Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da bi tožnika prekoračitev dovoljene obrestne mere pri njenem izračunu, napačen izračun revalorizacije in nespoštovanje omejitve teka obresti lahko kot dolžnika uveljavljala v izvršbi, ne pa v pravdi za ugotovitev ničnosti sporazuma. Sporazum namreč ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in posledično ničen, če banka kot upnica napačno obračuna obrestno mero, revalorizacijo ali višino obresti. Takšno ravnanje banke predstavlja kvečjemu kršitev pogodbe, določila pogodbe (oziroma sporazuma) pa so še vedno v skladu z zakonom.

19. člen ZIP je v drugem odstavku določal, da se zapadlost terjatve iz sodne poravnave dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z javno listino ali po zakonu overjeno listino. Stališče tožnikov, da bi moral zapisnik sporazuma določati točen datum zapadlosti terjatve, ni pravilno. Zadošča namreč, da je mogoče ta datum na podlagi sodne poravnave določiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnost nekaterih določb sporazuma z dne 28. 8. 1992, ki sta ga sklenili pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožnika sta 31. 5. 1991 s Banko d. d. sklenila pogodbo o investicijskem kreditu (v nadaljevanju tudi pogodba) za 7.610.000,00 DIN z dogovorjeno obrestno mero in pogoji plačila.

- S toženo stranko sta tožnika sklenila dogovor o zavarovanju kredita. 20. 8. 1992 sta pravdni stranki sklenili zastavno pogodbo o zavarovanju pogojne terjatve tožene stranke kot zastavnega upnika, 28. 8. 1992 pa še sporazum o zavarovanju terjatve tožene stranke pred Temeljnim sodiščem v Novi Gorici (v nadaljevanju sporazum), ki se sklicuje na pogodbo o investicijskem kreditu.

- Zaradi neplačevanja kredita tožnikov po pogodbi o investicijskem kreditu in uveljavitve zavarovanja, ki ga je dala tožena stranka banki, je tožena stranka zoper tožnika vložila predlog za izvršbo.

6. Tožbeni zahtevek sta tožnika uveljavljala z nasprotno tožbo. Z njo sta uveljavljala tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o investicijskem kreditu z dne 31. 5. 1991, vendar je sodišče prve stopnje postopek razdružilo in vsakega od zahtevkov obravnavalo ločeno. V tem postopku sta tožnika trdila, da je sporazum ničen, ker je nična pogodba, na katero se sporazum sklicuje. Ničnost pogodbe sta utemeljevala s tem, da je bilo banki prepuščeno, da sama določa višino obrestne mere, kar naj bi bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi. Navajala sta tudi, da je sporazum ničen v delu, v katerem se nanaša na dospelost terjatve tožene stranke, saj je ta odvisna od vložitve odškodninskega zahtevka.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da ima sporazum naravo sodne poravnave po drugem odstavku 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP). Pojasnili sta, da določila pogodbe, na katere se sklicuje sporazum, niso nična, saj določitev obrestne mere ni bila v celoti prepuščena banki, temveč je bila ta že na podlagi pogodbe omejena z veljavnimi predpisi. Da pa je banka pri spreminjanju obrestne mere prekršila veljavno pravo, tožnika nista trdila. Tudi sicer bi po mnenju sodišč nižjih stopenj prekoračitev dovoljene obrestne mere tožnika lahko uveljavljala kvečjemu v izvršbi, v kateri bi nastopala kot dolžnika; ne more pa to biti razlog za ugotovitev ničnosti sporazuma. Enako stališče sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli glede revalorizacije in omejitve teka obresti (neupoštevanja prepovedi ne ultra alterum tantum). Tudi navedbe, ki se nanašajo na dospelost terjatve tožene stranke, sta šteli za neutemeljene.

8. Vrhovno sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te odločbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje.

9. Ne drži, da je bila z razdružitvijo zahtevkov za ugotovitev ničnosti pogodbe o investicijskem kreditu in za ugotovitev ničnosti sporazuma tožnikoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. O zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o investicijskem kreditu je bilo že odločeno, ničnost sporazuma pa je predmet presoje v tej zadevi. Tožnikoma je bila tako dana možnost obravnavanja pred sodiščem glede obeh zahtevkov, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Nadalje revidenta sodišču druge stopnje očitata, da se ni opredelilo do vseh njunih pritožbenih navedb, pri tem pa ne pojasnita, na katere njune navedbe naj ne bi bilo odgovorjeno. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je treba vsak tak očitek obrazložiti in konkretizirati. Do pavšalnih očitkov tožnikov se tako revizijsko sodišče ni opredeljevalo.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da bi tožnika prekoračitev dovoljene obrestne mere pri njenem izračunu, napačen izračun revalorizacije in nespoštovanje omejitve teka obresti lahko kot dolžnika uveljavljala v izvršbi, ne pa v pravdi za ugotovitev ničnosti sporazuma. Sporazum namreč ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in posledično ničen, če banka kot upnica napačno obračuna obrestno mero, revalorizacijo ali višino obresti. Takšno ravnanje banke predstavlja kvečjemu kršitev pogodbe, določila pogodbe (oziroma sporazuma) pa so še vedno v skladu z zakonom.

12. Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, sklicevanje tožnikov na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994 ne pride v poštev. Res je, da sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem stabilnosti valute v letu 1991 ni izvedlo materialnega procesnega vodstva, vendar tega ni bilo dolžno storiti. Da dinar takrat ni bila stabilna valuta ter da je bila takrat stopnja inflacije izredno visoka, je splošno znano dejstvo, v zvezi s katerim sodišču ni bilo treba izvajati dokazov (peti odstavek 214. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je napravilo pravilen zaključek, da stališče iz omenjene ustavne odločbe ne pride v poštev, saj se ne opira na enako dejansko stanje, kot je podano v obravnavani zadevi.

13. Pravilno je tudi stališče sodišč prve in druge stopnje glede zapadlosti terjatve tožene stranke. 19. člen ZIP je v drugem odstavku določal, da se zapadlost terjatve iz sodne poravnave dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z javno listino ali po zakonu overjeno listino. Ravno iz zapisnika sporazuma o obstoju terjatve tožene stranke pa je razvidno, kdaj zapade njena terjatev (to je z vložitvijo odškodninskega zahtevka). Stališče tožnikov, ki smiselno izhaja iz revizije, da bi moral zapisnik sporazuma določati točen datum zapadlosti terjatve, ni pravilno. Zadošča namreč, da je mogoče ta datum na podlagi sodne poravnave določiti. Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje tako tudi v tem delu pravilno uporabili.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.