Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odgovor na vprašanje, ali je nujno potrebno, da se pacientki omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom (v kontekstu določb 70. člena ZNP), je med drugim odvisen tudi od rešitve vprašanja, ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v ustavno varovano pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS). Spoštovanje svobodne volje je namreč tudi pri zdravljenju najpomembnejše načelo. Sodišče bi zato moralo pred odločitvijo o pridržanju, ugotoviti (ob ustrezni strokovni podpori izvedenca), ali je pacientkina odklonitev zdravljenja z določenimi zdravili rezultat njenih psihopatoloških doživetij na področju volje in mišljenja.
Reviziji se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita.
Sodišče prve stopnje je s sklepom pridržalo A. A. na zdravljenju v Psihiatrični kliniki v Ljubljani, najdalj do 16.8.2005. Proti sklepu se je pritožila njena zagovornica, pritožbeno sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Zagovornica je pravočasno vložila revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb Zakona o nepravdnem postopku v povezavi z določbami Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnih določb Zakona o nepravdnem postopku. Predlagala je razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje. Stališče revidentke je, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do vsebinskih navedb pacientke glede njenega zdravljenja. Pacientka je namreč izjavila, da ji zdravila ne pomagajo, ker ji povzročajo otekline pod očmi ter da je alergična na vrsto zdravil. S tem, ko sodišči nista obravnavali navedenih trditev, naj bi bila kršena pravica stranke do kontradiktornega postopka. Potrebno je tudi upoštevati, da pridržanka ne odklanja zdravljenja na splošno, pač pa uporabo zdravil, ki ji povzročajo alergije. Iz odločitev sodišč ni razvidno ali je tovrstno odklanjanje zdravljenja zavestna razumska odločitev ali pa so podane takšne duševne motnje, da pacientka ni sposobna razumske odločitve.
Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija je utemeljena.
Stališče sodišč prve in druge stopnje je, da odklanjanje določenega zdravljenja pacientke z dolgoletno shizofrensko psihozo že samo po sebi relevantno ogroža njeno zdravje in s tem njeno življenje.
Neobravnavanje njene trditve, da ji določena zdravila škodujejo, zato ne pomeni kršitve pravice stranke do kontradiktornega postopka, temveč zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katerega je bilo relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju).
Odgovor na vprašanje, ali je nujno potrebno, da se bolnici omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom (v kontekstu določb 70. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), je med drugim odvisen tudi od rešitve vprašanja, ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v ustavno varovano pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave Republike Slovenije). Spoštovanje svobodne človekove volje je namreč tudi pri zdravljenju najpomembnejše načelo (enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi II Ips 291/2004 dne 8.7.2004). Sodišče bi zato moralo pred odločitvijo o pridržanju, ugotoviti (ob ustrezni strokovni podpori izvedenca), ali je pacientkina odklonitev zdravljenja z določenimi zdravili rezultat njenih psihopatoloških doživetij na področju volje in mišljenja. Ker tako, glede na pravilni materialnopravni okvir odločanja, ni bilo ugotovljeno relevantno dejstvo, ki bi ga moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, je moralo revizijsko sodišče razveljaviti odločbi sodišč druge in prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V navedenih sklepih določeni čas pridržanja je že potekel in zato zadeve ni bilo treba vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje.