Jedro

Ugotovljena kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (neopravičen izostanek z dela) je takšne narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko, še posebej ob dejstvu, da je zaradi te tožnikove kršitve prišlo do zamude pri končanju projekta ureditve pralnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2008, posledično pa je zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je tožnik uveljavljal reintegracijo pri toženi stranki, prijavo v socialna zavarovanja in obračun ter izplačilo pripadajoče razlike v plači za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnika nazaj na delo k toženi stranki. Zavrnilo je tudi njegovo zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov s strani tožene stranke in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da tožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške postopka na prvi in drugi stopnji, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da njegove obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 1. 6. 2008, po 30. 9. 2008 niso več obstajale. Ta pogodba je bila namreč sklenjena za določen čas od 1. 6. 2008 do 30. 9. 2008. Očitek tožene stranke, da je tožnik kršil delovno obveznosti tudi 2. in 3. 10. 2008, tako ni utemeljen. V zvezi s tožnikovimi izostanki od 23. 9. 2008 do 30. 9. 2008 pa je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno verjelo izpovedbi direktorice tožene stranke. Priča P.Z. je namreč izpovedal, da je bil prisoten na gradbišču okoli 7.00 ure, okoli 10.00 ure in okoli 13.00 ure in da je v tem času srečal tožnika dvakrat ter da je možno, da je bil tožnik večkrat na tem delovišču, ko njega ni bilo. Tudi iz zapisnika „podatki o kršitelju oziroma kršiteljici“, ki ga je sestavila direktorica tožene stranke, ne izhaja, da bo v postopku kot priča nastopila direktorica. Glede na to tožnik zaključuje, da je moč dvomiti v verodostojnost izjave direktorice na zaslišanju, da je preverila izostanek tožnika iz delovnega mesta na terenu, saj bi v nasprotnem primeru to že sama navedla v listini o kršitelju. Očitek o tožnikovem izostajanju z dela od 23. 9. do 30. 9. 2010 ni zadosti specificiran in tudi ni dokazano, da naj bi tožnik dejansko izostal z dela v tem obdobju. Tožnik je imel svoje delo na sedežu družbe in na terenu, na terenu je bil prisoten, pa tudi iz izpovedbe priče Z. izhaja, da obstaja verjetnost, da je bil tožnik prisoten na svojem delovnem mestu oziroma delovišču, kjer se je urejala pralnica. Tožena stranka pa nasprotno nima nobenega verodostojnega dokaza, da je dejansko preverila prisotnost tožnika na terenu, saj izpovedbi direktorice ni verjeti. Neutemeljen je tudi drugi očitek, ki je bil podlaga za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in ki je v tem, da naj tožnik ne bi poročal direktorici tožene stranke o poteku aktivnosti na projektu. Nikjer v pogodbi o zaposlitvi ni določeno, da bi tožnik tako poročilo moral podajati tedensko in v pisni obliki. Tožnik je v izpovedbi pojasnil, da je direktorico o poteku projekta obveščal glede zadev, ki so bile v njegovi pristojnosti in da jo je obveščal na dva ali tri tedne. Tudi iz same odpovedi izhaja, da se tožniku očita, da ni redno pripravljal tedenskih poročil o poteku projekta „Ureditev pralnice“, ne pa da poročil sploh ni pripravljal. Dejansko stanje je glede tega torej napačno ugotovljeno. Ker ni bil podan niti resen in utemeljen odpovedni razlog (ki bi preprečeval nadaljnji obstoj delovnega razmerja), je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Tudi direktorica tožene stranke je izpovedala, da tožniku zaradi izostankov z dela od 23. 9. do 30. 9. 2008 niso izredno odpovedali pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi jo lahko, ker so pričakovali, da se bo stanje izboljšalo. Tožnik meni, da je glede na izjavo direktorice tožene stranke izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nesorazmeren ukrep, saj bi zadostovala druga disciplinska sankcija.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožnik s toženo stranko, pri kateri je do 31. 5. 2008 opravljal funkcijo direktorja (B2), dne 1. 6. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi za vodenje projekta „Ureditev pralnice“ za obdobje od 1. 6. 2008 do 30. 9. 2008. Dne 10. 10. 2008 je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (A5), zato ker je bil tožnik v drugi polovici septembra 2008 večkrat odsoten z dela brez vednosti neposredno nadrejene osebe, prav tako pa je bil odsoten z dela tudi 2. in 3. 10. 2008, pri čemer o razlogih za vso to ugotovljeno odsotnost ni obvestil delodajalca. Poleg tega mu je bilo očitano, da ni redno pripravljal tedenskih poročil o poteku projekta „Ureditev pralnice“, s čimer ni spoštoval zahtev in navodil tožene stranke v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Pred podajo te izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je tožena stranka tožnika tudi večkrat pisno opozorila zaradi kršitev delovnih obveznosti (B4, B5, B6), pri čemer je tožnik sam izpovedal, da so točne navedbe v opozorilu z dne 10. 6. 2008 (B4) o kršitvi delovnih obveznosti v zvezi z neupravičeno uporabo plačilne kartice tožene stranke v zasebne namene, s tem da je še povedal, da naj bi to kartico uporabil po pomoti. Prav tako je izpovedal, da držijo navedbe v opozorilu, ki mu ga je tožena stranka podala dne 7. 7. 2008 (B5 – izostanek z dela dne 2. 6. 2008), v zvezi s tretjim opozorilom z dne 19. 9. 2008 (B6) pa je pojasnil, da je svojo odsotnost, kot to izhaja iz tega opozorila, v skladu z ustaljeno prakso pri toženi stranki javil tajnici tožene stranke. Menil je, da odobritev dopusta s strani nadrejenega delavca ni bila potrebna, ker je opravljal samostojno delo in ni imel podrejenih delavcev. Pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je tožena stranka tožniku 6. 10. 2008 vročila pisno vabilo na zagovor z navedbo obrazloženega razloga, zaradi katerega mu je nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi (B7). Tožnik se je temu vabilu odzval in se 10. 10. 2008 tudi zagovarjal (A6, B8). Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov spoštovala določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki opredeljujejo postopek, način in roke za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (člen 83, člen 86, člen 87, člen 88 ZDR).

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju presojalo tudi zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu njene vsebinske utemeljenosti. Po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagal tožnik in vse relevantne dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka (dokazni predlog tožene stranke za opravo uradnih poizvedb pri K.Č.M. o izplačilih tožniku v zvezi s funkcijo direktorja pri tej pravni osebi je bil utemeljeno zavrnjen, saj tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedba tega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja v zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR iz utemeljenih razlogov. Ugotovilo je namreč, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je bilo onemogočeno tudi nadaljnje delo med tožnikom in toženo stranko pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik v obdobju od 23. 9. 2008 do 30. 9. 2008 od dela izostal neopravičeno, s čimer je kršil svojo obveznost vestnega opravlja dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri toženi stranki (člen 31/1 ZDR). Na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke, prič L.B., K.K., M.L. in P.Z. je kljub drugačni izpovedbi tožnika zaključilo, da tožnik v drugi polovici septembra 2008 (od 23. 9. 2008 do 30. 9. 2008) ni bil prisoten niti na sedežu podjetja niti na terenu (na objektu pralnice), pri čemer za svojo odsotnost ni imel opravičljivega razloga niti odobritve pristojnega delavca tožene stranke. Tožnik je sicer v zvezi z očitano neupravičeno odsotnostjo z dela od 23. 9. do konca septembra 2008 zatrjeval, da je bil 8 ur dnevno prisoten na objektu pralnice ali v njegovi bližini, vendar pa sta to njegovo trditev s svojima izpovedbama ovrgla zakonita zastopnica tožene stranke in priča P.Z.. Zakonita zastopnica tožene stranke je tako pojasnila, da je v tem času preverjala prisotnost tožnika tako na sedežu tožene stranke kot tudi na terenu (objekt pralnica), vendar tožnika v tem času ni bilo niti na sedežu tožene stranke (kar so potrdile tudi zaslišane priče L.B., v postopku tožnikovega zagovora pa tudi priči M.L. in K.K., ki sta v svojih izpovedbah na sodišču potrdili izpovedbi, dani v postopku zagovora tožnika) niti na lokaciji pralnice. Tudi P.Z., ki je bil v spornem obdobju koordinator med izvajalci na objektu pralnice in ki je tožnika poznal, je povedal, da je bil na objektu pralnice prisoten vsak dan okoli 7.00 ure, okoli 10.00 ure in okoli 13.00 ure (ob vsakem od navedenih terminov približno po eno uro, kar pomeni tri ure dnevno) in da je tožnika v septembru in oktobru 2008 srečal le enkrat ali dvakrat. Na podlagi omenjenih izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke in zgoraj navedenih prič je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da tožnik v obdobju od 23. 9. 2008 do 30. 9. 2008 ni prišel na delo k toženi stranki niti na njen sedež niti na lokacijo pralnice na terenu. Priča P.Z. je sicer dopustil možnost, da je bil tožnik na delovišču, ko njega ni bilo, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na preostale izvedene dokaze (predvsem glede na izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke) imelo dovolj podlage za ugotovitev, da tožnika v spornem obdobju na terenu ni bilo (predvsem glede na njegovo izpovedbo, da se je na objektu pralnice v spornem obdobju nahajal po 8 ur). V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da iz Z. izpovedbe izhaja verjetnost, da je bil tožnik prisoten na delovišču, saj je Z. ob izrecni navedbi, da je tožnika v septembru in oktobru 2008 srečal le enkrat ali dvakrat (kljub temu da je bil na delovišču prisoten dnevno okoli 3 ure) zgolj dopustil možnost, da je bil tožnik na delovišču, ko njega ni bilo. Glede na izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke (da je preverila prisotnost tožnika na terenu in da ga tam ni našla) in priče P.Z. (da je bil dnevno prisoten na terenu tri ure, pri čemer je tožnika v septembru in oktobru 2008 videl le enkrat ali dvakrat) sodišče prve stopnje utemeljeno ni poklonilo vere tožnikovi izpovedbi, da je bil v spornem obdobju 8 ur dnevno prisoten na objektu pralnice. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, v katerih zatrjuje neverodostojnost izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, ker ni kot priča nastopila že v postopku pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Postopek te redne odpovedi je pričela in vodila zakonita zastopnica tožene stranke, ki je skladno z členom 18/1 ZDR tožniku tudi podala to odpoved, zato dejstvo, da se zakonita zastopnica tožene stranke v tem postopku ni izrecno sklicevala tudi na lastna opažanja o tožnikovi odsotnosti z dela, še ne pomeni, da je njena izpovedba o preverjanju tožnikove prisotnosti na delu, ki jo je podala v sodnem postopku, neresnična. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve tožnika, da toženi stranki ni uspelo dokazati njegove odsotnosti z dela, oziroma da je očitek o njegovi odsotnosti z dela za obdobje od 23. 9. 2008 do 30. 9. 2008 časovno premalo konkretiziran. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje tožnikovo neopravičeno odsotnost z dela od 23. 9. 2008 do 30. 9. 2008 štelo za takšno kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da je bil že zaradi tega podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po členu 88/2 ZDR (s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče), zato so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na očitani izostanek z dela 2. in 3. oktobra 2010 oziroma na opustitev dolžnosti tožnika, da zakoniti zastopnici tožene stranke poroča o poteku aktivnosti na projektu (ureditev pralnice).

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je tudi ugotovljena kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (neopravičen izostanek z dela) takšne narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko, še posebej ob dejstvu, da je zakonita zastopnica tožene stranke pojasnila, da je tudi zaradi te tožnikove kršitve prišlo do zamude pri končanju projekta ureditve pralnice. Iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in tudi iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke izhaja, da je tožena stranka zaradi tožnikovih preteklih kršitev in zaradi neopravičenega izostanka v spornem obdobju izgubila zaupanje v tožnika. Izgubljeno zaupanje tožene stranke v tožnika zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pa je (tudi glede na prejšnje tožnikove kršitve – uporaba službene plačilne kartice v zasebne namene, prejšnji neopravičeni izostanki z dela) podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med njo in tožnikom ni več mogoče. Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na ugotovljeno kršitev nesorazmeren ukrep in da bi zadoščala druga disciplinska sankcija za kršitve obveznosti, ki jih je storil tožnik. Disciplinske sankcije, kot jih opredeljuje 12. Poglavje III. dela ZDR, so namenjene sankcioniranju blažjih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih stori delavec. Med takšne blažje kršitve pa prav gotovo ne spada večdnevni neopravičen izostanek delavca z dela (ki povzroči izgubo zaupanja v delavca s strani delodajalca in ki med drugim vpliva na zamudo pri dokončanju določenih poslov oziroma projektov). Razen tega iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke izhaja, da se za blažji ukrep ni odločila zato, ker je tožnik ponavljal kršitve, kar je dodaten argument za primernost uporabe sankcije redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ne ene od disciplinskih sankcij, ki jih opredeljuje 175. člen ZDR. Na stališče prvostopenjskega sodišča glede primernosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov kot civilnopravne sankcije zaradi kršitve pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja pa ne vpliva niti izpovedba zakonite zastopnice, da tožniku zaradi izostankov z dela od 23. 9. 2008 do 30. 9. 2008 niso podali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker so pričakovali, da se bo stanje izboljšalo. Delodajalec ima možnost, da sam izbere, katero odpoved pogodbe o zaposlitvi bo podal delavcu, ki krši svoje obveznosti, pri čemer mora pri tem ob oceni teže kršitve upoštevati tudi druge zakonsko določene pogoje za zakonitost takšne odpovedi. Če poda delodajalec delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, čeprav bi bili izpolnjeni tudi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zato ni nezakonita.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.