Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe 115. člena ZKZ na že začeti postopek komasacije uporabilo določbe ZKZ/86. Pravilno je tudi stališče, da na podlagi 89. člena ZKZ/86 sledi sklepanje, da zakon dopušča izplačilo razlike v denarju, hkrati pa za uporabo izraza "praviloma" dopušča odstopanje od zakonsko določenih odstotkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.1999. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnice in delno spremenila izrek odločbe Upravne enote D. z dne 1.9.1996, in sicer, da se tožnici iz komasacijskega sklada dodeli zemljišče parcela št. 1253 k.o. K. travnik v izmeri 3893 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 45 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 34 m2 (1. točka izreka), za razliko pa se ji prizna odškodnina v vrednosti 382.573 cenilnih enot oziroma 1.495.860 SIT, ki se ji izplača v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka), v ostalem delu pa ostane prvostopna odločba nespremenjena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je bilo v upravnem postopku pravilno odločeno na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ/86, Uradni list RS, št. 17/86, p.b.), čeprav je bil sprejet nov Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96), ki je začel veljati 26.10.1996. V prehodni določbi 115. člena je ZKZ namreč določil, da se postopki, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo ZKZ, končajo po predpisih, ki so veljali ob njegovi uvedbi. Morebitne razlike med vrednostjo vloženih in novo dobljenih zemljišč pa se poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Zavrnilo je tudi vse tožničine tožbene ugovore. Tožničin ugovor, da se ne strinja z zamenjavo zemljišč, je zavrnilo na podlagi določbe 66. člena ZKZ/86. Po tej določbi lahko organ uvede komasacijski postopek tudi proti volji prizadetih strank, pri tem pa sodišče dodaja, da je organ poskusil opraviti sporazumno menjavo zemljišč, vendar mu to ni uspelo. Nadalje je zavrnilo ugovor o napačni uporabi materialnega prava, zlasti določbe 89. člena ZKZ/86. Zakon dopušča izplačilo razlike v denarju, hkrati pa z uporabo izraza "praviloma" dopušča tudi odstopanje od zakonsko določenih odstotkov. Določba 89. člena ZKZ/86 namreč dopušča dve vrsti odstopanja, ki jih razlikuje glede na razmerja med vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč (ki je 5%) in med površino vloženih in dodeljenih zemljišč (ki je 15%). Sodišče je napravilo tudi izračun vloženih in dobljenih površin in meni, da nastala razlika v škodo tožnice ne predstavlja niti 5%, čeprav zakon dopušča odstopanje v površini do 15%. Navedeni izračun tako pokaže, da odstopanje v obravnavanem primeru obstaja le pri vrednosti vloženih in dodeljenih zemljišč, in sicer za 2.2%. Tožnica je seveda upravičena do odškodnine za celotno razliko. Ker po določbi 115. člena ZKZ razlike ni mogoče računati v zemljiščih, temveč le v denarju, bo tožnica dobila to razliko izplačano v denarju, seveda pa bo treba ob izplačilu z odločbo tožene stranke določeno višino odškodnine revalorizirati na tržno vrednost v skladu z določbo 2. odstavka 115. člena ZKZ. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin ugovor tudi glede višine odškodnine z obrazložitvijo, da takega ugovora ni uveljavljala v upravnem postopku in ga je zato štelo kot nedopustno tožbeno novoto po 14. členu ZUS.

Tožnica v pritožbi smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje naj bi s tem, ko tožnici ni vročilo odgovora na tožbo, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Nadalje je kršilo tudi materialno pravo, ko je odločalo na podlagi določb ZKZ/86 in ne na podlagi ZKZ/96, ki bi ga moralo upoštevati kot pozitivno zakonodajo, ki je veljala v času odločanja o tožničini pravici.

Upravni organ ter sodišče prve stopnje sta preveč upoštevala odstopanja od zakonsko določenih odstotkov glede prejetih zemljišč iz komasacijskega sklada. Ni bil pravilno upoštevan 72. člena ZKZ, ki določa, da lahko pritožbeni organ odločbo o novi razdelitvi razdruži na dva ali več delov, za ostale odločbe o novi razdelitvi zemljišč pa ugotovi pravnomočnost. Končno je napačno tudi mnenje prvostopnega sodišča, da v komasacijskem postopku ugovarjanje velikosti pridobljenih zemljišč iz skupnega sklada ne pomeni istočasno tudi ugovarjanje cenovnim enotam oziroma končni vrednosti dodeljenih zemljišč, s tem pa tudi višini odškodnine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja v celoti.

Sodišče prve stopnje res ni vročilo drugopisa odgovora na tožbo tožnici, vendar pa ta kršitev določb postopka v upravnem sporu po presoji pritožbenega sodišča ni mogla vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, tožnica pa tudi ni mogla biti prizadeta v svojih pravicah, saj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo le sklicevala na izpodbijano odločbo in razloge v tej odločbi in torej ni navaja novih dejstev ali dokazov, o katerih tožnica ne bi bila seznanjena. Zato nevročitev drugopisa odgovora na tožbo ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe 115. člena ZKZ za že začeti, pa še ne pravnomočno končani postopek komasacije uporabilo določbe ZKZ/86. Pri uporabi določb ZKZ/86 je pravilno sprejelo stališče, da na podlagi 89. člena ZKZ/86 sledi sklepanje, da zakon dopušča izplačilo razlike v denarju, hkrati pa za uporabo izraza "praviloma" dopušča tudi odstopanje od zakonsko določenih odstotkov. Tako stališče sodišča prve stopnje ima po presoji pritožbenega sodišča podlago v 89. členu ZKZ/86 in tudi v dosedaj sprejeti sodni praksi. Zato je treba zavrniti ugovor, da sta upravni organ, kot tudi sodišče prve stopnje, preveč upoštevala odstopanja od zakonsko določenih odstotkov in da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno pravo.

Glede uporabe določb 72. člena ZKZ se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja.

Pravilna je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbene navedbe o nepravilni odmeri odškodnine štelo kot tožbeno novoto. Iz upravni spisov izhaja, da tožnica v upravnem postopku te zahteve ni postavila, pa bi jo morala, če bi želela tudi v sodnem postopku uveljavljati te ugovore. Upravni spor je po svoji naravi sodna kontrola izvršilno-upravne veje oblasti oziroma konkretne upravne stvari. Zato upravno sodišče presoja zakonitost dokončnih upravnih aktov na podlagi dejanskega stanja, ki ga je v upravnem postopku ugotovil upravni organ.

Sicer pa je sodišče prve stopnje upoštevalo prehodno določbo 115. člena ZKZ, katerega skladnost z ustavo je presodilo tudi Ustavno sodišče RS (U-I-26/97 z dne 13.7.2000). V skladu z navedeno določbo ZKZ je sodišče prve stopnje tožnici tudi pojasnilo, da bo dobila odškodnino izplačano v denarju, pri izplačilu z odločbo tožene stranke določene višine odškodnine pa bo treba v skladu z določbo 2. odstavka 115. člena ZKZ revalorizirati na tržno vrednost. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.