Jedro

Če je v aktu o podržavljenju navedeno, da je premoženje podržavljeno fizični osebi, v postopku denacionalizacije ni mogoče šteti, da je bilo podržavljeno podjetje in premoženja vračati po določbah ZDen, ki veljajo za podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 in 46/05 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 20.3.2002. S to odločbo je bilo odločeno, da se upravičencu A.A. vrne v last del poslovne stavbe v G. s pripadajočim zemljiščem (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev družba B. d.d., (2. točka izreka); in bilo ugotovljeno, da je zavezanec dne 31.7.2001 prostore izročil v posest skrbnici za poseben primer C.C. (3. točka izreka).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Kot sporno je opredelilo vprašanje, ali gre za podržavljanje podjetja ali premoženja fizični osebi. Sklicujoč se na listine v upravnem spisu, in sicer na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.6.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 21.8.1947, je bilo zaplenjeno celotno premoženje A.A. kot fizični osebi, zato je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, da naj bi šlo za podržavljeno premoženje v okviru podjetja oziroma za podržavljenje podjetja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje meni, da so bili izpolnjeni pravni in dejanski pogoji za sprejeto odločitev v denacionalizacijskem postopku. Pojasnilo je, da na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bil denacionalizacijskemu upravičencu izdan obrtni list za obrt gostilna in žaga, kajti tudi obrtni list se nanaša na fizično osebo. Ker je šlo zgolj za opredelitev do pravnega vprašanja, sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da naj odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Zoper prvostopno sodbo tožnika vlagata pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Ni pa opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožeča stranka izrecno zahtevala, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS. Poleg tega izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej gre tudi za kršitev po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih navedb, poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Ni se opredelilo niti o tem, da upravni organ o vračanju premoženja ne bi smel odločati parcialno, to je z izdajo delne odločbe, saj je bilo podržavljeno celotno premoženje, in bi morala biti izdana ena odločba o denacionalizaciji. Prav tako se ni opredelilo do tožbene navedbe, da tožena stranka ni stvarno pristojna za odločanje v tej zadevi, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Ni se opredelilo niti do tožbenih navedb o tem, da temelji odločba tožene stranke v celoti na obrazložitvi sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 20.11.2003, s katerim je vlada odločila v sporu o pristojnosti med toženo stranko in Ministrstvom za gospodarstvo. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje se nista izjasnila o vsebini listin, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, in do izjav prič o tem, da je dejansko šlo za podržavljenje podjetja A.A. Registracijske listine podjetja A.A. sodišče po vsebini sploh ni presojalo. Če bi sodišče opravilo glavno obravnavo, bi bili ti dokazi izvedeni in bi bila odločitev gotovo drugačna. Zaplemba je bila opravljena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi, saj A.A. nikoli ni bil obsojen. Zaplemba je kazenska sankcija, ki je usmerjena zoper premoženje fizične osebe, zato ni mogoče, da bi bilo zaplenjeno podjetje. Z odločbo o zaplembi se ni ugotavljalo, ali je premoženje, ki je predmet zaplembe, dejansko last fizične osebe, ali podjetja. Poleg tega v takratnem pravnem redu pojem podjetja v zasebni lasti sploh ni več obstojal. Večkrat je že poudarjal, da se je v izvršilnem postopku le izvrševala v kazenskem postopku izrečena kazenska sankcija zaplembe premoženja. Ker je dejansko stanje tudi po izdaji izpodbijane sodbe ostalo nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, je v posledici tega napačno uporabljen tudi ZDen, posredno pa tudi drugi predpisi. Glede na to je izpodbijana sodba nezakonita. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena in prizadete stranke na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, pritožba pa ni utemeljena.

Denacionalizacija je poseben postopek vračanja premoženja prejšnjim lastnikom oziroma njihovim pravnim naslednikom, če jim je bilo to premoženje podržavljeno na način, določen v 3., 4. oziroma 5. členu ZDen in če so izpolnjeni drugi pogoji, predpisani z ZDen. V tem postopku se ne presoja pravilnost oziroma zakonitost aktov o podržavljenju, temveč se vrača premoženje, ki je bilo s temi akti podržavljeno.

Pravilna je ugotovitev, da je bilo premoženje pravnega prednika tožnikov A.A. podržavljeno na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.6.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 21.8.1947, kar je bilo izvršeno z odločbo Okrajnega sodišča v Grosupljem, izdano na podlagi prej navedenih sodb. V tej odločbi je navedeno, da je bilo premoženje zaplenjeno "A.A., posestniku v A. vasi", torej fizični osebi. Zato se tudi vrača kot podržavljene nepremičnine oziroma premičnine fizični osebi, ne pa po pravilih, kot jih ZDen določa za vračanje podjetij. Tudi, če je imel pravni prednik tožnikov podjetje in bi bilo obravnavano premoženje premoženje podjetja, to na odločitev o denacionalizaciji ne bi vplivalo. Pravna podlaga za vračanje je akt o podržavljenju, katerega pravilnosti in zakonitosti v postopku denacionalizacije ni dopustno izpodbijati.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bilo premoženje podržavljeno fizični osebi, ne pa podjetju, in to stališče razumno utemeljilo, je posredno odgovorilo tudi na številne druge tožbene navedbe, ki izhajajo iz napačnega stališča tožnikov, da je bilo premoženje podržavljeno kot podjetje in da ga je treba kot takega tudi vrniti. S tem, ko se do drugih tožbenih navedb prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni posebej opredelilo, to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo, zato ne gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 2. oziroma 3. odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Po določbi 1. odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporablja primerno za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, se mora sodišče v sodbi opredeliti do tistih (pri)tožbenih navedb, ki so bistvene za odločitev, ne pa do (pri)tožbenih navedb, ki na odločitev nimajo nikakršnega vpliva.

Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi opustitve oprave glavne obravnave bi bila glede na 4. odstavek 75. člena ZUS-1 podana le, če bi bila ta opustitev v nasprotju z določbami 59. člena ZUS-1, kar pa ni bila. Po 2. odstavku 59. člena ZUS-1 namreč sodišče lahko odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, predlagana nova dejstva in dokazi pa niso pomembni za odločitev (2. alinea). Tožnika sta namreč hotela na glavni obravnavi dokazovati nepravilnost in nezakonitost akta o podržavljenju, kar pa v postopku denacionalizacije ni dopustno.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Ta pritožbeni ugovor je zgolj pavšalen, saj ni navedeno, v čem naj bi bilo to nasprotje. Kot že navedeno v tej sodbi, pa je prvostopno sodišče tudi po presoji vrhovnega sodišča zavzelo pravilno stališče, da je bilo z aktom o podržavljenju podržavljeno premoženje fizični osebi in za to podalo utemeljene razloge, navedlo listine ter njihovo vsebino, pri čemer med vsebino listin, kot jo je navedlo prvostopno sodišče, in med samimi listinami, ki so v spisu, po presoji vrhovnega sodišča ni nasprotij. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo treba še posebej utemeljevati, zakaj registracijska listina o obstoju podjetja A.A. iz razvida Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, ki sta jo tožnika pridobila iz Arhiva Republike Slovenije, za odločanje v tej zadevi ni pomembna. Sama registracijska listina namreč ne vpliva na akt o podržavljenju, ki ga v postopku denacionalizacije ni dopustno izpodbijati.

Prvostopno sodišče se ni posebej opredelilo do tožbenega ugovora glede odločanja z delno odločbo, je pa to pojasnila tožena stranka v svoji odločbi. Z delno odločbo se odloča o tistem delu zahtevka, o katerem je glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče odločiti z delno odločbo (215. člen ZUP (1986)). Glede na to določbo je po presoji vrhovnega sodišča izdaja delne odločbe možna tudi takrat, kadar se z zahtevo za denacionalizacijo zahteva vračilo celotnega premoženja, pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče odločiti le o delu zahteve oziroma o posamičnemu zahtevku iz zahteve. O preostalem delu zahteve pa se odloči v nadaljevanju postopka z drugimi delnimi oziroma z dopolnilno odločbo. Kot je v tem primeru razvidno iz obrazložitve prvostopne odločbe in odločbe tožene stranke, bo tako postopano tudi v tem primeru.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je drugostopno odločbo izdal nepristojni organ. Iz upravnega spisa je razvidno, da je v sporu o pristojnosti med toženo stranko in Ministrstvom za gospodarstvo odločala vlada kot stvarno pristojni organ in je na podlagi akta o podržavljenju, s katerim je podržavljeno premoženje fizični osebi, pravilno presodila, da je za odločanje v tej zadevi na drugi stopnji pristojna tožena stranka. Da je določen del obrazložitve iz tega sklepa vlade tožena stranka povzela v svoji odločbi, ni niti nezakonito niti nepravilno, kot zmotno menita tožnika v tožbi.

Glede na navedeno vrhovno sodišče meni, da niso podani razlogi, na katerih temelji pritožba, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča .