Jedro

Dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, če je dokazana ocena prič obrambe ustrezna, in če so dokazani vsi elementi očitanega kaznivega dejanja.

Dokazovanje nepomembnih dejstev, ki sicer v postopku na 1. stopnji niti niso bila uveljavljena, pač pa samo v pritožbi, ni pomembno.

Izrek

Pritožba obdolženega A. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. K. je dolžan plačati kot strošek tega pritožbenega postopka povprečnino v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 64.930,00 SIT ter povprečnina v znesku 90.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovornici izrecno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da Višje sodišče v Celju pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo zaradi potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri oziroma da zaradi pomanjkanja dokazov obdolženca oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v C. svétnik F. H. je v pisnem stališču do pritožbe z dne 14.3.2007, št. Ktp 0 - II 50/07 JP, predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

To stališče je vročeno obdolžencu in zagovornici, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni zaznalo v ugotovljenem dejanskem stanju prav nič oporečnega. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, kar poudarjeno velja tudi za izpovedbi očitno neverodostojnih prič - obdolženčeve žene Z. K. in natakarja v piceriji T. J.; pravilno oceno je podalo tudi glede izpovedb samega oškodovanca B. J. in njegove tedanje partnerice J. J.. Končno je njuno izpovedbo posredno potrdil še izvedenec sodnomedicinske stroke dr. B. E.. Sodišče druge stopnje v celoti povzema ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotni smeri od obtožbe glede herpesa na oškodovančevi ustnici (priča T. J.) oziroma oškodovančevih starih poškodb (policista M. M. in S. Š.).

Ni res, da bi si bili razlogi odločilnih dejstvih v obrazložitvi izpodbijane sodbe nasprotujoči oziroma da bi se izpovedbi obdolženčeve žene Z. K. in oškodovančeve tedanje partnerice J. J. zgolj prilagajali krivdoreku. Dejstvo, da lečeči zdravnik dr. A. K. ob osebnem pregledu oškodovanca B. J. iste noči ni ugotovil krvavitve iz poškodb na ustnicah, še nikakor ne pomeni, da te krvavitve pred tem ni bilo. Nobenega dvoma ni, da je ta ugotovil svežo poškodbo, zaradi katere ga je oškodovanec tudi obiskal. Vprašanje herpesa oziroma stare poškodbe je, kot že rečeno, sodišče prve stopnje zadovoljivo rešilo. Zato ni prav nobene potrebe, da bi se ti dejstvi še dodatno razčiščevali, zlasti ne s pomočjo dodatnega angažiranja izvedenca sodnomedicinske stroke, kakor se to predlaga v pritožbi. Res gre sicer za strokovno vprašanje. In prav pritožba sama odgovarja na takšno, to je strokovno vprašanje s trditvijo, da je stanje ustnice po zdravljenju herpesa na pogled podobno blagi oteklini, ki jo je zdravnik dr. A. K. ugotovilo pri oškodovancu. Nadaljnje pritožbeno navajanje možnosti oškodovančevega poškodovanja (sam naj bi se zaletel z glavo bodisi si ob hrapav zid ali pa v obojna vrata!) je zgolj nedokazana hipoteza in nič drugega. Pa tudi pritožbeno predlaganje upoštevanja velikosti obdolženčeve dlani po izvedencu, kar bi sicer bilo mogoče samo v novem sojenju, ne bi z ničemer pripomoglo k boljši ali celo drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je s svojimi pravilnimi dejanskimi ugotovitvami prepričalo sodišče druge stopnje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje tako, kakor je ugotovljeno v krivdoreku izpodbijan sodbe.

Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih argumentov, s katerimi se izpodbija izrečena kazenskega sankcija in se pledira na izrek sodnega opomina. V tem delu pritožnik očitno olepšuje svoje vse preko etično ravnanje voznika osebnega avtomobila, ki je zavestno zaparkiral oškodovančev osebni avtomobil iz maščevanja zaradi težav, ki da so mu jih v preteklosti morda res povzročali drugi vozniki osebnih avtomobilov, ne pa konkretni oškodovanec B. J.. Obdolženčevo obnašanje, ko je o zaparkiranju sam obvestil policijo in navedel "sprostitev" oškodovančevega avtomobila šele drugo jutro, in ko kljub oškodovančevi intervenciji avtomobila ni umaknil, pač pa se je celo fizično lotil oškodovanca, ima vse lastnosti arogance. Zato o kakršnikoli izzvanosti s strani oškodovanca ni mogoče razumno razlogovati. Nobenega dvoma ni, da je obdolženec z zaparkiranjem, ki je bilo celo protipredpisno (po 14. točki III. odstavka 52. člena veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa tak način parkiranja ni dovoljen), sam ustvaril konfliktno situacijo, iz katere je na koncu izšel telesno poškodovani oškodovanec. Zato je ocena obdolženčevega obnašanja tega večera, navedena v izpodbijani sodbi, točna. Izrečena kazenska sankcija tako ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v predlagani sodni opomin.

Sodišče druge stopnje je ocenilo izpodbijano sodbo še v obsegu uradnega preizkusa, vendar takšnih kršitev ni zasledilo.

Glede na navedeno pritožbi ni ugodilo.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec sam plačati stroške tega pritožbenega postopka, ki pa so nastali zgolj v povprečnini. Odmerjeni znesek je primeren zapletenosti zadeve, trajanju pritožbenega postopka ter obdolženčevim premoženjskim razmeram, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.