Jedro

Ni sprejemljiva trditev, da bi morala tožeča stranka dokazovati, da spornih dopisov z dne 21.10.2002 in z dne 17.3.2003 ni prejela, ampak bi bila dolžna dokazati tožena stranka, da je tožeča stranka te dopise prejela. Kolikor pa tožena stranka napada zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ni verjetno, da bi toženka po predhodni zavrnitvi računa, tega plačala, pa gre za izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 1. odst. 458. čl. ZPP v sporu majhne vrednosti ni dopustno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke na priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig z dne 26.11.2003 v veljavi v točki 1 in 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 204.923,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.506,40 SIT od dne 21.10.2002 dalje do plačila, od zneska 154.416,80 SIT od dne 15.11.2002 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 15.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2003 dalje do plačila, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 68.654,00 SIT v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni dokazano dejstvo, da je tožena stranka zavrnila račune tožeče stranke s dopisom z dne 21.10.2002 in z dopisom z dne 17.3.2003. Tožeča stranke je trdila, da teh dopisov ni prejela, zaradi česar bi morala ona sama dokazati to trditev. Račun št. 623-01103024 z dne 26.9.2002, je toženka knjižila v svoje poslovne knjige, ker je pričakovala, da bo tožnik dobavil naročeno blago, zato pa je dne 21.10.2002 toženka pisno obvestila, da ji ni dobavil 419 kosov nosilcev za očala, kljub temu, da ji je poslal račun. Do plačila zneska 100.000,00 SIT je prišlo zaradi napake, ker je tožena stranka predvidevala, da bo tožnik izstavil dobropis. Tudi ni točno, da bi bile navedbe tožene stranke o tem, da ji ni znan podpis prejemnik blaga na dobavnici št. 623 prepozne v smislu določbe 3. odst. 452. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni namreč predpisano, kako naj tožena stranka odgovori na navedbe tožeče stranke, to je, da lahko odgovori le z istimi navedbami. Zato je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka po 2. odst. 339. čl. ZPP. Sicer pa je sodišče prve stopnje o teh navedbah, ki jih je štelo za prepozne, presojalo v obrazložitvi sodbe. Pri tem pa je napačno zaključilo, da je na dobavnici št. 623 potrjen prevzem blaga, saj sta zaslišani priči in zakonita zastopnica toženke izpovedali, da podpis ni njihov. Zato je logično, da je tožena stranka dne 15.10.2002 ugovarjala samo plačilnemu roku, saj do tedaj količin prejetega blaga še ni preverila. To pa pomeni, da je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z zapisnikom o izpovedbah postopku in z vsebino listin, tako da je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti tistih kršitev v postopku, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti drugih takih kršitev postopka, ki jih mora po uradni dolžnosti upoštevati pritožbeno sodišče tudi v sporu majhne vrednosti. Ni sprejemljiva trditev, da bi morala tožeča stranka dokazovati, da spornih dopisov z dne 21.10.2002 in z dne 17.3.2003 ni prejela, ampak bi bila dolžna dokazati tožena stranka, da je tožeča stranka te dopise prejela. Kolikor pa tožena stranka napada zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ni verjetno, da bi toženka po predhodni zavrnitvi računa, tega plačala, pa gre za izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 1. odst. 458. čl. ZPP v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so navedbe tožene stranke o tem, da ji ni znan podpis prejemnika blaga na dobavnici št. 623, prepozne v smislu določbe 3. odst. 452. čl. ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je sodišče prve stopnje vseeno ocenilo. Pri tem pa gre ne le za pravne, ampak tudi za dejanske zaključke, tako da navedbe tožene stranke v pritožbi, ki se nanašajo na pravilnost teh zaključkov, pomenijo prav tako napad na dejansko stanje, torej uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa kot rečeno v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Prav tako ni mogoče govoriti o kršitvi iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je sodišče prve stopnje sicer izpovedi zakonite zastopnice toženke in prič B.Č. in P.V. povzelo tako, kot izhajajo iz zapisnika, le ocenilo jih je drugače, kot bi jih po stališču tožene stranke moralo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo, ker ni bil potreben, saj v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.