Jedro

Toženčevi ugovori, da posest tožeče stranke ni temeljila na najemni pogodbi, temveč na samovoljni zasedbi gostinskega lokala, da tožeča stranka ne plačuje najemnine in da ima že več mesecev blokiran TRR, na varstvo posesti ne vpliva, saj tega daje sodišče glede na stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravico do posesti in dobrovernost posestnika.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 19. 12. 2012 in zoper sklep z dne 30. 1. 2013 se zavrneta in se napadena sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 12. 2012 ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 16. 12. 2012 zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku enega dneva vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da se O. P. in pripadajoči objekti ponovno priklopijo na elektro distribucijsko omrežje, v prihodnosti pa se mora vzdržati ravnanj, s katerimi bi tožečo stranko ovirala ali odvzela posest. Če tožena stranka v danem roku ne bo vzpostavila prejšnjega stanja, pa to lahko izvede po navodilih tožeče stranke in na stroške same tožene stranke pristojno elektro distribucijsko podjetje. Za primer, če tožena stranka ne bi izpolnila obveznosti, se izreče nova višja denarna kazen v višini 350,00 EUR za vsak dan zamude. Denarna kazen v višini 3.600,00 EUR, izrečena s sklepom z dne 6. 12. 2012, pa se izterja po uradni dolžnosti. Sodišče stranske intervencije družbe O. d.o.o. na strani tožene stranke ni dopustilo, zavrnilo pa je tudi predlog tožene stranke o prekinitvi postopka. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 179,10 EUR.

2. S sklepom z dne 20. 1. 2013 pa je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na gostinskem lokalu O. P. in pripadajočih objektih, vse na Cesti A. 68, ji odvzela posest električne energije in samostojnega električnega števca s tem, da je dne 28. 11. 2012 na lastno željo naročila podjetju E. L., da odklopi električni števec, kar je tudi storilo (točka 1. izreka sklepa). Toženi stranki je prepovedalo v bodoče kakorkoli posegati v posest tožeče stranke nad O. P. in pripadajoče objekte, še posebej pa z odklopom iz elektro distribucijskega omrežja in odvzema električne energije (točka 2. izreka sklepa). Zahtevek tožeče stranke, da je dolžna najkasneje v roku 8 dni na lastne stroške urediti vse potrebno, da se okrepčevalnica ponovno priklopi na elektro distribucijsko omrežje, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 666,00 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper oba sklepa se je pritožil toženec. V pritožbi zoper sklep z dne 19. 12. 2012 sodišču očita, da je izdalo regulacijsko začasno odredbo, da je na lahkoten način zavrnilo navedbe tožene stranke zlasti, ker želi preprečiti nevarnost kratkega stika na napeljavi in posledično nevarnost požara v gostinskem lokalu. Sodišče bi moralo dokazne predloge toženca presoditi v luči njegovih preostalih navedb. Sodišče tudi ni uporabilo vseh določilo relevantnega materialnega prava (77. člen Energetskega zakona). Sodišče pa je površno presodilo tudi okoliščino, ali tožeči stranki nastaja škoda.

4. Zoper sklep z dne 30. 1. 2013 se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Prvemu sodišču očita, da ni zadostilo standardu poštenega kontradiktornega postopka, saj mu je zavrnilo vse dokaze, ki jih je predlagal, s tem pa mu ni omogočilo ustrezno obrambo. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca elektro stroke in si ogledati gostinski lokal. Upoštevati bi moralo tudi izvršilni postopek VL 52394/12 in Plg 42/2012 listine o obstoju najemnega razmerja, dokaze v zvezi z zatrjevano samopomočjo v smislu 139. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 33. člena SPZ. Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posest tožeče stranke ne temelji na najemni pogodbi, ker je ta odpovedana. Nameščanje močnejših varovalk omogoča večja nihanja električnega toka, to pa povečuje nevarnost za nastanek požara. Absurdna je navedba sodišča o brezpredmetnosti fotografije, ki kaže, da so bile v omarici nameščene varovalke moči 50 A in 80 A ter da manjka ena varovalka. Nameščene bi morale biti varovalke 3 x 35 A. Nameščenja močnejših varovalk predstavlja nevarnost za nastanek požara. Sodišče je okoliščine za sprejem končne odločitve presojalo preozko. Zavrnilo je sklicevanje tožene stranke na določilo Energetskega zakona, ignoriralo je argument, da ima tožeča stranka že več mesecev blokiran TRR in da ne posluje. Za dokaz pa je vzelo izpis iz facebook profila in dejstvo, da plačuje račune za elektriko. Sodišče ne more šteti, da tožeča stranka posluje, če ta ne izkaže niti tega, da je redno plačevala edinega zaposlenega vsaj do nastopa motilnega dejanja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijanega sklepa. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Pritožniku je še enkrat pojasniti, da glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka posestnica lokala – O. P. in pripadajočih objektov, da je toženec naročil odklop električne energije, ki jo je opravilo podjetje E.L. in da je tožeča stranka tožbo vložila v 30 dneh po odklopu (kar vse niti ni sporno), so izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev motenja. Toženčevi ugovori, da posest tožeče stranke ni temeljila na najemni pogodbi, temveč na samovoljni zasedbi gostinskega lokala, da tožeča stranka ne plačuje najemnine in da ima že več mesecev blokiran TRR, na varstvo posesti ne vpliva, saj tega daje sodišče glede na stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravico do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ).

7. Sodišče je glede na povedano utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze tožene stranke po angažiranju izvedenca elektro stroke, ogleda na kraju samem in tudi vpogleda v izvršilni in spis Plg 42/2012 (nalog za izpraznitev poslovnega prostora). Izvedba teh dokazov bi bila nepotrebna, saj ti dokazi niso pravno relevantni za odločanje o motenju posesti. Slediti je prvemu sodišču, ki ni ugotovilo, da bi toženec dejanje storil v samopomoči (31. člen SPZ). Samopomoč je izjemno dovoljeno sredstvo varstva posesti, ki je omejena časovno po načinu in obliki. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ni šlo. Že prvo sodišče je jasno in dovolj obširno pojasnilo, zakaj ne pride v poštev uporaba 74., 76. in 77. člena Energetskega zakona.

8. Ker, kot že navedeno, je za odločanje o zahtevku na ugotovitev motenja, prvo sodišče vse okoliščine ugotovilo (posest, dejanje motenja, vložitev tožbe v roku) in na to, glede na ugotovljeno, tudi sprejelo pravilno odločitev, na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev zadeve, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. V posledici povedanega in potrditve sklepa sodišča o motenju posesti, je bilo zavrniti tudi pritožbo zoper sklep o izdani začasni odredbi.

10. Pritožbi toženca nista utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sklepa sodišča prve stopnje potrdilo.