Jedro

Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da jo zanjo sporno pogodbeno določilo veže še za obdobje 2 let, zaradi minimalne zamude pri odpovedi (2 dni), na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Dejstvo je, da je tožena stranka 30-dnevni odpovedni rok zamudila, pri tem pa ni bistveno, za koliko je ta rok prekoračila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2025 do plačila (točka I izreka) in pravdne stroške 400,66 EUR (točka II izreka).

2.Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka in povrnitve ji pravdnih stroškov. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz razloga, ker je spregledalo temeljna načela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer je:

1.kršilo načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), ker je svojo odločitev oprlo izključno na formalno določilo o roku za odpoved ter pri tem spregledalo ključno okoliščino, da sporno pogodbeno določilo veže toženo stranko zaradi zamude roka za obdobje 2 let, zaradi minimalne zamude pri odpovedi (2 dni), ker je bila odpoved podana takoj po prejemu računa, 3. 6. 2025,

2.kršilo načela enakovrednosti dajatev (8. člen OZ), ko je v točki 28 obrazložitve štelo, da je tožnica "pravilno in popolno izpolnila obveznost" s tem, ko je "omogočila dostop", kar je razlaga, ki je pravno nevzdržna, saj tožeča stranka s podaljšanjem dostopa ni imela nobenih dodatnih stroškov več, tožena stranka pa od tega ni imela nobene koristi (bilo je le pasivno omogočanje dostopa), prejme pa nesorazmerno visoko plačilo,

3.zmotno presodilo "poslovno prakso" (12. člen), ko se je sklicevalo na to, da je avtomatsko podaljšanje "ustaljena poslovna praksa" (Ajpes, CompanyWall), čeprav praksa tožeče stranke bistveno odstopa od drugih ponudnikov na trgu prav v dolžini vezave ter uporablja agresivno klavzulo o 2-letnem podaljšanju, kar ni ustaljena poslovna praksa.

V pritožbi zatrjuje še, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni vsebinsko opredelilo do njenega ugovora o nepoštenosti in nemoralnosti pogodbenega pogoja (2-letna vezava brez obvestila), ta ugovor je zavrnilo zgolj s formalnim sklicevanjem na podpis pogodbe, ni pa presojalo vsebine tega pogoja v luči 86. člena OZ (ničnost), zato sodba nima razlogov o tem, zakaj je 2-letna prisilna vezava moralno dopustna, v posledici pa je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stroškov ne priglaša.

3.Tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim trditvam, tako iz razloga neutemeljenosti, kot iz razloga podajanja pritožbenih novot ter priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba1, z začetnim trajanjem naročniškega razmerja 2 leti, s klavzulo o avtomatskem podaljšanju naročniškega razmerja za enako dolgo obdobje, če naročnik 30 dni pred iztekom vsakokratnega obdobja pisno ne odpove naročniškega razmerja, posledično pa ji priznala promocijski popust 16,67 %. Tožena stranka naročniškega razmerja ni odpovedala pravočasno, torej 30 dni pred iztekom 2-letnega roka, zato se ji je naročniško razmerje avtomatsko podaljšalo za 2 leti, zanj pa mora plačati naročnino 610,00 EUR (z DDV), ki jo izterjuje tožeča stranka v tem postopku.

6.Obravnavana zadeva je gospodarski spor majhne vrednosti. Zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato so bile v smislu 480. člena ZPP v postopku uporabljene določbe 30. poglavja ZPP (442.-458. člen), na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ta postopek vodilo.

7.Sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8.V postopku na drugi stopnji je v zadevi odločila sodnica posameznica (saj ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj), ki delo višje sodnice opravlja več kot leto dni (peti in šesti odstavek 458. člena ZPP).

9.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi z drugim odstavkom 339. ter 442. člena ZPP), tudi ne kršitev, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je sodišče druge stopnje, ob dejstvu, da gre za gospodarski spor majhne vrednosti, vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obrazložene razloge sodišča prve stopnje, ki jih sprejema kot pravilne ter v nadaljevanju odgovarja zgolj na pritožbene graje.

10.Na izpostavljene pritožbene graje, razen v delu, v katerem predstavljajo pritožbeno novoto, je odgovorilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe.

11.Sodišče prve stopnje je toženki v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj sta pravdni stranki, ki sta pogodbo podpisali, dosegli soglasje o njeni vsebini, tako tudi o klavzuli o avtomatskem podaljšanju, in ker gre za gospodarska subjekta, se zanju predpostavlja visoka profesionalna skrbnost (6. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

12.Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da jo zanjo sporno pogodbeno določilo veže še za obdobje 2 let, zaradi minimalne zamude pri odpovedi (2 dni), na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Dejstvo je, da je tožena stranka 30-dnevni odpovedni rok zamudila, pri tem pa ni bistveno, za koliko je ta rok prekoračila. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka gospodarska oseba, ki je imela na voljo skoraj 2 leti, da naročniško razmerje odpove. Naročniško obdobje je bilo vezano za obdobje 2 let, odpovedati pa bi ga morala najmanj 30 dni pred njegovim iztekom. Ker ni ravnala v okviru pogodbene obveznosti in torej ni pravočasno odpovedala naročniškega razmerja, se ji je naročniško razmerje avtomatsko podaljšalo. Na slednje ne more vplivati dejstvo, da se je naročniško razmerje ponovno podaljšalo za kar 2 leti, kar naj bi bila neobičajna poslovna praksa. Tožena stranka je namreč s podpisom pogodbe soglašala s pogodbeno vsebino, torej tudi s sedaj zanjo sporno klavzulo o avtomatskem podaljšanju, pri čemer ne nasprotuje trditvam tožeče stranke, da bi lahko naročniško razmerje sklenila tudi brez te klavzule, vendar ji v tem primeru ne bi šel 16,67 % promocijski popust. Ne glede na sprejeto klavzulo pa bi se avtomatskemu podaljšanju tožena stranka lahko izognila s pravočasno podano odpovedjo.

13.Prav tako ni moč govoriti o nepoštenem in nemoralnem pogodbenem pogoju, ker tožeča stranka naročnike pred iztekom obdobja, ni opozarjala na klavzulo. Tožeča stranka se k temu ni zavezala in tega tudi ni bila dolžna storiti, kot pravilno razlaguje sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, in ko hkrati pojasnjuje, da se je v slovenskem pravnem prostoru ustalila poslovna praksa avtomatskega podaljšanja naročniških razmerij za enake vrste storitev, pri čemer primeroma navaja konkurente tožeče stranke, česar tožena stranka z golo trditvijo v pritožbi o zmotni presoji poslovne prakse ne more ovreči. Sicer pa glede na jasno pogodbeno določilo, ki ga je tožena stranka sprejela kot gospodarski subjekt, morebitna drugačna poslovna praksa pri drugih gospodarskih subjektih na obveznosti, izhajajoče iz sklenjene podjemne pogodbe, ne more vplivati.

14.Iz povedanega je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (izhajajoč pri tem iz med pravdnima strankama sklenjene podjemne pogodbe ter splošnih načel obligacijskega prava), hkrati pa tudi ni storilo kršitev postopka, saj se je z razlogi opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, posebej glede vprašanja trajanja naročniškega razmerja (2 leti) in njegovega avtomatskega podaljšanja, če ne pride do (pravočasne) odpovedi naročniškega razmerja. Zatrjevana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

15.Pritožbena graja, da tožeča stranka s podaljšanjem dostopa ni imela dodatnih stroškov, za kar prejme nesorazmerno visoko plačilo, predstavlja pritožbeno novoto, ki je kot taka nedopustna in v pritožbenem postopku neupoštevna. V postopku na prvi stopnji je nastopila prekluzija podajanja dejstev in dokazov, upoštevaje, da gre za postopek v sporu majhne vrednosti že v odgovoru na tožbo oziroma najkasneje v pripravljalni vlogi, ki jo je imela na voljo vložiti tožena stranka (453. v zvezi s 452. členom ZPP). Po drugi strani gre za trditve, ki posegajo v dejansko stanje, kar je nedopusten pritožbeni razlog, saj v postopku v sporu majhne vrednosti zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni moč izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

16.S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vsa, za ta postopek relevantna dejstva, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17.Po povedanem in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, na tej podlagi pa ugotovilo dejansko stanje, na katerega je sodišče druge stopnje vezano, pritožba tožene stranke ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

18.Tožena stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, stroškov, ki so ji nastali s pritožbo, ni priglasila, hkrati pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tožeči stranki kot potrebne (155. člen ZPP) priznalo naslednje stroške:

- sestava odgovora na pritožbo 250 točk po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)2,

- materialni stroški v višini 2 % oziroma 5 točk po 11. členu OT,

- 22 % DDV od skupne cene storitve 56,1 točk po 12. členu OT,

skupno torej 311,1 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških 0,60 EUR (13. člen OT), znašajo stroški tožeče stranke 186,66 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1 Naročilnica z dne 1. 6. 2023 predstavlja podjemno pogodbo.

2 Uradni list RS št. 2/15 s spremembami.