Jedro

Toženec ne zanika, da terjatev iz vtoževanih računov ni plačal, vztraja zgolj, da niso bili sestavljeni skladno z veljavnimi občinskimi odloki. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da bi glede na razčlenjenost posamičnih računov, iz katerih natančno izhaja, na kaj se posamezno plačilo nanaša, toženec moral konkretizirano navesti, katere od postavk niso skladne z odloki in zakaj ne (narava nepremičnine, nenaseljenost, drugačna poraba od vtoževane, napačna cena ...).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19086/2015 s 5. 3. 2015 glede glavnice v višini 256,22 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, razvidnega iz I. točke izreka sodbe, do plačila in za izvršilne stroške v višini 101,12 EUR, v preostalem delu (glede izvršilnih stroškov v višini 28,88 EUR) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 435,27 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga laično pritožbo toženec. Navaja, da je s tožnico 5. 8. 2015 sklenil sporazum, po katerem je bila določena nova vrednost obveznosti (11 EUR), ki jo od tedaj redno plačuje. Zneske so očitno na podlagi ugovorov zmanjševali že v letu 2014, zdaj pa po podražitvah plačuje 16 EUR mesečno. Ugovarja utemeljenosti faktur na veljavnih predpisih. Zavrača ugotovitev, da gre za spor majhne vrednosti, saj bi sodišče moralo poračunati tudi stroške in obresti. Čeprav naroka ni zahteval, bi ga sodišče moralo razpisati, če je bilo v dilemi. Sprašuje se, zakaj ni povabilo uradnice, da bi pojasnila obveznost. Zgoraj navedeni zneski kažejo na nepravilen obračun. Dodaja še kopijo svoje vloge z 12. 3. 2015, ki jo podal kot odgovor na pritožbo v zadevi P 48/2014. 3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na terjatev, ki ne presega 2.000 EUR. Po določilu 39. člena ZPP je pri vprašanju vrednosti spora odločilna le vrednost glavnega zahtevka (v konkretnem primeru 256,22 EUR) in ne vrednost stranskih terjatev in stroškov postopka. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je končno odločbo v tem postopku mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Tožbeni zahtevek tožnice se nanaša na obdobje od 15. 4. 2014 do 15. 1. 2015, zato ni odločilno, kakšen je bil naknadni dogovor pravdnih strank glede obračunavanja obveznosti omrežnine od avgusta 2015 dalje. Toženec ne zanika, da terjatev iz vtoževanih računov ni plačal, vztraja zgolj, da niso bili sestavljeni skladno z veljavnimi občinskimi odloki. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da bi glede na razčlenjenost posamičnih računov, iz katerih natančno izhaja, na kaj se posamezno plačilo nanaša, toženec moral konkretizirano navesti, katere od postavk niso skladne z odloki in zakaj ne (narava nepremičnine, nenaseljenost, drugačna poraba od vtoževane, napačna cena...)1. Ker tega ni pravočasno storil (takih navedb ni niti v pritožbi), je sodišče ob upoštevanju pravočasnih trditev tožnice in predloženih dokazov tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Pri tem naroka ni bilo dolžno izvesti, saj tega ni predlagala nobena od pravdnih strank (drugi odstavek 454. člena ZPP), ob nekonkretiziranem ugovoru toženca glede posameznih postavk pa tudi zaslišanje posameznih prič ne bi moglo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

7. Toženec se neutemeljeno sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah P 48/2014, saj zadevi nista povsem primerljivi. Iz obrazložitve odločbe je namreč mogoče razbrati, da tožnica tam ni vložila specificiranih računov, toženec pa je obveznosti delno poravnaval, medtem ko v obravnavani zadevi ni plačal ničesar, tožnica pa je vtoževane zneske podrobno specificirala.

8. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Enako odločitev je sodišče sprejelo glede stroškov tožene stranke, saj njen odgovor glede na vsebino pritožbe ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Iz prilog izhaja, da se računi nanašajo predvsem na objekt 1, tema sestanka v avgustu 2015 pa se je nanašala na objekt 2.