Jedro

Ker je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tem, ko ni več opravljal funkcije direktorja, podal nadzorni svet, za kar ni bil pristojen (pristojen bi bil novi direktor), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (2. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 589,91 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo, svoje pravdne stroške pa krije sama.“

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se potrdita izpodbijana sodba in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved z dne 27. 12. 2007 nezakonita in jo je razveljavilo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 14. 1. 2008, temveč mu je trajalo do 24. 4. 2008. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006 od 14. 1. 2008 do 24. 4. 2008, ga za ta čas prijaviti v pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, tožniku pa izplačati razliko med plačo, kakršno je dobil pri drugem delodajalcu in plačo, kakršno bi prejel pri toženi stranki, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu izplačati odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR v višini dveh mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Kar je iz tega naslova tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. V 1. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno del tožbe) za priznanje pravic iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi za čas od 19. 10. 2007 do 14. 1. 2008 z obračunom in izplačilom pripadajočih plač. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in zoper del sklepa, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe, v delu, ki se nanaša na vtoževano odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR in zoper odločitev o stroških postopka, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe ter sklepa razveljavi ali pa ju spremeni. V pritožbi navaja, da se ne strinja z višino prisojene odškodnine, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi določbe pogodbe, ki je bila nezakonito odpovedana. Če bi tožnik zahteval reintegracijo in če bi se ga hotela tožena stranka znebiti, bi mu morala v primeru odpovedi plačati šest mesečnih plač odpravnine. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje v bistvu nagradilo toženo stranko in kaznovalo tožnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik od 19. 10. 2007 brez plače, ker mu je tožena stranka ni izplačala, da je bil tri mesece šikaniran, kar mu je povzročalo duševne bolečine, da je bil dolgoletni sodelavec v družbi – lastnici tožene stranke in da mu je toženo stranko uspelo popolnoma sanirati. Tožnik se je zares hitro ponovno zaposlil, vendar pa ima sedaj precej nižje prihodke. Stroški so napačni odmerjeni, saj bi moral tožnik prejeti višjo odškodnino.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in glede odločitve o pravdnih stroških iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov oziroma podredno, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje glede nepristojnosti nadzornega sveta tožene stranke ter nepristojnosti namestnika predsednika nadzornega sveta tožene stranke za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Med strankama je bila v času podaje odpovedi veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006, s katero je bilo s tožnikom po imenovanju v upravo tožene stranke sklenjeno delovno razmerje za opravljanje del glavnega direktorja. Glede na to je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnika za odpoved te pogodbe obravnavati kot navadnega delavca in mu jo odpovedati po novem zakonitem zastopniku tožene stranke in ne po nadzornem svetu. Za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tako pristojen nadzorni svet tožene stranke. Odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sprejel nadzorni svet, zato je izdelava pisnega odpravka te odločitve in njen podpis po namestniku predsednika nadzornega sveta tožene stranke skladna z delovanjem nadzornega sveta in pristojnostmi njegovih članov, med katerimi sta tudi predsednik nadzornega sveta oziroma njegov namestnik. Ob napačni odločitvi glede izpodbijanega dela sodbe je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških).

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 27. 12. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2) po 1. in 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ker je ugotovila, da je tožnik naklepno storil vse štiri kršitve zakonskih in pogodbenih obveznosti, ki mu jih je tožena stranka očitala v pisni obdolžitvi z dne 14. 12. 2007. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik poslovnemu partnerju neupravičeno odobril izplačilo določenega zneska, da je neutemeljeno pripravil in podpisal dogovor o odpravnini z enim od delavcev, da je na stroške tožene stranke za lastne potrebe kupil italijanski slovar in si ga prisvojil in da od 19. 10. 2007 dalje ni prišel na delo, o razlogih za odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Vsaka od zgoraj opisanih kršitev je bila podrobno opredeljena tako v pisni obdolžitvi (A4) kot tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2). Tožnik je bil za dan 21. 12. 2007 vabljen na zagovor, vabilu se je odzval in se tudi zagovarjal (A3). Tožnik je zagovor podal pred štirimi člani nadzornega sveta tožene stranke, pisno obdolžitev je podpisal predsednik nadzornega sveta tožene stranke, izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa namestnik predsednika nadzornega sveta tožene stranke.

Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnik s toženo stranko dne 9. 10. 2006 sklenil pogodbo o zaposlitvi (A1), v kateri sta pogodbeni stranki med drugim ugotovili, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta 1. 8. 2006 imenovan v upravo delniške družbe (1. člen pogodbe o zaposlitvi) ter da je s to pogodbo sklenil delovno razmerje za opravljanje del glavnega direktorja za mandatno obdobje petih let in sicer od 2. 8. 2006 do 1. 8. 2011 (2. in 3. člen pogodbe o zaposlitvi). Nadzorni svet tožene stranke pa je na svoji seji dne 29. 6. 2007 tožnika z dnem 19. 6. 2007 predčasno odpoklical s funkcije glavnega direktorja z obrazložitvijo, da ni sposoben voditi poslov in zaradi hujših kršitev obveznosti (A10).

V postopku v tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi te izredne odpovedi ni prenehalo 7. 1. 2008, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 7. 1. 2008 dalje vključno z obračunom in izplačilom pripadajoče plače, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi tudi za obdobje od 19. 10. 2007 do 7. 1. 2008 (vključno z obračunom in izplačilom plače ter povrnitev pravdnih stroškov). V pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2008 (list. št. 32-34) je modificiral tožbeni zahtevek in navedel, da ne zahteva več reintegracije, temveč priznanje pravic iz delovnega razmerja od 14. 1. 2008 do izdaje sodbe in odškodnino po 118. členu ZDR v višini osemnajstih njegovih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpoklicem s funkcije glavnega direktorja. Poleg tega je vztrajal tudi pri priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto glavni direktor za čas od 19. 10. 2007 do 14. 1. 2008 (vključno z izplačilom plače po predhodnem odvodu davkov in prispevkov).

Sodišče prve stopnje je o modificiranem tožbenem zahtevku odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom. Tožbenemu zahtevku tožnika, ki se je nanašala na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2007, na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in na priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 14.1.2008) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je ugodilo v celoti, tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR pa delno (do višine dveh tožnikovih mesečnih plač), višji tožbeni zahtevek v tem delu pa je zavrnilo. Z delom sklepa, ki ni pod pritožbo, je zaradi litispendence z zadevo, ki se vodi pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. I Pd 1147/2007 (C1), zavrglo tožbo v delu za priznanje pravic iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi za čas od 19. 10. 2007 do 14. 1. 2008 z obračunom in izplačilom pripadajočih plač. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker jo ni podala oseba iz 18. člena ZDR, saj nadzorni svet tožene stranke ni bil pooblaščen za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je bil v času izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi „navaden delavec“. Pritožbeno sodišče praktično v celoti soglaša z zgoraj navedenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi podrobno obrazložilo. Glede na to, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika s sklepom z dne 29. 6. 2007 (A10) razrešil oziroma ga je z navedenim dnem odpoklical s funkcije glavnega direktorja, je potrebno ugotoviti, da v času, ko je bil zoper tožnika začet in voden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik ni več opravljal funkcije direktorja tožene stranke. To je med drugim razvidno tudi iz dopisov tožene stranke, naslovljenih na tožnika z dne 9. 11. 2007, 16. 11. 2007, 20. 11. 2007, 29. 11. 2007 in 11. 12. 2007 (A11, A12), s katerimi je novi direktor tožene stranke tožnika pozival nazaj na delo z obrazložitvijo, da je dolžan opravljati delo, ki mu ga bo v skladu z ZDR, splošnimi akti tožene stranke in sklepi nadzornega sveta odredil delodajalec. Ker je torej tožniku podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nadzorni svet, čeprav za to ni bil pristojen (za izredno odpoved tožnika bi bil v skladu z 18. členom ZDR pristojen novi direktor tožene stranke oziroma od njega pisno pooblaščena oseba), je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Tožena stranka pristojnosti nadzornega sveta za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izkazala. Glede na to jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo, posledično pa ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in na reparacijo za čas od 14. 1. 2008 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot je tožnik to zahteval tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Pri opisno vtoževani plači je upoštevalo tudi dejstvo zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pristojen nadzorni svet tožene stranke, ker je bila med strankama še v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006. Odločilnega pomena za opredelitev organa, ki je bil pristojen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je ugotovitev, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika kot direktorja tožene stranke razrešil oziroma odpoklical z dne 29. 6. 2007. To pomeni, da od navedenega dne dalje tožnik ni bil več direktor tožene stranke, (kljub pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006), tako da z ozirom na statut tožene stranke (C2) in glede na že omenjeni 18. člen ZDR nadzorni svet tožene stranke ni bil pristojen za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pritožbeno sodišče sicer meni, da bi v primeru, če bi bil za podajo te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pristojen nadzorni svet tožene stranke, bi to odpoved lahko podpisal tudi namestnik predsednika nadzornega sveta tožene stranke (v primeru odsotnosti predsednika nadzornega sveta tožene stranke oziroma v okviru svojih pooblastil), vendar pa zmotno stališče sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na zavrnitev dela njegovega tožbenega zahtevka v zvezi z plačilom odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnik od 15. 1. 2008 zaposlen pri drugem delodajalcu, da je bil pri toženi stranki zaposlen manj kot dve leti, da je imel ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko dogovorjeno osnovno bruto plačo v višini 2.031.122,90 SIT (sedaj 8.475,72 EUR), da bi mu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nesposobnosti tožena stranka morala izplačati odpravnino v višini 1/5 njegove povprečne mesečne plače, ki jo je prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (torej 406.224,58 SIT oziroma sedaj 1.695,14 EUR), je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini dveh mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, primerna. Višina odškodnine po 118. členu ZDR se odmerja glede na različne kriterije, kot so čas zaposlitve delavca pri delodajalcu, pri katerem mu je bila nezakonita odpovedana pogodba o zaposlitvi, možnost nove zaposlitve delavca in s tem v zvezi dosežena stopnja in vrsta njegove izobrazbe, delavčeva starost, socialni položaj. Po stališču pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zgoraj naštete kriterije ustrezno upoštevalo pri določitvi višine odškodnine po 118. členu ZDR. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen le krajši čas, po poklicu je univ. dipl. ing. grad. (A8, A9, A10), tako da niti njegova starost (tožnik je rojen 19. 3. 1951) ne bi bistveno zmanjšala njegovih možnosti za novo zaposlitev (kar sicer potrjuje tudi dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu.) Dejstvo, da naj bi bil tožnik dolgoletni sodelavec v družbi – lastnici tožene stranke, na ugotovljeni čas trajanja zaposlitve tožnika pri toženi stranki nima nikakršnega vpliva. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da tožnik do izdaje sodbe sodišča prve stopnje višine odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR, ki jo je vtoževal po spremenjenem tožbenem zahtevku, ni z ničemer utemeljil. Tožnik se je šele v pritožbi začel sklicevati na odpravnino, ki naj bi mu jo bila dolžna plačati tožena stranka v primeru odpovedi, na šikaniranje, na duševne bolečine, na neizplačane plače za čas pred prenehanjem delovnega razmerja (ki je sicer predmet postopka opr. št. I Pd 1147/2007 – C1) in na nižjo plačo pri novem delodajalcu (za kar tudi ni predložil nikakršnih dokazov), zato pritožbeno sodišče teh njegovih pritožbenih navedb, ki so sicer tudi vsebinsko neutemeljene, z ozirom na 337. člen ZPP ni upoštevalo. Pri določitvi višine odškodnine po 118. členu ZDR je potrebno glede na že omenjene kriterije upoštevati bodočo škodo, ki bi jo delavec zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi trpel, pa ne zahteva reintegracije k delodajalcu. Te škode pa tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča v višjem znesku, kot pa mu je bil prisojen z izpodbijanim delom sodbe, ni izkazal. Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja, da duševne bolečine zaradi šikaniranja v času trajanja delovnega razmerja, neizplačevanje plač v času trajanja delovnega razmerja oziroma uspešna sanacija tožene stranke niso razlogi, ki bi vplivali na višino odškodnine po 118. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Ta individualni delovni spor se uvršča tudi med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar tožena stranka krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožnik je z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na priznanje pravic, ki jih je vtoževal do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, uspel v celoti, v zvezi z vtoževano odškodnino po 118. členu pa delno, pri čemer posebni stroški v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine oziroma glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja za čas od 19. 10. 2007 do 14. 11. 2007, niso nastali. Glede na to, da je tožnik pravdne stroške priglasil le v zvezi z delom tožbe, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče z ozirom na 3. odstavek 154. člena ZPP tožniku v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) priznalo stroške za sestavo tožbe v priglašeni višini 300 točk (tar. št. 15/1/b 3. alinea), za sestavo dveh pripravljalnih vlog z dne 7. 4. 2008 in 23. 4. 2008 2 x 225 točk (tar. št. 15/2), za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 300 točk (tar. št. 15/3/a), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (0,459 EUR), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 589,91 EUR. Pritožbeno sodišče pritožbenih stroškov tožnika, ki so se nanašali na opravila tožnikovega pooblaščenca pred vložitvijo tožbe, na konference s stranko, na višje priglašene stroške za sestavo dveh pripravljalnih vlog, na porabo časa in kilometrino ni priznalo, saj so bili priglašeni v nasprotju z določbami odvetniške tarife.

Ker je bila utemeljena le pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji, ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno spremenilo, medtem ko je v preostalem pritožbo tožnika, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.