Jedro

Zastaranje lahko pretrga le nedvoumna izjava dolžnika, dana upniku, da pripozna dolg.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec bil dolžan plačati tožniku 43.000.000 ITL v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju za ITL pri Banki Slovenije na dan 20.9.1991, od tedaj dalje pa na to protivrednost še zakonite zamudne obresti vse do plačila. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sklicuje se na podatke spisa sodišča prve stopnje z opr. št. P 54/97, iz katerega je razvidno, da je toženec obdržal vtoževani znesek, ki bi ga moral izročiti zakoncema K. Pri tem se posebej sklicuje na vsebino zapisnika glavne obravnave z dne 30.11.1998, iz katerega sledi, da je toženec dolg, ki ga ima do tožnika, pripoznal. Dejstvo, da vtoževanega zneska toženec ni izročil naprej, lahko pomeni samo to, da si je ta denar zadržal in je z njim na škodo tožnika neopravičeno obogaten. Izpodbijana sodba ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, njen izrek pa nasprotuje obrazložitvi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Toženec je tožbeno trditveno podlago osporaval, ugovarjal pa je tudi zastaranje tožbenega zahtevka. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o navedenem ugovoru upoštevali, da tožbeni zahtevek temelji na določbi 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi. Za zahtevek za vrnitev neupravičeno pridobljenega pa velja splošni zastaralni rok petih let (371. člen ZOR). Ob nespornih ugotovitvah, da je bil denar izročen v letu 1991 in da je v tej zadevi tožba bila vložena dne 18.1.2001, je izpodbijana sodba sprejela pravno razlago sodbe sodišča prve stopnje, po katerih je zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi poteka petletnega zastaralnega roka utemeljena.

Pravno pravilna pa je tudi ugotovitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, da glede na ugotovljena dejstva ni mogoče sprejeti teze tožeče stranke, po kateri naj bi prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga v skladu s 387. členom ZOR. Po tožbenih trditvah naj bi do pretrganja prišlo z izjavo, ki naj bi jo dal toženec na glavni obravnavi v drugi pravdni zadevi dne 30.11.1998 (zaradi česar naj bi bila dne 18.1.2001 vložena tožba še pravočasna).

Do zatrjevanega pretrganja zastaranja bi vsekakor prišlo, če bi bilo dokazano, da je toženec kot dolžnik podal tožniku kot upniku omenjenega dne nedvoumno izjavo o pripoznavi dolga. Vendar pa bi moralo takšno sklepanje temeljiti na ugotovljenih dejstvih in dokazni oceni v skladu z določbo 8. člena ZPP. V tem okviru pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z revizijskimi trditvami natančno preučilo toženčevo izjavo na glavni obravnavi dne 30.11.1998 in pri tem ugotovilo, da ne gre za pripoznavo dolga tožniku, temveč za priznanje dejstev o tem, da mu je tožnik resnično izročil denar kot kurirju, da ga izroči zakoncema K. Po dejanskih ugotovitvah (te glede na določbo 3. odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja) naj bi toženec prejeti denar izročil deloma zakoncema K., deloma pa pooblaščencu tožeče stranke, pri čemer takšno priznanje dejstev ne predstavlja pripoznave dolga v smislu določbe 378. člena ZOR. Jasno je namreč ugotovljeno, da je toženec dne 30.11.1998 in kasneje vztrajno zanikal, da tožniku karkoli dolguje. Sodišče druge stopnje je zato pravilno zapisalo, da "tožeča stranka toženčevim izjavam pripisuje napačno pravno naravo". Tožnikova pravica, da zahteva izpolnitev, je torej ugasnila zaradi zastaranja.

Po povedanem izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da je odločila v nasprotju z izvedenimi dokazi, ali da so razlogi sodbe obremenjeni s kršitvijo iz določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zato je bilo treba revizijo zavrniti v skladu z določbo 378. člena ZPP.