Jedro

Če je v novem sojenju po razveljavitvi sodbe prve stopnje znova ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v enakem znesku kot prvič, pripadajo tožniku zamudne obresti od datuma prvega sojenja dalje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se naloži toženi stranki plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 2.160.000,00 SIT tudi za čas od 5.9.1995 do 24.4.1997, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 63.447,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1998 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 58.695,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1999 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 2.160.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 335.012,50 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 dalje. Zahtevek na plačilo zamudnih obresti za čas od 12.7.1994 dalje do izdaje sodbe prve stopnje je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica vodila šolo v naravi na Rogli. Dne 6.12.1993 je padla na snegu in si poškodovala roko. Za škodo odgovarja šola, zanjo pa tožena stranka, pri kateri je imela zavarovano odgovornost. Tožnica je tožbeni zahtevek prilagodila zavarovalni vsoti. Takšnemu zahtevku je sodišče glede glavnice ugodilo v celoti, zamudne obresti pa je priznalo od dneva izdaje sodbe, to je od 24.4.1997 dalje.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeče stranka. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni zavrnilni del sodbe tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku glede plačila obresti. Navaja, da stališče skupne seje vrhovnih sodišč Jugoslavije iz leta 1987 ni več uporabno. Sprejeto je bilo v razmerah visoke inflacije, ki je zdaj ni več. Dovoljena je valorizacija terjatev. Sklicuje se na 186. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja, da sedanja sodna praksa spodbuja zavlačevanje izplačil odškodnin. Sklicuje se tudi na 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki nalaga zavarovalnicam izplačila zavarovalne vsote v kratkem roku 14 dni.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na tek zamudnih obresti za čas od prve prvostopne sodbe dalje, kolikor se nanaša na čas pred tem, pa ne.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo zneska 4.700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Ta zahtevek je na glavni obravnavi dne 6.6.1995 glede na zavarovalno vsoto skrčila na 2.160.000,00 SIT. Takšnemu zahtevku je bilo s sodbo z dne 5.9.1995 ugodeno. Glede zamudnih obresti je bilo odločeno, da tečejo od dneva izdaje sodbe dalje. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, sodbo prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na glavni obravnavi dne 6.2.1997 je tožeča stranka opredelila zahtevke za posamezne oblike nepremoženjske škode tako, da je seštevek ostal nespremenjen, razširila pa je obrestni zahtevek in sicer tako, da je zahtevala plačilo zamudnih obresti od 12.7.1994 dalje. V reviziji vztraja pri celotnem obrestnem zahtevku - tistem, ki ga je na novo postavila dne 6.2.1997 in tistem, o katerem je bilo že odločeno s prvo prvostopno sodbo dne 5.9.1995. Revizija se utemeljeno zavzema za priznanje zamudnih obresti za čas od 5.9.1995 dalje. Sodba s tega dne je bila razveljavljena na pritožbo tožene stranke, ki pa višine prisojenega zneska ni izpodbijala. V novem sojenju je bilo zahtevku ponovno v celoti ugodeno. Nobenega razloga ni, da bi bila tožeča stranka prikrajšana za zamudne obresti za čas med prvim in drugim sojenjem. Ob ponovnem sojenju se je namreč izkazalo, da je bil tožbeni zahtevek v celoti utemeljen tako, kot že pri prvem sojenju. To pomeni, da je prisojena odškodnina ustrezala razmeram ob času prvega sojenja. V nadaljnjem sojenju ni bilo nobenega prilagajanja novim razmeram, kar bi bil razlog za to, da bi zamudne obresti začele teči šele tedaj. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijani sodbi glede teka zamudnih obresti tako, da tečejo od 5.9.1995 kot datuma prve prvostopne sodbe dalje.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Razlogov, da bi se spremenila utečena sodna praksa, po kateri se odškodnina za nepremoženjsko škodo določa po razmerah na dan sojenja z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje, še ni. Uradna inflacija v preteklih letih je bila okrog 10 odstotna. To je sicer bistveno manj, kot v času, ko so sodišča sprejela prakso, ki jo revizija izpodbija, vendar še vedno toliko, da občutno posega v vrednostna razmerja in zato terja tak način odločanja, kakršnega revizija izpodbija. Revalorizacija je potrebna in je s temeljno obrestno mero tudi uzakonjena (3. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - Ur.l. RS št. 45/95). Ni mogoče upoštevati spremembe razmer v zvezi s padanjem vrednosti denarja z dvojnimi sredstvi, to je z odločanjem po razmerah na dan sojenja in še z zamudnimi obrestmi za vmesni čas do dneva sodbe. Čistih zamudnih obresti pa zakon ne pozna. To bi bila razlika med obrestmi po predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri, vendar je metoda izračuna predpisane obrestne mere vezana na temeljno obrestno mero. Iz tega je mogoče sklepati, da gre za enoten monetarni instrument, ki ga ni mogoče deliti.

Tudi sklicevanje na 919. člen ZOR ni utemeljeno. V drugem odstavku tega člena je namreč določeno, da začne teči rok za izplačilo odškodnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice, če je za ugotovitev tega potreben določen čas. V obravnavanem primeru je bilo tako. Tožnica je z dopisom z dne 27.6.1994 uveljavljala odškodnino v znesku 2.900.000,00, to je več, kakor ji je bilo kasneje na podlagi njenega znižanega zahtevka prisojeno. Sporen je bil tudi temelj zahtevka. O tem je bilo odločeno s sodbo z dne 5.9.1995. Ker je odločitev obveljala tudi v kasnejšem sojenju, je to datum, od katerega tečejo zamudne obresti.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.člen ZPP), je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 166. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP.

Pritožbeni in revizijski uspeh tožeče stranke je 60 odstoten, zato so ji v tem sorazmerju priznani stroški za sestavo pritožbe in revizije in za obe taksi. Sprememba sodbe prve stopnje pa na odmero prvostopnih stroškov ne vpliva, ker se v tej sodbi odločitev o zamudnih obrestih nanaša na stransko terjatev.