Jedro

Z zapoznelim uveljavljanjem ničnosti v tem sporu skuša tožnica neuspešno nadomestiti neuporabo določb o izpodbijanju odločbe ter aneksa po določbah ZJU oziroma po določbah OZ v takratnem obdobju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila premestitev tožnice na novo sistemizirano delovno mesto zakonita ter da je toženka tudi glede ostalega s tem v zvezi ravnala v skladu s prisilnimi predpisi. Ni podlage za ugotovitev ničnosti izpodbijanega aneksa, kot tudi ne za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za razveljavitev sklepa toženke z dne 26. 4. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 20. 6. 2018; (2) za ugotovitev, da je aneks z dne 14. 12. 2011 k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007 sklenjen zaradi uresničitve odločbe ZPIZ z 31. 8. 2011 ničen in da med strankama še naprej obstaja delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007 in aneksa z dne 17. 8. 2009 za delovno mesto "mestni inšpektor v Inšpektoratu" in nazivom "inšpektor I" z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega izhajajo; (3) da je toženka dolžna v roku osmih dni tožnici ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, kot je določeno z odločbo ZPIZ z dne 31. 8. 2011, ki bo v skladu z njeno strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo; (4) da je toženka dolžna v roku osmih dni od pravnomočnosti sodbe za obdobje od 15. 12. 2011 do dneva izdaje sodbe tožnici obračunati razliko v plači med plačo, ki bi jo morala prejemati na podlagi sklenjene in veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2017 in aneksom z dne 1. 9. 2008 ter aneksom z dne 17. 8. 2009 za delovno mesto "mestni inšpektor v Inšpektoratu" z nazivom "inšpektor I" s 46. plačilnim razredom, ter izplačano plačo oziroma nadomestilom na njeni podlagi skladno z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 12. 2011 za delovno mesto "višji svetovalec v Odseku za prekrškovni postopek v Mestnem redarstvu" z nazivom "višji svetovalec I" s 43. plačilnim razredom, od razlike odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Postopek je delno ustavilo. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.740,89 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaradi ugotovljene invalidnosti (odločba ZPIZ z dne 31. 8. 2011) 14. 12. 2011 s toženko sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila premeščena na delovno mesto "višji svetovalec v Odseku za prekrškovni postopek v Mestnem redarstvu" z nazivom višji svetovalec I. Pred tem je zasedala delovno mesto mestni inšpektor v inšpektoratu z nazivom inšpektor I. Novo delovno mesto je neustrezno, saj ne upošteva njenih zdravstvenih omejitev (npr. prepoved dela na terenu). Toženka pri premestitvi ni upoštevala 196. člena ZDR-1, 101. člena ZPIZ-1 in tudi ne 37. člena ZZRZI. Zato je aneks z dne 14. 12. 2011 ničen. Toženka bi ji lahko ponudila prilagojeno prej obstoječe delovno mesto, sodišče pa je zmotno štelo, da je to nerelevantno, ker je lahko predmet sodne presoje le ustreznost delovnega mesta, ki ga je tožnica zasedala po premestitvi. S predlaganimi dokazi, ki jih je sodišče zavrnilo, je hotela dokazati, da je bila možna prilagoditev (prejšnjega) delovnega mesta na način, da tožnica terenskega dela ne bi opravljala. Predlagala je vpogled v dokumentacijo - inšpekcijski postopek toženke zoper A. d. o. o. in postavitev izvedenca medicine dela zaradi ugotovitve, da je bil obrazec DD-1 z 21. 11. 2011 za delovno mesto višji svetovalec napačno izpolnjen. Razlogi za zavrnitev prvega dokaznega predloga niso jasni, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugi dokazni predlog je bil zavrnjen z nejasnim razlogom, da naj bi bil izvedenec postavljen zaradi mnenja o tem, ali oziroma kako so tožničine zdravstvene težave povezane z novim delovnim mestom, kar pa ne drži. Dokaz je bil predlagan le v zvezi možnostjo prilagoditve prejšnjega delovnega mesta, do česar se sodišče ni opredelilo. S tem je podana kršitev postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Šele z njuno izvedbo bi bilo mogoče ugotoviti, ali bi bila prilagoditev delovnega mesta inšpektor možna in ali je toženka tudi z obrazcem DD -1 upoštevala Oceno tveganja iz leta 2008. Toženka bi lahko v skladu s prvim odstavkom 25. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in 51. členom Zakona o prekrških (ZP-1) prilagodila delovno mesto na način, da tožnica ne bi opravljala dela na terenu, saj bi lahko posamezna dejanja na terenu opravili nadzorniki. Zato je priča kadrovski službi svetovala, da prilagoditev delovnega mesta tožnice na inšpektoratu ni mogoča. B.B. in C.C. sta izpovedala, da sta enako delo kot ga opravlja tožnica večkrat opravljala na terenu. Toženka je tožnici očitala motenje dela s tem, ko je za pomoč za oglede na terenu prosila sodelavce. Če je delovno mesto v okviru Ocene tveganja uvrščeno v skupino tveganja, kjer je terensko delo, je to dejansko prisotno v majhnem delu. Zato bi moralo sodišče zaključiti, da je glede delovnega mesta višji svetovalec potrebno delo na terenu, kar je v nasprotju z odločbo z dne 30. 8. 2011. 3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007 opravljala delo na delovnem mestu inšpektor v Inšpektoratu (samostojni izvajalec) v nazivu inšpektor I. Z odločbo ZPIZ z dne 31. 8. 2011 ji je bila priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve z delovnega mesta inšpektor I na drugo delovno mesto z omejitvami. Toženka jo je na podlagi sklenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 12. 2011 premestila na delovno mesto višji svetovalec I v Odseku za prekrškovni postopek v Mestnem redarstvu.

7. Tožnica neutemeljeno vztraja, da je bila premestitev nezakonita, posledično pa izpodbijani aneks ničen, ker naj bi šlo za premestitev na neustrezno delovno mesto. Predvsem pa ni pomembna njena ocena, da bi lahko še naprej opravljala delo na istem delovnem mestu, razen dela na terenu. Ni namreč relevantno, ali bi toženka tožnici lahko ponudila prilagojeno prejšnje delovno mesto.

8. Sodišče prve stopnje se je osredotočilo na presojo ustreznosti novega delovnega mesta višji svetovalec ter na postopanje toženke s tem v zvezi. Pri tem je ugotovilo, da je tožnica v letu 2011, po ugotovitvi invalidnosti III. kategorije, soglašala z razrešitvijo z uradniškega naziva inšpektor I in s premestitvijo na delovno mesto višji svetovalec, zaradi česar je toženka izdala odločbo z dne 13. 12. 2011 o preimenovanju tožničinega uradniškega naziva, 14. 12. 2011 pa sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi, katerega vsebina je premestitev tožnice (z njenim soglasjem) na novo delovno mesto. Tožnica odločbe z dne 13. 12. 2011 in aneksa z dne 14. 12. 2011 ni izpodbijala, npr. razloga, ki ga je navajala v tem postopku, da naj bi aneks podpisala zato, da ne bi ostala brez zaposlitve.

9. Z zapoznelim uveljavljanjem ničnosti v tem sporu skuša tožnica neuspešno nadomestiti neuporabo določb o izpodbijanju odločbe ter aneksa po določbah ZJU oziroma po določbah OZ v takratnem obdobju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila premestitev tožnice na novo sistemizirano delovno mesto zakonita ter da je toženka tudi glede ostalega s tem v zvezi ravnala v skladu s prisilnimi predpisi. Ni podlage za ugotovitev ničnosti izpodbijanega aneksa, kot tudi ne za ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Ker ni pomembno, ali bi toženka tožnici lahko ponudila prilagojeno delovno mesto inšpektorja, pritožba v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za vpogled v dokumentacijo inšpekcijskega postopka toženke zoper A. d. o. o. in glede nepostavitve izvedenca za varstvo pri delu (ki bi podal svoje mnenje o možnosti prilagoditve delovnega mesta inšpektorja) sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neopredelitev do navedb tožnice oziroma neobrazložitev sodbe (in s tem kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Iz istega razloga – ker možnost prilagoditve tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni pomembna, niso odločilne niti pritožbene navedbe, da bi lahko toženka določene naloge v postopku inšpekcijskega nadzora, ki se izvajajo na terenu, naložila drugim nadzornikom v smislu 25. člena ZIN in 51. člena ZP-1. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bistvo izvrševanja inšpekcijskih pooblastil ravno v opravljanju terenskega dela, zato je bil tožničin predlog, da namesto nje terenski nadzor opravijo nadzorniki, za toženko nesprejemljiv, upoštevala pa je predlog D.D. in sistemizirala novo delovno mesto, ki upošteva tožničine zdravstvene omejitve.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da toženka v obrazcih DD-1 z dne 21. 12. 2011 in z dne 10. 10. 2014, na podlagi katerih je invalidska komisija pri ZPIZ odločala o ustreznosti delovnega mesta višji svetovalec, ni upoštevala ocene tveganja iz leta 2008, po kateri naj bi se tožničino delo na novem delovnem mestu opravljalo tudi na terenu. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da se obrazec DD‑1, ki se predloži ZPIZ-u, izpolnjuje dvakrat, prvič pred oceno zavarovanca na invalidski komisiji, drugič po nastanku invalidnosti. Šele takrat se obrazec izpolni za tisto specifično delovno mesto, ki ga bo delavec zasedal po nastanku invalidnosti. Tu ne gre več za splošen opis dela oziroma se obrazec DD-1 ne izpolnjuje na splošno, kot je napisano v oceni tveganja, ampak se upošteva, kaj konkretno zavarovanec dela na novem delovnem mestu. Ker je bilo v odločbi ZPIZ določeno, da tožnica ne sme opravljati terenskega dela, je toženka to pravilno označila tudi na DD-1 obrazcu. Pomembnejše je torej izpolnjevanje obrazca po nastanku invalidnosti, ko je znana dejanska vsebina delovnega mesta. Ob tem pa je delodajalec dolžan upoštevati tudi odločbo ZPIZ oziroma omejitve, priznane v njej. Zato izpodbijana sodba pravilno izpostavlja kot ključno, da tožnica po razporeditvi ni več opravljala dela na terenu. Tega ne spremeni okoliščina, da je bil pred izdajo odločbe za ogled na terenu naprošen pooblaščeni redar. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi toženka tožnici očitala motenje dela s tem, ko je za pomoč za oglede na terenu prosila sodelavce.

13. Tožnica je po razporeditvi opravljala pisarniško delo oziroma reševala pritožbe zoper plačilne naloge, torej opravljala naloge drugostopenjskega organa prekrškovnega postopka. V kolikor sta tožničina sodelavca B.B. in C.C. šla na teren, to ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici zagotovila premestitev v skladu z njenimi zdravstvenimi omejitvami, saj od nje ni zahtevala terenskega dela. Ker novo delovno mesto upošteva priznane omejitve, tožnica neutemeljeno navaja, da je premestitev v nasprotju s kogentnimi predpisi (196. člen ZDR -1 in 101. člena ZPIZ-1).

14. S tem, ko je toženka na novo sistemizirala delovno mesto, prilagojeno tožničini invalidnosti in ji omogočila ohranitev zaposlitve, ni ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 37. člena ZZRZI, po katerem delodajalci pri planiranju zaposlovanja in zaposlovanju invalidov upoštevajo Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu tako, da zagotavljajo enake možnosti invalidov, njihovo zaposlovanje in ohranitev njihove zaposlitve.

15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).