Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za obračun regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR in za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, odvod pripadajočih dajatev od navedenih bruto zneskov in plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 oziroma od 2. 7. 2011 dalje do plačila; za obračun mesečnih bruto zneskov dodatka za minulo delo za obdobje od januarja 2010 do julija 2011 in plačilo mesečnih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za dodatek prejšnjega meseca ter zahtevek za plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke iz naslova preveč obračunanih in izplačanih osnovnih plač za obdobje od marca 2010 do julija 2011 (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka kršila 135. člen ZDR-1, ker je za vsak mesec zaposlitve izdala tri različne plačilne liste. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da se dodatek za minulo delo in regres za letni dopust skrivata v višji plači. Tožena stranka je v odgovoru na opomin tožnikove pooblaščenke z dne 12. 2. 2013, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, navedla, da se je tožnik odpovedal dodatku za minulo delo in regresu za letni dopust, v sodnem postopku pa je dokazovala, da je oboje skrito v višji plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se od Zavoda RS za zaposlovanje pridobijo podatki o tem, katere plačilne liste je tožena stranka na zavod pošiljala. Prav tako je zanemarilo navedbe tožnika in dokazni predlog o poizvedbah v zvezi z denarno kaznijo, ki jo je morala tožena stranka plačati zaradi ugotovitve inšpektorja, da tožniku ni bil plačan regres za letni dopust. Priča A.A. je izpovedala, da pomeni več različnih plačilnih list za isti mesec le specifikacijo plačilne liste, vendar primerjava plačilnih list za isti mesec dokazuje, da to ni res, saj so zneski različni. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bistveno višja plača vplivala na višino pokojnine, saj je tožnik pojasnil, da ni vedel, katero obdobje bo upoštevano pri izračunu pokojnine, pa tudi sicer se zadnje leto pred upokojitvijo ne upošteva. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, po kateri od plačilnih list so bili dejansko plačani prispevki. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokaza, da je tožnik vračal denar toženi stranki, saj je tožena stranka izpovedala, da je tožnik eno leto res vračal del plače, zadnje pol leta pa ne več. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika, predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011 ter obračun in plačilo mesečnih zneskov dodatka za delovno dobo za obdobje od januarja 2010 do julija 2011. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas 18 mesecev na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2010 (A2), pri čemer vtoževane denarne terjatve zahteva za ves čas zaposlitve. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožniku pri plači vsakokrat obračunan tudi dodatek za delovno dobo, ker iz plačilnih list izhaja, da je bila tožniku vedno obračunana višja plača, kot je bila določena s pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil dogovor, kot izhaja iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2010, sklenjen, čeprav ga tožnik ni podpisal, saj je tožena stranka tožniku plačo obračunavala skladno s tem aneksom. Sodišče prve stopnje verjame direktorju tožene stranke B.B. in priči A.A., ki sta pojasnila, zakaj so bile izdane dvojne plačilne liste za vsak posamezni mesec in katera plačilna lista je verodostojna za vsak posamezen mesec. Po mnenju sodišča prve stopnje je sprejemljiv tudi ugovor tožene stranke, da je bil tožniku na račun večje plače izplačan tudi regres za letni dopust, čeprav iz plačilnih list to ne izhaja.

7. Delavec je v delovnem razmerju upravičen do ustreznega plačila za opravljanje dela, ki mu ga mora zagotoviti delodajalec (42. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Plačilo za delo, ki mora biti določeno v pogodbi o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 29. člena ZDR), je sestavljeno iz plače in morebitnih drugih vrst plačil (prvi odstavek 126. člena ZDR). Plača, pri kateri mora delodajalec upoštevati minimum (določen z zakonom ali z za delodajalca zavezujočo kolektivno pogodbo), je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (prvi in drugi odstavek 126. člena ZDR). Dodatek za delovno dobo in regres za letni dopust pripadata delavcu že po zakonu samem v skladu z določbo prvega odstavka 129. člena ZDR in prvega odstavka 131. člena ZDR.

8. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi (A2) izhaja (6. člen), da je tožnikova osnovna plača za polni delovni čas in glede na zahtevnost dela enaka izhodiščni plači po kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci za V/1 tarifni razred; če je ta nižja od minimalne plače RS, pa se izplačuje minimalna plača. V sami pogodbi o zaposlitvi je bila kot „minimalna plača“ na dan sklenitve pogodbe določena v višini 676,86 EUR bruto. Poleg osnovne bruto plače je tožnik po pogodbi o zaposlitvi upravičen še do dodatka za delovno dobo, ki znaša za vsako izpolnjeno leto delovne dobe 0,5 % (pri čemer je imel tožnik na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi 30 let, pet mesecev in deset dni delovne dobe).

9. Tožnik je bil torej glede na citirane določbe pogodbe o zaposlitvi upravičen do plače v višini 676,86 EUR bruto (oziroma vsaj do zakonsko(1) določene minimalne plače) in dodatka za delovno dobo, ki mu pripada poleg plače. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da sta se s tožnikom dogovorila, da mu bodo plača, dodatek za delovno dobo in regres obračunani in plačani v skladu z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, št. ... z dne 30. 4. 2010 (B2), v skupni višini 950,00 EUR bruto vsak mesec. Nesporno med strankama je, da navedenega aneksa tožnik nikoli ni podpisal. Kljub temu je sodišče prve stopnje presodilo, da aneks velja, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Delavec in delodajalec sicer lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten(2). Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše, v navedbah in izpovedi v sodnem postopku pa obstoj in veljavnost aneksa delavec zanika. V konkretnem primeru to pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2010 ni mogoče upoštevati in da je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.

10. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotavljalo, katere plačilne listine je potrebno upoštevati kot verodostojne. V sodnem spisu se namreč za obdobje tožnikove zaposlitve od januarja 2010 do julija 2011 za večino mesecev nahajata dve plačilni listi. Iz navedb pravdnih strank izhaja, da so plačilne liste pod A3 do A15 tiste, ki so bile tožniku izročene s strani tožene stranke med delovnim razmerjem, plačilne liste pod A16 do A34 pa so tiste, ki jih je tožena stranka izdala kasneje ob upoštevanju aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2010, ki nikoli ni stopil v veljavo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Tako so odločilni zgolj plačilni listi, ki so bili vročeni tožniku med delovnim razmerjem.

11. Tožena stranka kot delodajalec je dolžna poskrbeti, da so na plačilnih listah jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače, torej poleg osnovne plače tudi plačilo dodatka za delovno dobo(3) in regresa za letni dopust. Iz plačilnih list tožnika (A3 do A15) ne izhaja, da mu je tožena stranka obračunala in plačala dodatek za delovno dobo ter regres za letni dopust za leti 2010 in 2011. Navedeno je zgolj enotno plačilo za delo v bruto in neto višini, ki je na prvi pogled višje, kot je bilo dogovorjeno po pogodbi o zaposlitvi. Vendar je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je že zgolj na podlagi tega dejstva, torej višjega plačila, mogoče zaključiti, da sta bila tožniku dodatek za delovno dobo in regres za letni dopust obračunana in plačana. Ker obračun in plačilo dodatka za delovno dobo in regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011 iz plačilnih list tožnika ne izhaja, aneks k pogodbi o zaposlitvi, po katerem bi bila dodatek in regres vključena v skupni znesek plačila za delo, pa ni stopil v veljavo, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka dodatek za delovno dobo in regres za letni dopust tožniku tudi dejansko obračunala in plačala. Nesprejemljivo je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da tožniku regres ne pripada tudi zaradi ugotovitve, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s predpisi obračunavanja plače na račun tega, da bo tožnik imel višjo pokojnino.

12. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo v I. in III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ob upoštevanju materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča ponovno odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih. Pri tem bo moralo upoštevati, da je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da je delavcu izpolnil vse zakonske in pogodbene obveznosti v zvezi s plačilom za delo. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali sta bila tožniku dodatek za delovno dobo in regres za letni dopust za leti 2010 in 2011 obračunana in plačana. Pri tem pa bo moralo predvsem upoštevati, da obračun in plačilo dodatka za delovno dobo in regresa za letni dopust iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel, ne izhaja. Če bo ugotovilo, da tožena stranka tožniku navedenih obveznosti ni izpolnila, bo moralo o tožbenih zahtevkih odločiti še po višini in v zvezi s tem ugotoviti, kolikšen dodatek za delovno dobo in regres za letni dopust tožniku pripadata. V dokaznem postopku bo moralo ponoviti že izvedene predlagane dokaze, če kakšnih dokazov ne bo izvedlo, pa bo moralo to argumentirano obrazložiti. V primeru, da sodišče prve stopnje samo ne bo razpolagalo z znanjem, potrebnim za ugotovitev navedenih dejstev, bo moralo angažirati izvedenca ustrezne finančne stroke, ki je bil s strani tožnika tudi predlagan (list. št. 51).

13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za rešitev v predmetni zadevi (še) niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Ta je bila sprva določena v Zakonu o določitvi minimalne plače (ZDMP; Ur. l. RS, št. 114/2006 in nadalj.), kasneje pa v Zakonu o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadalj.).

(2) Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 539/2012 z dne 6. 6. 2012. (3) Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 358/2012 z dne 15. 6. 2012.