Jedro

Obtožbeni očitek sam po sebi ne more biti predmet presojanja po zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče na Ptuju je M. K. in L. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin v sostorilstvu po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 256. člena in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega M. K. pa nadalje še nadaljevanega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ. Po 50. členu KZ je sodišče obsojenemu M. K. izreklo pogojno obsodbo in mu za kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin v sostorilstvu določilo kazen 3 (tri) mesece zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin kazen 4 (štiri) mesece zapora in za kaznivo dejanje krive ovadbe kazen 2 (dva) meseca zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 7 (sedem) mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni M. K. sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, njeno vsebino pa je mogoče strniti v zatrjevanje, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, da sta izrek in obrazložitev sodbe nerazumljiva in protislovna in da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem pravne in dejanske zmote. Obsojenec zatrjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker je imel status upravičenega izdajatelja listine, da je vsak državljan dolžan naznaniti in očitati kazniva dejanja, tudi tista, za katera je prepričan, da obstajajo, da pri naznanilu očitanega kaznivega dejanja ni podal nobenega lažnega dejstva ali dokaza, da pomislek v zakonitost zastopnice ne more predstavljati inkriminiranega ravnanja, da je ves čas postopka zatrjeval in dajal vtis, da je prepričan v pravilnost svojega sklepanja o pravni situaciji, sodišče pa se z vprašanjem pravne zmote ni ukvarjalo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo obsojenčeve dokazne predloge, da sodba nima razlogov o pravnih posledicah ustavitve stečajnega postopka in da mu obtožba ne more očitati, da je dolžan opustiti vsak dvom v zakonito delo pristojnih državnih organov. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da zahteva ni utemeljena. V postopku zahteve za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki so konkretizirane, posplošenih navedb pa ni mogoče preizkusiti. Nestrinjanje z odločitvijo sodišča pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki v svojem odgovoru obširno opisuje nepravilnosti, ki so se zgodile v podjetju Č. d. o. o., od leta 1994 dalje. Navaja, da je bila direktorica podjetja N. J. na to mesto imenovana nezakonito s pomočjo stečajnega senata in stečajnega upravitelja, ki jo je izbral na razpisu za delovno mesto direktorja, medtem ko je bil sam za v. d. direktorja imenovan s strani skupščine družbe, kar je bilo v skladu s takrat veljavnim Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Poudarja, da se sodišče v obravnavanem postopku ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila N. J. res zakonito vpisana v sodni register kot zakonita zastopnica družbe. Teh navedb, kolikor presegajo odgovor na navedbe vrhovne državne tožilke, Vrhovno sodišče, zaradi poteka roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ni moglo upoštevati.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svojo zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona izven oziroma mimo zahtevka vložnika, saj ga ne veže načelo oficialnosti.

6. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa torej vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, ter z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP).

7. Če je določba prvega odstavka 424. člena ZKP jasna glede dispozicije strank pa ni povsem določna glede vprašanja, na kakšen način naj se sklicuje vložnik na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odločilo. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, tako da na primer v uvodu navede, da zahtevo vlaga zaradi vseh kršitev, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

8. Zahteva obsojenega M. K. navedenih kriterijev ne izpolnjuje, to pravilno ugotavlja tudi vrhovna državna tožilka v svojem odgovoru. Trditev, da je bila kršena njegova pravica do obrambe ni konkretizirana, prav tako tudi ne zatrjevanje, da sta izrek in obrazložitev sodbe nerazumljivi. Z navedbo, da je izrek prvostopenjske sodbe „nerazumljiv in protisloven“, ker naj bi imel obsojenec po obtožbi status upravičenega izdajatelja listine in da je očitno bil upravičen izdajati listine, obsojenec vsebinsko le ponavlja svoje dosedanje obrambne navedbe v postopku, ki so bile v izpodbijani sodbi utemeljeno zavrnjene; izrek sodbe pa je v tem pogledu povsem jasen in nedvoumen, saj opredeljuje obsojenčevo ravnanje kot izdajatelja specificiranih listin in konkretizira navedbo položaja – „v. d. direktor“, ki si ga je v teh listinah dodal, čeprav ga dejansko ni imel. Enako neutemeljena je obsojenčeva navedba v točki 3. zahteve, da je izrek protisloven, kar utemeljuje s sklicevanjem na obtožbeni očitek, ki pa sam po sebi ne more biti predmet presojanja po zahtevi za varstvo zakonitosti, saj se s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbija pravnomočna sodna odločba (in ne obtožba). Poleg tega se obsojenec s sklicevanjem na to, da pri podani kazenski ovadbi zoper N. J. „ni podal nobenega lažnega dejstva ali dokaza, niti ni ničesar potvoril“ očitno ne strinja z dokaznimi zaključki v izpodbijani sodbi (točka 10. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 8. sodbe sodišča druge stopnje) in s tem vsebinsko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati. Izrek izpodbijane sodbe je sicer tudi v tem delu (točka 2b) v zadostni meri razumljiv, ko se utemeljuje očitek obsojencu, da je podal krivo ovadbo z izrecno navedenim njegovim zavedanjem, da je bila ovadena N. J. zakonita zastopnica (in tudi večinska lastnica) družbe Č. d. o. o., kar posledično pomeni, da je bila upravičena izvesti prodajo nepremičnine te družbe.

9. Neutemeljeno je nadalje obsojenčevo sklicevanje v zahtevi na pravno in dejansko zmoto, s čimer naj se izpodbijana sodba ne bi ukvarjala, saj so razlogi sodbe o tem, da je bilo obsojenčevo ravnanje naklepno (zavestno in voljno) implicitno zavrnili možnost, da bi bila pri obsojencu podana kakršnakoli zmota ter zato posebna obrazložitev v smeri zavrnitve ravnanja obsojenca v zmoti (dejanski ali pravni) ni bila potrebna.

10. Nadaljnje obsojenčeve navedbe v zahtevi, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma je dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo; da prvostopenjska sodba nima razlogov in dokazne ocene o obtožbi; da je v njej napačno obrazložen naklep in da se ne strinja z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ko ta v pritožbi ni ugotovila uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, so le nekonkretizirane navedbe, ki se jih vsebinsko ne da preizkusiti, niti ni zatrjevan ali utemeljen njihov vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe.

11.

Stališče obsojenca, da je podano protislovje tudi v sodbi sodišča druge stopnje v zvezi z njegovim prepričanjem, da je imel prav in da se je za to dolgoletno boril v pravnih postopkih ter da sodbi nimata razlogov o pravnih posledicah ustavitve stečajnega postopka za Č. d. o. o., po vsebini spet kaže na obsojenčevo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

12. Neutemeljena je trditev obsojenca o kršitvi pravice do obrambe, ko naj bi v obtožbi ne bili konkretizirani listinski dokazi, saj (kot že v točki 8. navedeno) obtožba ni predmet obravnave v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti; poleg tega pa opis obsojencu očitanih dejanj v izreku izpodbijane sodbe določno navaja vse tiste listine na katerih oziroma s katerimi so bila storjena obravnavana kazniva dejanja.

13. Zaradi vseh navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene uveljavljane kršitve zakona, večinoma pa niti niso bile konkretizirane na način, da bi se jih sploh dalo vsebinsko obravnavati, je bila zahteva za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členim ZKP zavrnjena kot neutemeljena.

14.

Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.