Jedro

Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev v sporih majhne vrednosti je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (sem sodi tudi plačilo dela obveznosti), nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog iz 452. člena ZPP (zadnja dopustna vloga toženca je bila vložena 14. 12. 2022), v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Toženec bo zato delno plačilo lahko uveljavljal v izvršbi na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog prenehanje (oziroma zmanjšanje) terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo od toženca zahteva plačilo za opravljene komunalne storitve (voda, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, ogrevanje, odpadki) za stanovanje na naslovu A. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici plača 1.716,13 EUR s pripadki ter ji povrne 387,53 EUR stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec. V bistvenem navaja, da sodišče ni uporabilo pravilne zakonske podlage in ni upoštevalo vseh listinskih dokazov. Sodba je že zato nepravilna in bi jo bilo treba razveljaviti. Ne drži, da nobena stranka ni zahtevala izvedbe naroka. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi predlagal zaslišanje najemnice, torej izvedbo naroka. V nadaljevanju navaja, da je tožnica račune tožencu, kljub večkratnim opozorilom, izstavljala na napačen naslov. Na naslovu A. ni nikoli živel, niti ni imel tam prijavljenega stalnega ali začasnega bivališča. Z računi na svoje ime ni bil seznanjen, saj dostopa do hišnega predalčnika ni imel. Pri vprašanju, kdo je zavezanec za plačilo, je pomembno, kdo je dejanski uporabnik storitev (II Ips 58/2018). Evidentiran uporabnik, ki ni tudi dejanski uporabnik, zato, če ne poskrbi za ustrezno evidentiranje spremembe, ni zavezan plačati storitve, ampak je kvečjemu odškodninsko odgovoren. Sodišče bi moralo ugotavljati, kdo je dejanski uporabnik storitev, ki jih zagotavlja in obračunava tožnica. Da je to najemnica, med strankama ni bilo sporno. V tej zadevi je toženec o spremembi lastništva skladno s 24. čl. SZ-11 obvestil upravnika, enako je večkrat storila tudi najemnica in sicer pisno, telefonsko in osebno. Obvestilo o spremembi plačnika je tožnica namerno spregledala. Tožnica je vpogledala tudi zemljiško knjigo in nato naknadno del računov ponovno izstavila novemu lastniku, teh, ki jih je izstavila tožencu, pa ni stornirala. Za plačilo se je dogovorila tudi z najemnico. V nadaljevanju povzema vsebino dogovora ter navaja, da je tožnica v nasprotju z njim in kljub plačilu prvega obroka, nadaljevala postopek za cel znesek. Najemnica je tako 17. 10. 2022 plačala 295 EUR, 23. 1. 2023 pa še 295,20 EUR. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Toženec in najemnica sta večkrat opozorila tožnico tako ustno kot pisno na nedopustno in nepravilno obračunavanje in na to, da stanovalci nimajo sklenjene nobene pogodbe ali sporazuma za delitev porabljene vode in toplote. Računi so se izstavljali na podlagi ponarejenih podpisov zastopnikov Občine A. na Sporazumu o načinu in obračunu delitve za toploto. Ker je ta pogodba nična, bi se ogrevanje moralo obračunati skladno s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb in Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Obračuni so zato nepravilni.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot v pritožbi pravilno opozarja pritožnik, gre v tej pravdni zadevi za spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. ZPP2), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odst. 458. čl. ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

**_Glede procesnih kršitev_**

6. Pritožnik s trditvijo, da sodišče ni upoštevalo vseh listinskih dokazov, smiselno uveljavlja kršitev pravice do izvedbe predlaganega dokaza, to je kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (2. odst. 350. čl. ZPP), bi jo moral pritožnik obrazložiti. Konkretno bi moral pojasniti, katere so listine, ki jih sodišče ni upoštevalo in njihovo relevantnost. Trditev o storjeni kršitvi, ki tej zahtevi ne zadosti, je zato neupoštevna.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Takšna odločitev, ki je pritožnik graja, je pravilna. V postopkih, ki se vodijo v sporih majhne vrednosti, izvedba glavne obravnave ni obvezna. Sodišču tako ni treba razpisati naroka, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in ob nadaljnjem pogoju, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oz. v odgovoru na tožbo, ne v morebitnih pripravljalnih vlogah iz 452. čl. ZPP.

8. V konkretnem primeru pritožnik takšne zahteve ni dal. Res je v drugi pripravljalni vlogi predlagal zaslišanje B. B., vendar to ne zadostuje. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu 2. odst. 454. čl. ZPP.3 Takšno stališče zastopa tudi teorija.4 Ker so tudi po presoji pritožbenega sodišča listinski dokazi zadoščali za odločitev, je smiselno zatrjevan očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP neutemeljen.

**_Glede zavezanca za plačilo_**

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na podlago zahtevka in na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je bil toženec lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu A. do 16. 2. 2021. Vtoževani računi se nanašajo na plačilo storitev v obdobju od novembra 2021 do aprila 2022, torej na obdobje, ko je bil lastnik stanovanja že C. C. Toženec je 6. 7. 2021 tožnico preko elektronske pošte obvestil, da je nov plačnik storitev B. B. (najemnica), tožnica pa mu je 7. 7. 2021 sporočila, da za spremembo plačnika rabi ustrezen dokument. Tega tožnik ni predložil. Tožnik je o spremembi lastništva obvestil upravnico in ji predložil zemljiškoknjižni izpisek.

10. Sodišče prve stopnje je, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zaključilo, da je toženec, čeprav v spornem obdobju ni več bil lastnik stanovanja in je stanovanje uporabljala najemnica, ob upoštevanju relevantnih podzakonskih predpisov,5 pasivno (stvarno) legitimiran za plačilo stroškov za komunalne storitve. Tožnice namreč o spremembi uporabnika in s tem plačnika storitev ni pravilno obvestil in zato ostaja zavezan za plačilo. Toženec v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotavljalo, kdo je bil dejanski uporabnik storitev, katerih plačilo zahteva tožnica. Ob tem se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 58/2018 in povzema del njene obrazložitve.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadeva II Ips 58/2018 ni primerljiva z obravnavano. Pritožnik je namreč spregledal dejanske okoliščine povzete v tej odločbi, predvsem pa v odločbi povzeto vsebino takrat veljavnega 40. čl. Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec, s katero je po presoji VS RS prišlo do zoževanja pravic, ki izhajajo iz ZGJS6 in ZVO-17 in je zato sodišče prve stopnje napotilo, da ob upoštevanju pravila exceptio illegalis, brez upoštevanja spornega občinskega odloka, na podlagi zakonskih določb samo oceni, kdo je uporabnik javne gospodarske službe in zavezan za plačilo. Vsebina 40. čl.8 zgoraj navedenega Odloka pa se bistveno razlikuje od vsebine odlokov Občine A., ki jih je v konkretnem primeru uporabilo sodišče prve stopnje, saj statusa uporabnika storitev ne navezujejo na sklenitev morebitnega sporazuma med bivšim in novim lastnikom oziroma lastnikom in najemnikom, ampak zahtevajo zgolj ustrezno obvestilo glede spremembe uporabnika. Pritožbeno sodišče v taki zahtevi ne vidi zoževanja zakonskih pravic, tega pa konkretizirano ne trdi niti pritožnik. Pritožbeno sodišče zato meni, da občinski odloki, ki so bili uporabljeni, niso v neskladju z Ustavo ali področnimi zakoni in jih je zato sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo.

12. Pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje soglaša, da sporočilo toženca z dne 6. 7. 2021 za spremembo uporabnika ni zadoščalo, saj temu sporočilu pritožnik niti po opozorilu tožnice ni priložil dokazila o sklenjeni najemni pogodbi, da bi tožnico obvestil o spremembi lastništva, pa ni bilo ugotovljeno. Soglaša tudi z zaključkom, da obvestilo upravniku, v položaju, ko sta uporabnik komunalnih storitev in izvajalec v neposrednem pravnem razmerju in izvajalec račune za svoje storitve izstavlja neposredno uporabniku, ne zadošča. 13. Kot je bilo uvodoma že poudarjeno, izpodbijanje dejanskih ugotovitev v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik tem ugotovitvam nasprotuje ali jih dopolnjuje (gre na primer za navedbe glede naslova, kamor je tožnica pošiljala račune, navedbe, da je obvestila tožnici pošiljala najemnica, da je tožnica sama vpogledala v zemljiškoknjižne podatke, da je sočasno zahtevala plačilo od novega lastnika, da je bila o spremembi lastnika obveščena s strani C., d. o. o.), pritožbeno sodišče zato ne odgovarja.

**_Glede zahtevka_**

14. Tožnica zahteva plačilo šestih računov, v katerih je obračunala vodo (vodo in omrežnino), odvajanje (odvajanje odpadne vode in omrežnino, čiščenje odpadne vode in omrežnino ter okoljsko dajatev), ogrevanje ter zbiranje in odvoz komunalnih odpadkov.

15. Pritožnik v pritožbi navaja, da tožnica te storitve obračunava brez sklenjene pogodbe ali sporazuma za delitev. Računi za delitev stroška za toploto naj bi temeljili na nični pogodbi s ponarejenimi podpisi in bi te stroške morala tožnica zato obračunavati skladno s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb ter Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi prostori. Tudi te navedbe predstavljajo nedopustno izpodbijanje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, poleg tega pa gre v pogledu stroška za ogrevanje, za povsem nove (in s tem neupoštevne) pritožbene trditve, ki jih pritožnik pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljal (453. čl. v zvezi z 337. čl. ZPP). Tako je obračunu tožnice za ogrevanje ugovarjal le s trditvijo, da je upoštevan napačen delež ogrevalne površine, opozarjal pa je tudi na to, da števec 000, ki se pojavlja na kartici porabe, ne obstaja, prav tako naj ne bi obstajal na računih omenjen števec št. 001. Tudi na te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče posledično ne odgovarja, saj na odločitev ne morejo vplivati (1. odst. 360. čl. ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je preverilo izračun deleža ogrevalne površine (tč. 43 izpodbijane sodbe) ob upoštevanju ugotovljenih neto ogrevalnih površin za posamezne dele stavbe (ti znašajo 102,20 m2, 66,87 m2 ter 100 m2) ter skupne ogrevalne površine (269,07 m2) in ugotovilo, da je ta pravilen. Delež ogrevalne površine za sporno stanovanje znaša 37,165 %, kar je tožnica, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri izračunu porabljene količine, ki odpade na to stanovanje, v računih tudi upoštevala.

17. Pritožnik v pritožbi navaja še to, da je najemnica 23. 1. 2023, torej tik pred izdajo sodbe v tej zadevi, dodatno plačala še 295,20 EUR. Tega dejstva, tudi če je resnično, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev v sporih majhne vrednosti je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (sem sodi tudi plačilo dela obveznosti), nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog iz 452. čl. ZPP (zadnja dopustna vloga toženca je bila vložena 14. 12. 2022), v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Toženec bo zato delno plačilo lahko uveljavljal v izvršbi na podlagi 8. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ,9 po kateri je ugovorni razlog prenehanje (oziroma zmanjšanje) terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.10

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Toženec stroškov za pritožbo ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo. Stroški tožnice, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, pa so bili glede na vsebino pritožbe, nepotrebni. Tožnica jih zato nosi sama (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

1 Stanovanjski zakon. 2 Zakon o pravdnem postopku. 3 Primerjaj odločbe VSL I Cpg 159/2010, II Cpg 756/2014, II Cpg 279/2016, II Cpg 373/2016, II Cp 856/2015, I Cp 1589/2016, II Cp 257/2017 ter druge. 4 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3.knjiga, stran 722. 5 Ti predpisi in njihova relevantna vsebina so povzeti v tč. 34 do vključno 36 izpodbijane sodbe. 6 Zakon o gospodarskih javnih službah. 7 Zakon varstvu okolja. 8 40. čl. tega odloka je določal, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki je lastnik ali solastnik stavbe oziroma inženirskega objekta ali dela stavbe ali inženirskega objekta na območju občine, priključenega na javno vodovodno omrežje oziroma koristnik storitve javne službe oskrbe s pitno vodo in da solastniki sporazumno določijo plačnika storitev. V 2. odst. je bilo še določeno, da je uporabnik lahko tudi najemnik stavbe, inženirskega objekta ali dela stavbe oziroma inženirskega objekta ob pogoju, da se najemodajalec, najemnik in izvajalec dogovorijo o načinu plačevanja stroškov javne storitve in poroštvih. 9 Zakon o izvršbi in zavarovanju. 10 Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, str. 718. Tako tudi v odločbi VSL I Cp 168/2022.