Jedro

Določba 13. člena ZUZ ni pravna podlaga za ukrep prepovedi prometa z ribjim reprodukcijskim materialom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 870/98-12 z dne 23.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo tožene stranke z dne 23.4.1998 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V obrazložitvi sodbe navaja, da tožena stranka z navedeno odločbo ni dovolila tožeči stranki prometa s semenom, oplojeno ikro, ikro z očmi, nekrmljenim in krmljenim zarodom, mladicami ter živimi plemenskimi ribami kalifornijskih postrvi v letu 1998. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je Komisija za pregled in ocenitev plemenskih ribjih jat opravila pregled pri tožeči stranki dne 23.10.1997 in ugotovila, da remontna jata, delo in oprema ustreza zahtevam, ki jih določa Pravilnik o pogojih za vzrejo plemenskih ribjih jat in reprodukcijskega materiala, o pogojih za uporabo plemenskih ribjih jat za razmnoževanje in o pogojih za promet z reprodukcijskim materialom (Uradni list SRS, št. 21/81 - v nadaljevanju pravilnik iz leta 1981), ne ustreza pa zahtevam Pravilnika o kužnih boleznih, s katerimi ne smejo biti okužena osemenjevalna središča, plemenske črede in jate, valilnice, ribogojnice in vzrejališča matic (Uradni list SRS, št. 3/78 in 28/88 - v nadaljevanju pravilnik iz leta 1978), ki določa, da plemenke v postrvjih ribogojnicah ne smejo biti okužene z virusno hemoragično septikemijo, nalezljivo nekrozo, trebušno slinovko, furunkulozo in vrtoglavostjo. Z analizo vzorcev, vzetih na ribogojnici "L., T." dne 15.12.1997, je bila ugotovljena prisotnost virusnih antigenov. Na podlagi rezultatov preiskav, ki izhajajo iz dopisa veterinarske fakultete z dne 23.1.1998, je tožena stranka izdala navedeno odločbo.

Po presoji sodišča bi se ta odločba, ki je izdana na podlagi 13. člena Zakona o ukrepih v živinoreji (Uradni list, SRS, št. 17/78 in 29/86 - ZUZ) lahko glasila le na priznavanje statusa plemenjakov in plemenskih jat, saj po 5. odstavku 13. člena ZUZ na predlog komisije iz 2. odstavka tega člena izda za kmetijstvo pristojni upravni organ odločbo o priznanju plemenjakov in plemenskih jat. Izpodbijana odločba pa je izdana v zvezi z rejo plemenskih ribjih jat. Izrek te odločbe je po presoji sodišča tudi v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Izrek glasi na nedovolitev prometa, medtem ko se v obrazložitvi ugotavlja, da remontna jata, delo in oprema ustreza zahtevam pravilnika iz leta 1981, iz česar bi izhajalo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila le o statusu živali, za kar je podlaga 13. člen ZUZ. Če pa je tožena stranka z odločbo nameravala prepovedati promet z navedenim reprodukcijskim materialom, kar izhaja iz izreka, pa glede na 10. člena pravilnika iz leta 1981, ki določa, da živalsko seme, oplojene ikre, ikre z očmi, nekrmljen in krmljen zarod, mladice in žive plemenske ribe lahko dajo v promet le tiste organizacije, ki imajo dovoljenje za vzrejo in izkoriščanje plemenskih jat, bi pristojni organ lahko izdal le pozitivno dovoljenje, kajti organizacije, ki nimajo dovoljenja za vzrejo in izkoriščanje plemenskih jat, tega reprodukcijskega materiala ne smejo dajati v promet, tako da izdaja negativne odločbe niti ni potrebna.

Pravilnik iz leta 1978, ki ga navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je prenehal veljati z dne 23.8.1997, to je z dnem uveljavitve Pravilnika o zdravstveni ustreznosti in sistematičnih preiskavah plemenskih živali, živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov (Uradni list RS, št. 49/97). Torej je pravilnik, na katerega se tožena stranka sklicuje, prenehal veljati že pred izdajo odločbe in je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Nalezljiva nekroza trebušne slinavke, ki je bila ugotovljena pri živem zarodu postrvi, kar med strankama ni sporno, pa po 50. točki 1. odstavka 8. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96 - ZVet) spada med kužne bolezni živali, zaradi katerih se izvajajo splošni in posebni ukrepi. Ukrepi, ki se odredijo glede na naravo kužne bolezni in nevarnost na okuženem kot tudi na ogroženem območju, so našteti v 19. členu ZVet. Vendar pa glede na določilo 17. točke 1. odstavka 125. člena ZVet odredi ukrepe iz 19. člena tega zakona in nadzoruje njihovo izvajanje veterinarski inšpektor. To pa pomeni, da bi lahko prepovedal ali omejil odtujitve živali, kar je tudi eden izmed ukrepov iz 19. člena ZVet, le veterinarski inšpektor in ne tožena stranka. Navodilo o ukrepih za ugotavljanje preprečevanja in zatiranja nalezljive nekroze trebušne slinavke pri postrvih, ki ga navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, pa v času odločanja tožene stranke še ni veljalo (v veljavo je stopilo 29.5.1998). Sodišče prve stopnje je zaradi navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, v katerem bo morala upoštevati to mnenje in v skladu z njim v zadevi odločiti (v mejah svoje pristojnosti) oziroma zadevo odstopiti v reševanje pristojnim organom, kolikor bo presodila, da je takšno ukrepanje potrebno.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko v zadevi priznavanja statusa plemenjakov in plemenskih jat upravni organ izdaja le odločbe, s katerimi se živalim priznava status plemenjakov in plemenskih jat in da izdaja negativne odločbe sploh ni potrebna. Upravni organ mora v skladu z 202. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o vlogi odločiti na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se vloga zavrne, ali se ji ugodi. Po mnenju tožene stranke upravno sodišče nepravilno ugotavlja, da bi tožena stranka morala upoštevati zgolj določbe pravilnika iz leta 1981 in na podlagi tega izdati dovoljenje za vzrejo in izkoriščanje plemenskih jat. Ta pravilnik določa samo pogoje, ki jih morajo izpolnjevati organizacije in ribiške družine, ki se ukvarjajo z vzrejo plemenskih ribjih jat in reprodukcijskega materiala ter s s prometom le tega, ne določa pa kriterijev za določitev plemenske ribje jate. V promet lahko dajejo živalsko seme, oplojene ikre, ikre z očmi, nekrmljen in krmljen zarod, mladice in žive plemenske ribe samo tiste organizacije, ki imajo dovoljenje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, na predlog komisije iz 13. člena ZUZ. Naloga komisije po 13. členu ZUZ je opravljati ocenjevanje in odbiro plemenskih ribjih jat. Kriterijev, katere živali se štejejo za plemenske določa 16. člen ZUZ. Po tej določbi so plemenske živali zdrave, za razmnoževanje sposobne živali, ki imajo ugotovljeno plemensko vrednost v skladu z rejskim programom, ki ga sprejme živinorejska skupnost za posamezno vrsto ali posamezne živali. Nalezljiva nekroza trebušne slinavke spada po 8. členu ZVet med kužne bolezni, zaradi katere se izvajajo splošni in posebni ukrepi iz navedenega zakona, kar pomeni, da ribe, ki so okužene z nalezljivo nekrozo trebnušne slinavke, niso zdrave ribe in ne morejo biti odbrane kot plemenske ribe.

Tožeča stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločba tožene stranke, s katero tožeči stranki ni bil dovoljen promet s semenom, oplojeno ikro, ikro z očmi, nekrmljenim in krmljenim zarodom, mladicami ter živimi plemenskimi ribami kalifornijskih postrvi v letu 1998, temelji na določbi 13. člena ZUZ. Ta v 1. in 2. odstavku določa, da se ocenjevanje, odbira in priznavanje plemenjakov izvaja vsako leto, da to ocenjevanje in odbiro plemenjakov za osemenjevanje, med drugimi tudi plemenskih ribjih jat, izvajajo komisije, ki jih določi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Po določbi 5. odstavka 13. člena ZUZ, na predlog komisije iz 2. odstavka tega člena izdajo za kmetijstvo pristojni republiški oziroma občinski upravni organi odločbe o priznanju plemenjakov oziroma plemenskih jat. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi 5. odstavka 13. člena ZUZ mogoče izdati le odločbo o priznanju statusa plemenjakov in plemenskih jat, ne pa ukrepa prepovedi prometa z navedenim materialom. Sicer pa je prepoved prometa s semenom, oplojeno ikro, ikro z očmi, nekrmljenim in krmljenim zarodom, mladicami ter živimi plemenskimi ribami kalifornijskih postrvi v letu 1998 tožena stranka utemeljila z dejansko ugotovitvijo o prisotnosti virusnih antigenov in z uporabo podzakonskega predpisa, to je pravilnika o kužnih boleznih iz leta 1978, ki pa, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, v času odločanja tožene stranke ni več veljal. Zato ga tožena stranka ni mogla uporabiti in nanj opreti svoje odločbe. Ker torej tožena stranka na podlagi 13. člena ZUZ ni imela pravne podlage za ukrep prepovedi prometa z reprodukcijskim materialom, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke utemeljeno odpravilo.

Pritožbena navedba, da mora upravni organ v skladu z 202. členom ZUP/86 odločiti na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, sicer drži, vendar to velja le za dejstva, ki so pomembna v postopku, ki ga organ, ki je pristojen za odločanje, vodi. Ne more pa organ poseči v pristojnost drugega organa ali uporabiti nepravilno (neveljavno) materialno pravo, kar utemeljeno očita sodišče prve stopnje toženi stranki v tej zadevi. Pritožbeni ugovor, da pravilnik iz leta 1981 ne določa kriterijev za opredelitev plemenske ribje jate na odločitev v zadevi ne more vplivati. Če podzakonski predpis nima podrobnejših opredelitev o načinu izvajanja zakona je pravna podlaga za odločitev sam zakon. Sicer pa tožena stranka v pritožbi sama navaja, da so na podlagi 16. člena ZUZ plemenske živali lahko le zdrave živali. Ribe, ki so okužene z nalezljivo nekrozo trebušne slinavke, ki po 8. členu ZVet spada med kužne bolezni, pa niso zdrave ribe in ne morejo biti odbrane kot plemenske ribe.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS, ker pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ni podan in tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.