Jedro

Pri tožniku ugotovljena funkcionalna motnja utemeljuje 30 % telesno okvaro zaradi kontrakture ramenskega sklepa. Ker gre pri tem za manj kot 50 % telesno okvaro, ki je posledica bolezni oz. poškodbe izven dela, tožnik ni pridobil pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2009 in št. ... z dne 27. 8. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo, da se mu prizna pravica do invalidnine za 30 % telesno okvaro, nastalo dne 15. 6. 2009. Zavrnilo je tudi zahtevek za priznanje navedene pravice za telesno okvaro, nastalo kot posledico bolezni v višini najmanj 50 %.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da mu prizna pravico do invalidnine za več kot 50 % telesno okvaro. Navedel je, da je njegova desna rama zaradi poškodbe, ki jo je utrpel pred časom, praktično negibna. Zlasti je zavrta zunanja rotacija, zaradi omejitve gibljivosti ni zmožen opravljati vsakodnevnih opravil. Če bi sodišče pridobilo izvedensko mnenje, bi nedvomno ugotovilo, da je telesna okvara vsaj 50 % in mu priznalo pravico do invalidnine. Pri premikanju roke si mora pomagati z drugo roko. Tožnik ne more aktivno opraviti abdukcije, niti antefleksije ali zunanje ter notranje rotacije. Invalidska komisija je ugotovila, da gre pri njem dejansko za rupturo rotatorne manšete, vendar sodišče ni ugotovilo stopnje poškodbe in tudi ne posledic. Stanje se mu stalno slabša, ker je desničar si z levo roko lahko le malo pomaga pri opravljanju življenjskih opravil in je odvisen od tuje pomoči. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka pritožba ni opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je bil po podatkih in listinah v upravnem spisu od 22. 1. 2001 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, predvsem zaradi zdravstvenih težav z desno ramo. Pri toženi stranki je 28. 4. 2009 vložil zahtevo za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Tudi v tej zahtevi je navedel, da gre pri njem za telesno okvaro kot posledico poškodbe desne rame. Zahtevi je priložil zdravniške izvid Klinike za ... in Klinike za ... starejšega datuma ter tri izvide travmatološke ambulante, v katerih se ugotavljajo posledice poškodbe desne rame, ki naj bi jo utrpel konec decembra 2008 ali v začetku leta 2009. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pogoj za priznanje invalidnine ugotovljena telesna okvara, ki je po definiciji iz 1. odst. 143. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 1. odst. 144. čl. ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidnine zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, če pa je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, zavarovanec pridobi pravico, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Mnenje o telesni okvari v postopku pri toženi stranki na podlagi 261. čl. ZPIZ-1 dajejo njeni izvedenski organi, to so predvsem invalidske komisije. Po določbah Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) poda mnenje o telesni okvari zdravnik izvedenec kot posameznik. Pri izbiri izvedencev je, kot določa 18. čl. Pravilnika potrebno upoštevati zdravstveno prizadetost obravnavanega zavarovanca.

Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine, in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, kot nalaga 3. odst. 143. čl. ZPIZ-1. Doslej, ker omenjeni akt še ni bil sprejet, se v Republiki Sloveniji na podlagi 454. čl. ZPIZ-1 za določitev telesnih okvar uporablja prejšnji Sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).

Invalidski komisiji pri toženi stranki sta bili ustrezno sestavljeni, pri delu prvostopenjske sta sodelovala specialist ortoped in travmatolog ter specialistka oftalmologinja, pri delu drugostopenjske pa specialistka medicine dela in specialistka fiziatrinja. Mnenje o tožnikovi telesni okvari sta torej invalidski komisiji podali celo v širši sestavi, kot jo določa Pravilnik. Posebej je na zahtevo sodišča invalidska komisija druge stopnje tožnika osebno pregledala, preučila medicinsko dokumentacijo in vztrajala, da je pri njem podana 30 % telesna okvara po poglavju VI B Zgornje okončine - Funkcionalne motnje in sicer točka 8 c) kot motnja ramenskega sklepa, ki se kaže kot kontraktura ramenskega sklepa, pri čemer je ohranjena abdukcija pod horizontalo. Vzrok telesne okvare je bolezen, nastala pa je 15. 6. 2009. Mnenje invalidske komisije je prepričljivo, saj v medicinski dokumentaciji ni nobenega izvida, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da gre pri tožniku za drugačno oz. težjo telesno okvaro, zlasti pa tudi ni nobenega izvida iz katerega bi bilo dopustno sklepati na utemeljenost njegove trditve, da je pri njem podana telesna okvara po poglavju III. točka 1 kot delna motorna ohromelost ene roke ali noge v višini vsaj 50 %. Invalidska komisija je na osebnem pregledu ugotovila neuporabnost desnice zaradi omejene in boleče gibljivosti v desni rami. Omejena je aktivna gibljivost desne rame težje stopnje z nezmožnostjo abdukcije preko 60 %. Tudi ostali gibi so omejeni za več kot 2/3 normalnega gibanja. Vzrok hudo omejene gibljivosti v desni rami je okvara rotatorne manšete s posledično fibrozacijo sklepne ovojnice, kar daje klinični videz psevdoparalize. Pareze mišic ramenskega obroča pa invalidska komisija pri kliničnem pregledu ni ugotovila, saj je tožnik lahko sam izvedel gib v desni rami v vseh smereh, vendar v bistveno zmanjšanem obsegu. Invalidska komisija je celo ugotovila, da se je gibljivost od zadnjega pregleda na invalidski komisiji I. stopnje izboljšala, s čimer je mogoče razložiti oceno komisije dne 15. 6. 2009, ko je bila verjetno prisotna nepregibnost. Ugotovljena funkcionalna motnja utemeljuje 30 % telesno okvaro zaradi kontrakture ramenskega sklepa. Ker za manj kot 50 % telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, po drugi alineji 1. odst. 144. čl. ZPIZ-1 zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine, je dokončna odločba tožene stranke pravilna, zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnik tudi v pritožbi ni navedel po katerem poglavju oz. točki Sporazuma o seznamu telesni okvar naj bi pri njem obstajala najmanj 50 % telesna okvara. Glede funkcionalnih motenj so specialisti ortoped, travmatolog, fiziatrinja in specialistka medicine dela podali soglasno mnenje, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti vrste in stopnje telesne okvare, ki bi na podlagi omenjenega Sporazuma, v zvezi z določbami ZPIZ-1, lahko bila podlaga za priznanje pravice do invalidnine.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.