Jedro

Okoliščine oziroma dejanja, ki jih tožnik zatrjuje, ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega elementa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito prosilca, ki trdi, da je A. A., rojen ... 8. 1989, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, sedaj tožnik. V 2. točki izreka mu je določila rok 10 dni za prostovoljni odhod z območja Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). V 3. točki izreka je odločeno, da kolikor v danem roku tožnik ne bo zapustil območja RS, držav članic EU in podpisnic Schengenskega sporazuma, se ga s tega območja odstrani. V 4. točki je tožniku izrečena prepoved vstopa na območje RS, držav članic EU in podpisnic Schengenskega sporazuma za obdobje enega leta, ki se ne izvrši, če ta območja zapusti v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so povzete tožnikove navedbe, ki jih je podal ob vložitvi prošnje, brez da bi ustrezno izkazal svojo identiteto na predpisani način. Iz Alžirije je po lastnih navedbah zakonito v mesecu oktobru 2019 odšel v Turčijo. Nato je ilegalno odšel v Grčijo, kjer je ostal 6 mesecev. Potem je odšel v Albanijo, kjer je ostal približno mesec dni. Nato je preko Črne gore odšel v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: BIH) in tam ostal približno 2 leti. Potem je preko Hrvaške prišel v Slovenijo in zaradi poškodbe noge poiskal pomoč policije oziroma reševalcev. O svojem potnem listu je izpovedal, da ga je poslal domov v Alžirijo. Navedel je še, da ima kot Berber v Alžiriji težave, tako da se v izvorni državi počuti kot tujec. Njemu samemu osebno se sicer ni zgodilo nič konkretnega, slišal pa je o številnih incidentih proti Berberom. Ker je bil tudi sam prisoten na protestih, ki so jih organizirali Berberi, je zato zapustil državo.

3. V nadaljevanju obrazložitve so povzete njegove navedbe na osebnem razgovoru 5. 1. 2022. Med drugim je tedaj izpovedal, da je po izobrazbi novinar, da je berberske narodnosti ter da tekoče govori in piše berbersko. Po opravljenem študiju in odsluženem vojaškem roku je opravljal priložnostna dela v gradbeništvu ter zaslužil približno 800 EUR mesečno. Potrdil je, da pri sebi nima nobenih osebnih dokumentov, pač pa jih ima pri svojcih v Alžiriji. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Alžirijo, je navedel politične in ekonomske razloge. Politične razloge je uveljavljal v povezavi s svojo narodnostjo oziroma sodelovanjem na ljudskih vstajah ter uporabo družbenih omrežij, zaradi česar so mu tudi ukinili Facebook (v nadaljevanju: FB) račun, udeleženci protestov pa so bili nadzorovani in deležni groženj neznanih oseb. Sam se je v Alžiriji počutil nesvobodno, saj se v šoli niso smeli učiti berbersko. Razen tega tudi niso smeli uporabljati svoje zastave. Glede ekonomskih razlogov je izpovedal, da v želenem sektorju ni dobil dela in če bi ostal v Alžiriji, bi si verjetno sam vzel življenje.

4. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da ne dvomi o tem, da tožnik prihaja iz Alžirije in je alžirski državljan, ker svojih izjav glede tega ni spreminjal, čeprav svoje identitete ni izkazal na predpisani način, s predložitvijo osebnega dokumenta s fotografijo, pač pa je sam izpovedal, da je svojcem v Alžirijo poslal svoje osebne dokumente, ki jih vse do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil, čeprav je obljubil. Ker prav tako tudi ni predložil kakršnih koli dokazov za svoje izjave, je v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1 preverjala druge okoliščine, predvsem ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. V tej zvezi ugotavlja, da je sicer na njena vprašanja tožnik odgovarjal tekoče, pa vendar so bile njegove izpovedi nekonsistentne in kontradiktorne. Sam je namreč povedal, da je sodeloval pri ljudski vstaji, pisal parole, sodeloval na protestih in preko FB skrbel za organizacijo opisanega dogodka, ki pa je bil razpuščen zaradi vladnih ukrepov za preprečevanje širjenja okužb z virusno boleznijo COVID-19, oziroma prepovedi zborovanja. Ker je po ugotovitvi tožene stranke tožnik izvorno državo po lastnih navedbah zapustil dne 17. 10. 2019, medtem ko se je virusna bolezen COVID-19 razširila šele kasneje, iz tega sledi, da je tožnik zapustil izvorno državo še preden je izbruhnil COVID-19, tako da tedaj sploh še ni bilo nobene potrebe po uvedbi protikovidnih ukrepov. Zato po oceni tožene stranke navedenim trditvam tožnika ni mogoče slediti in to onemogoča tudi zaključek, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Zato tudi meni, da so njegove navedbe kontradiktorne in slabo argumentirane. Ob presoji po drugi alineji tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 glede vprašanja, ali je tožnik podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, tožena stranka ugotavlja, da je tožnika večkrat neuspešno pozivala k predložitvi dokazil, zlasti za izkazovanje identitete, vendar pa tožnik ni predložil nikakršnih dokazil, čeprav je glede na njegove navedbe o lastnih aktivnostih pri protestih razumno pričakovati, da bi dostavil npr. sliko protestov, kopijo FB strani ali dokazilo o zaprtju FB računa, člansko izkaznico in podobno, česar pa tožnik ni storil niti ni navedel nobenega razloga, zakaj ni predložil nobenega dokaza.

5. V zvezi s presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti tožnikovih izjav o razlogih, ki so bili vzrok za njegov odhod iz izvorne države, tožena stranka ocenjuje izjave tožnika kot nekonsistentne, kontradiktorne, malo verjetne, neprepričljive in zavajajoče, čeprav so ob odsotnosti listinskih dokazov prav izjave tožnika njegovo temeljno dokazno sredstvo. Kar pa zadeva datum njegovega odhoda iz izvorne države in ukrepov za preprečevanje širjenja virusne bolezni COVID-19 tožena stranka ugotavlja še dodatne kontradiktornosti in nedoslednosti v tožnikovih navedbah ter da ni podal nobenih konkretnih odgovorov o neenakem obravnavanju tožnika v Alžiriji. Celo na eksplicitno vprašanje, ali se mu je v izvorni državi zgodilo kaj konkretnega, kar bi lahko bilo posledica njegove narodnosti, je tožnik sam odgovoril nikalno. Ker je sicer uveljavljal, da je imel težave zaradi svoje berberske narodnosti, vendar je potem slednje sam zanikal, zato po presoji tožene stranke ni verjetno, da je v zvezi s svojo narodnostjo v Alžiriji utrpel karkoli slabega oziroma kakršnokoli preganjanje, saj bi o tem, če bi se to res zgodilo, tožnik izpovedoval vedno enako. Kljub opisovanju odklonilnega odnosa oziroma nastrojenosti alžirske družbe do Berberov, pa iz njegovih izjav to ne izhaja. Pač pa izhaja prav nasprotno, da je tožnik živel tam relativno normalno življenje in si je pridobil visoko izobrazbo celo na dveh področjih - novinarstvo in notranje oblikovanje ter je bil vse do zapustitve izvorne države tudi zaposlen, celo že med študijem, z rednimi mesečnimi dohodki med 700 in 800 EUR. Po oceni tožene stranke zato njegova izpovedba ne izkazuje, da bi bil tožnik zaradi berberske narodnosti kakorkoli družbeno prikrajšan, onemogočen ali zaničevan, saj je imel dobro izobrazbo, kontinuirano zaposlitev, spodobne prihodke in zato tudi ni verjetno, da je imel v povezavi s svojo narodnostjo take ekonomske težave, zaradi katerih bi bil onemogočen, še zlasti glede na njegove navedbe o kontinuiranem mesečnem zaslužku med 700 in 800 EUR, kar po stališču tožene stranke dokazuje ravno nasprotno. Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve) tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni uspel izkazati notranje verodostojnosti svojih izjav. Zato njegovih navedb tudi ni preverjala v informacijah o izvorni državi, predvsem glede na kontradiktornost njegovih izjav o razlogu preganjanja kot najpomembnejšem elementu njegove prošnje, s čimer sam ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena. Zato po mnenju tožene stranke tudi dodatna presoja informacij o njegovi izvorni državi v zvezi z dejstvom, glede katerega tožniku ne verjame, niti ne bi mogla privesti do drugačne odločitve in torej ne bi imela smisla, o čemer se je enako izreklo tudi že Vrhovno sodišče v zadevah I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017. 6. Pri presoji, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, oziroma, če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil, tožena stranka skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1 ocenjuje, da za presojo navedenega pogoja ni pomembno zgolj to, ali je tožnik za zaščito zaprosil v najkrajšem možnem času v Sloveniji, ampak tudi, ali je poskušal poiskati zaščito v državah, v katerih se je nahajal po zapustitvi izvorne države, saj je tožnik še pred prihodom v Slovenijo prečkal Hrvaško in Grčijo, vendar tam po lastnih navedbah ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar je tožena stranka ocenjuje kot nerazumljivo dejanje osebe, ki zaščito res potrebuje. Ob ugotovitvi, da tožnik ni navedel nobenega razloga, zakaj v navedenih državah, ki jih je na svoji poti prečkal, ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka na podlagi tožnikovega ravnanja ocenjuje, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. 7. V zvezi z oceno tožnikove splošne verodostojnosti tožena stranka upoštevajoč vsako posamezno alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj ocenjuje, da splošna verodostojnost tožnika ni podana, saj se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje in je sam navajal kontradiktorne ter neskladne izjave že glede osnovnih podatkov, ki naj bi povzročili njegov odhod iz izvorne države ter tudi ostalih opisanih okoliščin, pa tudi zato, ker ni dostavil nobenih dokazil za izkazovanje svojih navedb in istovetnosti, čeprav bi si po lastnih navedbah lahko pridobil tako osebne dokumente kot tudi drugo dokumentacijo, glede na njegov opis dogodkov.

8. Ob upoštevanju 26. in 27. člena ZMZ-1 tožena stranka ocenjuje, da tožnikovih navedb o preganjanju oziroma zatiranju s strani države ni mogoče obravnavati kot dejanj preteklega preganjanja, ker je ugotovila, da je tožnik v prošnji in na osebnem razgovoru kontradiktorno navajal dejstva glede zatrjevanih dogodkov. Zato dvomi v resničnost tožnikovih navedb in ne sprejema za verjetno, da bi se opisani dogodek res zgodil, zato tudi ni mogoče nadalje presojati njegove intenzivnosti in resnosti. Prav tako tudi iz drugih okoliščin izhaja, da ni verjetno, da bi bil tožnik v izvorni državi kakorkoli preganjan kot Berber, saj je po lastnih navedbah kontinuirano prejemal ustrezne dohodke, imel je možnost izobraževanja in prostega gibanja po državi pa tudi izven države. Tožnik je sam večkrat priznal, da se njemu osebno v izvorni državi ni zgodilo nič posebnega. Zato ni mogoče potrditi obstoja kakršnih koli dejanj preteklega preganjanja, tako da izvorna država Alžirija torej ne more predstavljati subjekta preganjanja. Kot dejanj preganjanja pa tudi ni mogoče šteti niti groženj neznancev v zvezi s protesti, saj je te dogodke tožnik povsem protislovno časovno umestil. Zato tudi tožnikovim navedbam o zatrjevanih grožnjah ni mogoče verjeti. Posledično tako ni mogoč zaključek, da gre za nedržavne subjekte preganjanja v smislu 24. člena ZMZ-1. Razen tega pa tožnik ni izkazal, da bi zaprosil za pomoč policijo ali druge pristojne organe, prav tako kot tudi ne, da bi mu le-ti pomoč odrekli. Razen tega pa ni navedel niti kakršnihkoli drugih slabih izkušenj z oblastjo. Ker tako v izvorni državi tožnik ni bil podvržen preteklemu preganjanju niti ne obstajajo kakršnikoli utemeljeni razlogi, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik podvržen prihodnjemu preganjanju, tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. 9. Kar pa zadeva priznanje statusa subsidiarne zaščite po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 v povezavi z določili 28. člena ZMZ-1 glede tveganja resne škode, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru tudi ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve, druge ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1, saj ni mogoče verjeti njegovim navedbam, ker so v določenem delu kontradiktorne, predvsem pa nedosledne in neverjetne. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik soočen z utemeljenim tveganje, da utrpi resno škodo na podlagi določil 28. člena ZMZ-1, pri čemer morata biti individualno utemeljena tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo, kar pa iz tožnikovih izjav ne izhaja. Ker prav tako ni izkazal, da bi mu izvorna država ne bila sposobna nuditi zaščite, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Zato je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Ob upoštevanju pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pa mu je, glede na to, da na strani tožnika ni zaznala okoliščin za določitev daljšega roka, določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja RS, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Ker ni izkazano, da bi imel tožnik veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, je še odločila, da kolikor tožnik v deset dnevnem roku ne bo zapustil območja RS, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, bo s teh območij odstranjen. Glede na to, da mu je bil določen rok za prostovoljni odhod, mu je v skladu z določbami ZTuj-2 določena prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod.

10. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Kar zadeva ugotavljanje njegove istovetnosti, za kar sicer res ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, tožnik navaja, da je toženi stranki pojasnil, da je svoj potni list poslal domov v Alžirijo. Čeprav se je toženi stranki zavezal, da bo pridobil potni list, kar pa mu ni uspelo, saj z družino v Alžiriji ni mogel ponovno vzpostaviti kontakta. Glede pogoja, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, tožnik poudarja, da je izvorno državo zapustil pred več kot dvema letoma, dne 17. 10. 2019. Ker je tako od navedenih dogodkov minilo že več let, se vseh podrobnosti ni mogel spomniti in jih podrobno opisati, kar tožnik pripisuje časovni oddaljenosti samih dogodkov, vendar je po svojem najboljšem spominu opisal pot iz Alžirije do Slovenije in dogodke, ki so bili povod za njegov odhod. Meni, da je argumentirano opisal svoje zavzemanje za pravice berberske manjšine, udejstvovanje na protestih in organiziranje sestankov preko družbenih omrežij, zaradi česar mu je bil ukinjen FB profil, na protestih pa so mu grozili. Pomanjkljivosti v njegovih navedbah po njegovem mnenju ne nakazujejo na to, da je bila njegova izpoved nekonsistentna in kontradiktorna, čeprav morda ni dovolj konkretizirana, kar pripisuje časovni oddaljenosti navedenih dogodkov. V zvezi z utemeljenostjo razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, tožnik navaja, da se je trudil čim bolje pojasniti svojo situacijo in pridobiti potrebno dokumentacijo, kar pa mu ni uspelo. Potrebno pa je, poleg negativnega vzdušja do pripadnikov Berberov v Alžiriji, upoštevati tudi njegovo politično udejstvovanje, zaradi česar bi vsako angažiranje tožnika za pridobitev raznih dokazil od svojcev v Alžiriji pomenilo njihovo ogrožanje. Tožnik v času, ko je še živel v Alžiriji, ni razmišljal o tem, da bi shranil kakršenkoli dokaz svojega političnega udejstvovanja za morebitne bodoče potrebe dokazovanja oziroma utemeljevanja prošnje za mednarodno zaščito, kar bi lahko ogrozilo samega tožnika in njegovo družino. Glede ocene skladnosti in verjetnosti njegovih izjav tožnik nasprotuje oceni tožene stranke in navaja, da zaradi njihove časovne oddaljenosti opisanih dogodkov ni mogel precizno časovno umestiti. Poudarja, da je preganjanje, zatiranje in degradiranje Berberov v Alžiriji in magrebskih državah splošno znano dejstvo, kakor tudi, da pripadniki manjšine s prikrivanjem narodnosti in z asimilacijo večinski arabski družbi skušajo prikriti dejansko narodnostno pripadnost. Tako je počel tudi tožnik, ki se je šolal in pridobil dve visokošolski izobrazbi ter skušal najti zaposlitev in se tako priključiti večinskemu delu alžirske družbe, ne glede na navedeno pa se je s političnim angažiranjem poskušal zavzemati za izboljšanje položaja Berberov. Tožnik sam meni, da je konkretiziral svoje navedbe o ogroženosti v Alžiriji zaradi pripadnosti berberski manjšini in politične angažiranosti. Če bi tožena stranka preverila tožnikove navedbe z informacijami o izvorni državi, bi ugotovila, da so njegove izjave utemeljene in resnične ter utemeljujejo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. V zvezi z oceno tožene stranke o njegovi splošni verodostojnosti se tožnik sklicuje na stališča v sodbi št. I U 787/2012, ki jih povzame, toženi stranki pa glede presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite očita pavšalno obrazložitev, saj meni, da ni utemeljila razlogov, zakaj ni sledila tožnikovim navedbam v zvezi z grožnjami ob protestih oziroma s tem povezano možnostjo nastanka resne škode v primeru vrnitve v izvorno državo, niti ni preverila nobenih informacij v zvezi s tem.

11. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja in se v celoti sklicuje na njeno obrazložitev. Izpostavlja, da je sam tožnik v osebnem razgovoru trdil, da je vzpostavil kontakt s svojo družino in po lastni krivdi ni pridobil dokazil, kljub večkratnim pozivom uradne osebe in opozarjanju, kako so dokazila pomembna za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka nasprotuje tožbenim navedbam v zvezi s časovno oddaljenostjo opisanih dogodkov, še zlasti, ker je tožnik visoko izobražena oseba in zato s časovnim opredeljevanjem dogodkov ne bi smel imeti večjih težav. V skladu s prvim odstavkom 119. člena ZMZ-1 je dolžnost tožene stranke varovanje osebnih podatkov prosilcev, zlasti pred organi izvornih držav, kar ji preprečuje kakršnokoli poizvedovanje v izvorni državi. Zato je tožnik prvenstveno tisti, ki mora izkazati obstoj zatrjevanih težav, kar pa mu z neprepričljivi izjavami ni uspelo. Po stališču tožene stranke je podana utemeljena ocena tožnikove verodostojnosti na podlagi celovite presoje njegovih izjav in ravnanj pred in med postopkom glede mednarodne zaščite. Pozitivnih elementov z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov tožena stranka ni navajala, ker jih v izjavah tožnika ni našla. Očitke v zvezi s presojo razlogov za priznanje subsidiarno zaščito tožena stranka zavrača, saj meni, da tožnik utemeljene možnosti nastanka resne škode s svojimi malo verjetnimi, neprepričljivimi in kontradiktornimi izjavami ni uspel izkazati. Predpogoj za preverjanje informacij o izvorni državi je namreč to, da oseba poda verodostojno in prepričljivo izpoved glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, saj informacije o izvorni državi ne morejo korigirati neprepričljivih in neskladnih izjav. Zato v takšnih primerih preverjanje informacij ni potrebno. To izhaja tudi iz sodne prakse. Razen tega je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi utemeljila, zakaj ni preverjala informacij o izvorni državi, in sicer v obrazložitvi na str. 6, prvi odstavek.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po dne 8. 4. 2022 opravljeni glavni obravnavi in dokaznem postopku, v katerem je sodišče pregledalo listine upravnega in sodnega spisa ter priloge A1 - A3 in B1, ki jih je v soglasju s strankami štelo za prebrane, strankama pa je ponudilo tudi možnost zaključne besede, ki sta jo izkoristili obe stranki. Kot nepotreben pa je zavrnilo dokazni predlog po ustnem zaslišanju tožnika, saj je bil slednji že ustno zaslišan še preden je bila izdana izpodbijana odločba, medtem ko v tožbi ni kakorkoli konkretizirano navedel glede česa oziroma v čem bi se njegova izpovedba na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem razlikovala od njegove ustne izpovedbe na osebnem razgovoru, na katerem je bil, po opozorilu na dolžnost govoriti resnico in posledice krive izpovedbe, sestavljen zapisnik št. 2142-3987/2021/4 (1221-12) z dne 5. 1. 2022 z dokazno veljavo javne listine skladno z določilom prvega odstavka 80. člena1 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 33. členom2 ZMZ-1. 14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa še dodaja:

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora odločiti pristojni organ, sedaj tožena stranka, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita bodisi v obliki statusa begunca ali v obliki statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v so njegovem primeru podani zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Tako mora za priznanje statusa begunca prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožena stranka upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Vsa našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo mora navesti sam prosilec in za utemeljitev svojih navedb mora v prvi vrsti sam predložiti tudi vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave pogosto ne more predložiti dokazov, je zakonodajalec za takšen primer predvidel, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-13, če pa le-te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

16. Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti4 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite, o čemer se je enako izreklo že tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve) in med drugim izrazilo stališče, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito; enako stališče je izrazilo tudi že v sodbi št. I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016. 17. Nosilno stališče tožene stranke o kontradiktornosti oziroma neskladnosti in neprepričljivosti tožnikovih izjav pa ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, kot so povzete zgoraj v točkah od 2 do 4. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe o razlogih za njegov odhod iz izvorne države nekonsistentne, kontradiktorne, malo verjetne, neprepričljive in zavajajoče, zaradi česar jim ni verjela in je menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča dovolj celovita, vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene po določilih 10. člena ZUP5. Ob upoštevanju s tem povezanih pojasnil tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa z zgolj posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Glede opisano stanje stvari, ko ni podan subjektivni element6, ker okoliščine oziroma dejanja, ki jih tožnik zatrjuje, ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega elementa v smislu prvega odstavka 21. člena ZMZ-1. Enako stališče je izrazilo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka), na kar se pravilno sklicuje tudi tožena stranka.

18. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno in konkretizirano nasprotovanje navedenim stališčem tožene stranke. Zato sodišče tudi ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država (ali mednarodna organizacija) v smislu prvega odstavka 25. člena ZMZ-1 ne bi mogla ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjanja, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je na strani tožnika dolžnost, da kolikor v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države nudenja zaščite pred preganjanjem, tudi izkaže svoje trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Predvsem pa mora izkazati zlasti to, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli ali niso zmogli nuditi zaščite, česar pa tožnik nesporno ni storil in tega niti ne zatrjuje. Že zato je neutemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19. Iz procesnega dejanskega stanja obravnavane zadeve je razvidno, da je bilo tožniku ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu in na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede podajanja izjave ter da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti in mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej nedvomno imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. V okviru presoje okoliščin iz prve in druge alineje tretjega odstavka 21. člen ZMZ-1 je tožena stranka sicer ocenila, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljevanje prošnje in da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil dokazov, vendar izpodbijana odločba ne temelji le na navedenih okoliščinah, kar je tudi sicer v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim med drugim v sodbi št. I Up 123/2017 z dne 5. 7. 2017 (10. točka obrazložitve).

20. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Določilo 1. odstavka 80. člena ZUP se glasi:" Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, je javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni." 2 ZMZ-1 v 33. členu določa, kot sledi:"V postopkih po tem zakonu se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače." 3 Te okoliščine sodišče ponovno povzema in so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 4 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 5 Določilo 10. člena ZUP se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 6 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.