Jedro

Za izdajo regulacijske začasne odredbe sicer lahko zadošča zgolj tehtanje neugodnih posledic iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Vendar pa je potrebno pri izdaji regulacijskih začasnih odredb upoštevati, da morajo biti tudi na strani tožeče stranke zatrjevane neugodne posledice takšne stopnje oziroma intenzivnosti, ki utemeljujejo nujnost začasnega varstva (mora iti za hujše neugodne posledice na strani upnice - tožeče stranke, ki so enake ali večje kot pri dolžniku - tožencu).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da tožena stranka v roku osmih dni od vročitve tega sklepa vzpostavi prejšnje stanje, in sicer tako, da na betonske temelje, ki se nahajajo ob A. cesti, na nepremičninah ID znak 0000 448 in ID znak 0000 449, nazaj namesti vse štiri odstranjene objekte za oglaševanje v lasti tožeče stranke, to je tiste, ki so prikazani na fotografijah številka 1 in številka 2 v prilogi številka 2 te tožbe tako, da bodo stali na istem mestu, kjer so prikazani na fotografijah številka 1 in številka 2 oziroma na ortofoto posnetku v prilogi številka 2 te tožbe. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem je tožeča stranka predlagala, da če tožena stranka ne izpolni prej navedene obveznosti, sme to dejanje namesto nje izvršiti tožeča stranka na stroške tožene stranke ter da se toženi stranki do pravnomočnega zaključka postopka v glavni stvari prepoveduje odstranitev prej navedenih objektov ali kakršnokoli drugačno poseganje v posest tožeče stranke na prej navedenih objektih. Zavrnilo je tudi predlagano denarno kazen v primeru kršitve prej navedene obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2.Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče sprejelo dve materialnopravno zmotni stališči, to je, da se regulacijska začasna odredba ne sme izdati zaradi razloga iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter da je pravni pojem težko nadomestljive škode enak pojmu nenadomestljive škode. Novejša sodna praksa pri presoji izpolnjenosti pogojev za izdajo regulacijske odredbe dopušča tudi zgolj izpolnjevanje predpostavke po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče se zato zmotno ni ukvarjalo z navedbami tožeče stranke, ki se nanašajo na to alinejo. Po zakonski dikciji ni treba, da je grozeča premoženjska škoda nenadomestljiva, kot to zmotno zatrjuje sodišče, temveč v skladu z 2. odstavkom 272. člena ZIZ zadostuje, da tožeča stranka verjetno izkaže težko nadomestljivo škodo. Sodišče je zato materialnopravno napačno presojalo zatrjevanja tožeče stranke, saj nenadomestljiva škoda predstavlja restriktivnejši standard kot težko nadomestljiva škoda. Težko nadomestljivo škodo pa je tožeča stranka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala. Glede na to, da je tožena stranka fizična oseba, že sam visok znesek grozeče premoženjske škode nakazuje na njeno težko izterljivost in s tem težko nadomestljivost. Sodišče tožeči stranki očita, da je ponudila preveč poenostavljen izračun, v katerem ni upoštevala zmanjšanih odhodkov. Tožeča stranka poudarja, da ta zahteva presega trditveni in dokazni standard, ki je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na stopnjo verjetnosti. Zahteva po predložitvi natančnih projekcij poslovanja po mnenju tožeče stranke zato presega ta standard in se tožeči stranki zdi pretirana. Tudi sicer pa je v konkretnem primeru zmanjšanje odhodkov zaradi odstranjenih objektov zanemarljivo. Izostanek stroška najemnine v višini 2.400 EUR je nebistven v primerjavi z vrednostjo pogodbenih razmerij, ki jih je tožeča stranka že sklenila za oglaševanje na objektih. Enako velja za stroške tiskanja in plakatiranja. Glede na to, da tožeča stranka z navedbami in dokazi v tej točki izpodbija stališče sodišča, ki se je prvič pojavilo v izpodbijanem sklepu, gre za dovoljene pritožbene novote. Sodišče je pri svojem izračunu upoštevalo le prihodke tožeče stranke, popolnoma pa je ignoriralo odhodke, ki so z ustvarjanjem prihodkov neposredno povezani. Tožeča stranka je leta 2024 beležila odhodke v višini 3.039.416,15 EUR in je zato dosegla le 142.526,86 EUR čistega dobička. Dodatna izguba v višini 174.913,29 EUR letno bi odhodke tožeče stranke še povečala, dobiček izbrisala in povzročila domnevo insolventnosti, saj tožeča stranka zaradi višjih odhodkov in posledično zmanjšanih prihodkov izgub ne bi zmogla pokrivati. Sodišče torej ne bi smelo zneska grozeče škode primerjati s celotnimi prihodki tožeče stranke, temveč z njenim čistim dobičkom. Tožeča stranka je že v predlogu za izdajo začasne odredbe obširno in izčrpno pojasnila, da so njeni naročniki oglasne površine na objektih najeli kot del paketnih najemov in da naročnikom jamči, da jim bo zagotovila vse dogovorjene oglaševalne površine. Zaradi tega obstaja nevarnost, da bodo naročniki odstopili od celotnih dogovorov. S pojasnili o izgubi dohodka, ki jo zaradi odstranitve objektov tvega, je tožeča stranka verjetno izkazala, da bo letna izguba prihodkov v zatrjevani višini glede na šibko premoženjsko stanje tožeče stranke povzročila domnevo insolventnosti.

Glede nevarnosti nastanka nepremoženjske škode tožeča stranka navaja, da je bistvo zapisa sodišča v točki 13 obrazložitve sklepa, da naj bi bil ugled tožeče stranke že oškodovan in zaradi tega tožeče stranke ni treba varovati pred nadaljnjimi posledicami. To stališče je nepošteno in zgrešeno. Izguba zaupanja, ugleda in dobrega imena je proces, ki še zdaleč ni zaključen. Z vsako odstranitvijo objektov se nezaupanje strank poglablja, ugled tožeče stranke pa izginja. Tudi če se je zaradi preteklih dogodkov ugled nekoliko skrhal oziroma je, kot navaja sodišče, že načet, tožeči stranki zaradi tega ni mogoče odreči varstva pred nadaljnjo izgubo ugleda in negativnimi posledicami, ki izvirajo iz odstranitve teh konkretnih objektov. Začasna odredba preprečuje nastanek škode. Tudi če je del škode že nastal, se še vedno lahko prepreči dodatna ali nadaljnja škoda. Če so bile stranke v preteklosti nezadovoljne zaradi odstranitve nekih drugih objektov za oglaševanje, je utemeljeno pričakovati, da se bo enako zgodilo tudi zaradi odstranitve spornih objektov. Posledice izgube zaupanja so hude in nepopravljive, saj bo izguba strank vodila v zmanjševanje naročil in posledično v insolventnost in propad tožeče stranke. Te negativne posledice, katerih nastanek je glede na pretekle dogodke verjeten, pa je možno z začasno odredbo preprečiti in prav to si tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe prizadeva. Tožeča stranka ne more sprejeti stališča, da ni treba preprečiti nadaljnje škode, ker je njen ugled že načet. Domino efekt torej dejansko že poteka in če zaenkrat še ni pripeljal do insolventnosti, to še ne pomeni, da v konkretnem primeru ne bo. Stališče sodišča dejansko za vedno zapira možnost izdaje začasne odredbe, kar pa ne more biti v skladu z ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ob vložitvi tožbe zaradi motenja posesti je bila v zavarovanje nedenarne terjatve predlagana regulacijska začasna odredba, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka (namestitev štirih odstranjenih objektov za oglaševanje v lasti tožeče stranke nazaj na betonske temelje). Kot pravno podlago je sodišče navedlo 272. člen ZIZ in odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Ugotovilo je, da je tožnica dokazala verjetnost obstoja terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ), ne pa tudi predpostavke po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, to je, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Uporabo 1. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ in 3. odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ je zavrnilo, češ da navedbe predlagateljice o tem, da toženec zaradi začasne odredbe ne bi utrpel nobenih posledic, niso pomembne za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe.

5.Regulacijske začasne odredbe so namenjene začasni ureditvi spornega razmerja med strankama, če oziroma kadar je to nujno, da se zavaruje obstoječe stanje oziroma pravna sfera pred grozečim nasiljem ali nastankom težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ), da ne bi kasnejše sodno varstvo za tožnico ostalo brez pomena.

6.Poleg navedenih alternativnih predpostavk je treba v luči omenjene odločbe Ustavnega sodišča po ustaljenih stališčih sodne prakse upoštevati tudi interese tožene stranke v smislu reverzibilnosti: to je možnosti za vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodna praksa glede samostojne uporabe 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, za katero se zavzema pritožba, ni enotna. Sodišče prve stopnje je sledilo tistemu delu sodne prakse, ki še vedno zavrača izdajo začasne odredbe zgolj ob predpostavki iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ in 3. odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s 3. odstavkom 272. člena ZIZ. Pritožnica pa opozarja na drugi del sodne prakse, ki zagovarja stališče, da mora tožeča stranka za izdajo regulacijske odredbe poleg verjetnosti obstoja terjatve (in reverzibilnosti) izkazati tudi eno izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

7.Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe je narava spora, v katerem je odredba predlagana in njegov namen. To pomeni, da ni mogoče avtomatično enačiti vseh posestnih sporov, ampak so odločitve odvisne od okoliščin vsakokratnega obravnavanega primera. Zmotna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe napačno presojalo zgolj z vidika nastanka nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sklepa res omenilo pojem nenadomestljive škode, hkrati pa je iz točke 10 obrazložitve sklepa razvidno, da je uporabilo pravni standard težko nadomestljive škode. Zato se ni mogoče strinjati s pritožnico, da je ta pravni standard presojalo napačno in prestrogo. Pravilno je ugotovilo, da zatrjevani upad prihodkov v višini 174.913,29 EUR ne pomeni tudi avtomatično znižanja dobička v enakem znesku. Kakšen bo dobiček oziroma izguba družbe na koncu obračunskega obdobja, je odvisno ne le od prihodkov, temveč tudi od odhodkov družbe v tem zadevnem obdobju. Pritožnica šele v pritožbi navaja, kakšne odhodke je imela, pri tem pa zmotno navaja, da gre za dovoljene pritožbene novote. Tožnica je tista, ki bi morala že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva, ki njen predlog za izdajo začasne odredbe utemeljujejo. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala nastanka težko nadomestljive škode. Ker zatrjevani znesek predstavlja le približno 5 % vseh prihodkov tožnice v preteklih letih 2023 in 2024, tudi po oceni pritožbenega sodišča ta znesek ne more resno ogroziti poslovanja tožeče stranke, tudi v smislu insolventnosti ne. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točkah 9 do 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

8.Tudi glede izgube ugleda se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nezmožnost uporabe zgolj osmih reklamnih površin, ki so predmet tega spora, ne more povzročiti bistvene spremembe v ugledu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica očitno razpolaga z vsaj 540 različnimi reklamnimi površinami, ki jih je v istem obdobju oddala različnim naročnikom. Izguba ugleda sicer lahko predstavlja težko nadomestljivo ali celo nenadomestljivo škodo, vendar v konkretnem primeru glede na zatrjevani obseg izgube možnosti oglaševanja takšna škoda tožnici tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bo nastala.

9.Za izdajo regulacijske začasne odredbe sicer lahko zadošča zgolj tehtanje neugodnih posledic iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ . Vendar pa je potrebno pri izdaji regulacijskih začasnih odredb upoštevati, da morajo biti tudi na strani tožeče stranke zatrjevane neugodne posledice takšne stopnje oziroma intenzivnosti, ki utemeljujejo nujnost začasnega varstva (mora iti za hujše neugodne posledice na strani upnice - tožeče stranke, ki so enake ali večje kot pri dolžniku - tožencu). Gre za izjemno sredstvo zavarovanja, zato je potreben restriktiven pristop. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka hujših neugodnih posledic na njeni strani ni izkazala.

10.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

-------------------------------

1VS RS II Ips 137/2014.

2Pri regulacijski začasni odredbi pa ne prideta v poštev predpostavki po 1. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ in iz 3. in 4. odstavka 270. člena ZIZ.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.