Jedro

Osebne in socialne okoliščine tožnika (ureditev življenja, dela in partnerskega odnosa v Sloveniji) ne predstavljajo okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za ugotavljanje priznanja mednarodne zaščite. Zato tožena stranka ni bila dolžna nadalje raziskovati s tem povezanega dejanskega stanja in opraviti tehtanja in presoje sorazmernosti morebitnega posega v tožnikovo družinsko oziroma zasebno življenje. Morebitno varstvo pravice do družinskega življenja se lahko uveljavlja v drugih ustreznih postopkih, ki urejajo prebivanje tujcev in ne v postopku odločanja o ponovni prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predhodni postopek

1.

Tožnik je pri pristojnem organu (toženki) 14. 8. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 10. 9. 2020, saj je samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. Nato je 5. 5. 2022 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi ta postopek je bil zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma ponovno ustavljen, in sicer s sklepom z dne 17. 5. 2022. Nato je 2. 11. 2023 podal tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo toženke z dne 30. 1. 2024, ki je postala pravnomočna 15. 10. 2024.

Izpodbijani sklep

2.

Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), ki ga je podal 29. 5. 2026, in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

Bistvene navedbe strank postopka

3.

V obrazložitvi je najprej povzela tožnikovo izjavo ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik ob prisotnosti tolmača za arabski jezik. Ugotovila je, da tožnik ob podaji zahtevka ni navedel okoliščin, ki bi bistveno povečale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Svoj zahtevek namreč utemeljuje z navedbami o osebnih življenjskih okoliščinah v Republiki Sloveniji, zlasti o obstoju partnerskega razmerja, socialnih stikov, možnosti zaposlitve ter s splošno izraženim zadovoljstvom z življenjem v Republiki Sloveniji in željo po nadaljnjem prebivanju v njej. Po oceni toženke takšne okoliščine ne izkazujejo močno povečane verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite v smislu zakonsko določenih razlogov preganjanja ali resne škode. Prav tako ne izkazujejo nobenih težav v izvorni državi.

4.

Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi in spremeni izpodbijani akt na način, da dovoli vložitev ponovne prošnje, podrejeno pa odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponoven postopek. Poudarja, da je toženka svojo odločitev oprla izključno na ugotovitev, da je tožnik na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšna nova dejstva in dokaze, odgovoril nikalno. Meni, da bi ga toženka kot laika morala ustrezno poučiti, kaj pomeni pravni pojem "novo dejstvo" ali "nov dokaz" v kontekstu predmetnega postopka. Navaja, da novo dejstvo predstavlja okoliščina, da je bil v Republiki Sloveniji zaprt v ZPKZ A. ter nato 29. 5. 2026 izpuščen. Slednjega v prejšnjih postopkih ni mogel uveljavljati, kar je toženka napačno ocenila kot del "osebne zgodovine". Tako sploh ni presojala, ali vrnitev v Alžirijo zanj predstavlja varnostno tveganje. Alžirske oblasti namreč deportirane povratnike s kriminalno preteklostjo v tujini pogosto obravnavajo z vidika suma radikalizacije ali ogrožanja državne varnosti, kar ga izpostavlja tveganju pregona, mučenja ali nehumanega ravnanja. Meni, da bi toženka slednje morala upoštevati po uradni dolžnosti, upoštevajoč najnovejše informacije o izvorni državi. Gre za tveganje, ki pomeni nastanek nove ogroženosti (sur place), ki ga toženka sploh ni ugotavljala, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, slednje pa predstavlja tudi kršitev 40. člena Procesne direktive, 72. člena ZMZ-1 in načela nevračanja. Meni, da je nadalje zmoten zaključek toženke, da partnersko razmerje in socialni stiki predstavljajo zgolj osebne in socialne motive, ki ne morejo biti predmet presoje v postopku mednarodne zaščite. To stališče je namreč v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Ustavo RS, ki varujeta družinsko življenje. Toženka bi zato morala v skladu s testom sorazmernosti pretehtati, ali je interes države po njegovi takojšnji odstranitvi v Alžirijo sorazmeren z grobim posegom v njegovo pravico do družinskega in zasebnega življenja v Sloveniji. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje z namenom pojasnila nasprotij v zapisniku, neposredne ocene subjektivnega strahu pred povračilnimi ukrepi alžirskih oblasti ter presojo intenzivnosti njegovega družinskega življenja v Sloveniji.

5.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Poudarja, da tožnik na razgovoru ni izražal nerazumevanja vprašanj, ni zahteval dodatnih pojasnil ter je podajal obširne in adekvatne odgovore na zastavljena vprašanja. Samo dejstvo, da gre za tujca in pravo neuko stranko pa ne pomeni da mora toženka namesto njega oblikoval oziroma iskati razloge za utemeljitev zahtevka. Dokazno breme je namreč na njem. Dodaja, da tožnik ob podaji zahtevka ni zatrjeval, da mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi preganjanje ali resna škoda. Ker takšne navedbe poda šele v tožbi, gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Nasprotuje tudi ostalim tožbenim trditvam ter poudarja, da se načelo nevračanja presoja v okviru zatrjevanih razlogov preganjanja ali resne škode, ki pa jih tožnik v upravnem postopku ni navedel. Hkrati predmet postopka ni presoja pravice do družinskega ali zasebnega življenja, temveč presoja obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Morebitno varstvo se uveljavlja v drugih postopkih po predpisih, ki urejajo prebivanje tujcev. Ker tožnik ne konkretizira, za kakšna nasprotja v zapisniku naj bi šlo, meni, da je neutemeljen dokazni predlog za njegovo zaslišanje.

Dokazni postopek

6.

V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2109/2020, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A2 (izpodbijan sklep). Ob soglasju s strankama je listine štelo za prebrane in jih ni dodatno naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

7.

Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

8.

V zvezi s ponovno prošnjo Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, takšno (ponovno) prošnjo vloži le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

9.

Glede tega je Vrhovno sodišče že izpostavilo stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z obravnavo naknadnih prošenj (oz. ponovnih prošenj po ZMZ-1), ki se opravi v dveh fazah. V prvi se obravnava vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma ali je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za upravičenost do mednarodne zaščite. Če je odgovor na navedeno pritrdilen, se v drugi fazi presoja, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje¹. V zvezi s slednjim iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 129/2024 z dne 9. 7. 2024 še izhaja, da navedena možnost še ne pomeni, da bo (ponovni) prošnji za pridobitev statusa mednarodne zaščite po njeni podrobni vsebinski obravnavi tudi ugodeno. Ta razlaga je oprta na stališče SEU, da nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve².

10.

Poudariti velja, da je trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito zaostreno - prosilec mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.³ Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je namreč v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁴ Dolžnost prosilca, da sam navede nova dejstva in dokaze temelji na tem, da posameznik pozna okoliščine, ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo.⁵ Po izpolnitvi tega trditvenega in dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.⁶

11.

Tožnik posledično ne more uspeti s tožbeno navedbo, da bi morala toženka raziskovati dejansko stanje izven podanih navedb in po uradni dolžnosti pridobivati informacije v izvorni državi. Tožnik namreč, četudi je bil ustrezno poučen s potekom postopka, ni podal nobenih navedb v smeri strahu pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo. Nasprotno, vse navedbe so se nanašale na zadovoljstvo z njegovim življenjem v Sloveniji in željo tu ostati. Tako je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in po tem, ko je bil s strani uradne osebe seznanjen, da ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite lahko vloži zgolj, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, povedal, da novih dejstev in dokazov nima. Kljub temu je toženka kot nova dejstva upoštevala izpostavljene okoliščine o njegovem življenju v Republiki Sloveniji, o partnerskem razmerju, socialnih stikih, možnostih zaposlitve in zadovoljstvom s tukajšnjim življenjem. Neutemeljen je posledično tožbeni očitek, da je svojo odločitev oprla na tožnikovo zatrjevanje, da novih dejstev oziroma dokazov, s katerimi bi utemeljeval ponovno prošnjo, nima. Nasprotno, ugotovila je, da sicer gre za nova dejstva (prvi pogoj), ki pa ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite (drugi pogoj). Po določbi 20. člena ZMZ-1 mora namreč upravičenost do mednarodne zaščite temeljiti na utemeljenem strahu prosilca pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in zaradi katerega se prosilec nahaja zunaj izvorne države in zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (status begunca) oz. mora pri prosilcu obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (status subsidiarne zaščite). Tožnik torej trditvenega bremena glede okoliščin, ki bi mu pomembno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, ni zmogel.

12.

Tožnik sicer v tožbi na novo trdi, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo v izpostavljen tveganju pregona, mučenja ali nehumanega ravnanja, saj je v Sloveniji prestal kazen zapora. Zatrjuje, da gre za nov profil ogroženosti "sur place". Sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta, čeprav je to možnost imel. Sodišče se je namreč z vpogledom v zapisnik v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka z dne 29. 5. 2026 lahko prepričalo, da je bil tožnik seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo in podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo ponovno prošnjo. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik potrdil, da je razumel vse, kar je bilo povedano. Ob koncu razgovora je dobil vprašanje, ali bi na koncu rad še kaj dodal, kar ni bil vprašan in želi povedati, ker je pomembno za njegov postopek in je odgovoril, da česa takega nima. Po vseh teh opozorilih ni nobenega razloga, da ne bi mogel tovrstnih tožbenih navedb podati že v upravnem postopku. Velja dodati, da so takšne tožbene navedbe ostale na ravni golega zatrjevanja. V dokaz le teh je namreč tožnik predlagal lastno zaslišanje. Na naroku pa je zaslišan vztrajal pri podanih navedbah v upravnem postopku, na izrecno vprašanje svoje pooblaščenke v zvezi s strahom pred vrnitvijo v izvorno državo pa sploh ni izpostavil strahu pred povračilnimi ukrepi alžirskih oblasti zaradi prestane zaporne kazni, temveč strah pred grožnjami sorodnikov bivše partnerke. S svojo izpovedbo tako tudi sicer ni izkazal (prepoznih) tožbenih navedb na način, da bi pomembno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Hkrati ni podal nobenih trditev glede nasprotij, ki naj bi obstajale v zapisniku, zato se sodišče do tovrstne tožbene trditve, ki naj bi jo dokazoval z lastnim zaslišanjem⁷, ne more opredeliti.

Sodišče nadalje ocenjuje, da so razlogi toženke o neobstoju okoliščin, ki bi tožniku pomembno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite v izpodbijanem sklepu jasno in preverljivo obrazloženi. Toženka je tako nedvoumno in pravilno pojasnila, da osebne in socialne okoliščine tožnika (ureditev življenja, dela in partnerskega odnosa v Sloveniji), ne predstavljajo okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za ugotavljanje priznanja mednarodne zaščite. Zato ni bila dolžna nadalje raziskovati s tem povezanega dejanskega stanja in opraviti tehtanja in presoje sorazmernosti morebitnega posega v tožnikovo družinsko oziroma zasebno življenje. Velja dodati, da se morebitno varstvo pravice do družinskega življenja uveljavlja v drugih ustreznih postopkih, ki urejajo prebivanje tujcev in ne v postopku odločanja o ponovni prošnji za mednarodno zaščito.

Tožnik je v tožbi še zatrjeval, da se toženka pri odločitvi ni opredelila do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v matično državo, s čimer naj bi bilo kršeno načelo nevračanja. Sodišče ugotavlja, da na podlagi postavljenih tožbenih navedb, ki so pavšalne, kršitev tega načela ni razvidna, saj je bil tožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku, v katerem pa sam ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga 64. člen in 65. člen ZMZ-1, to je predložitve takšnih dokazov oz. navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Sodišče posledično zaključuje, da tožnik ni izkazal, da bi obstajala takšna nova dejstva, ki bi mu znatno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Odločitev v izpodbijanem sklepu je posledično pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1.1 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 45/2023 z dne 15. 3. 2023, v kateri se je sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34. Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.

2.2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 133/2026 z dne 11. 6. 2026 (6. točka obrazložitve).

3.3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

4.4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015.

5.5 Tako sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023.

6.6 Prav tam.

7.7 Zaslišan na sodišču tudi sicer kakšnih pomanjkljivosti zapisnika ni izpostavil.