22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 444/2002 z dne 27. 2. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 1/99 z dne 8. 4. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice na ugotovitev, da "listina, imenovana darilna pogodba, z dne 31. 7. 1992 ni nikoli nastala kot veljavnopravna listina s pravnimi učinki darilne pogodbe…", in na ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 10. 8. 1992, obe za nepremičnino parc. št. 383/1 k.o. V. mesto. Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica navaja, da je dne 27. 7. 1992 sklenila darilno pogodbo s prvo toženo stranko. Navaja še, da ni sklenila darilne pogodbe z dne 31. 7. 1992 z drugo toženo stranko, ker ji je bila ta pogodba podtaknjena v podpis, saj slabo vidi. Meni, da darilna pogodba med njo in drugo toženo stranko ni nastala, zato naj bi bila tudi kupna pogodba med drugo toženo stranko kot prodajalko in prvo toženo stranko kot kupcem nična. Po pritožničinem mnenju se je s tem prvo tožena stranka izognila svojim obveznostim iz sporazuma z dne 29. 1. 1992. Sodišču očita, da je ni zaslišalo kot stranko, da ni hotelo zaslišati druge tožene stranke ter da ji je bilo onemogočeno, da bi dokazala svoje tožbene trditve. Sodišče naj tudi ne bi ocenilo vseh izvedenih dokazov. Ne strinja se s stališčem sodišč, da je tožba nesklepčna. Sodbi naj bi bili nerazumljivo obrazloženi in arbitrarni. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).

B.

3.Zgolj z zatrjevanjem napačne uporabe materialnega prava (glede presoje nenastanka darilne pogodbe oziroma njene izpodbojnosti in ničnosti kupoprodajne pogodbe) in procesnega prava (opustitev dokazne ocene nekaterih izvedenih dokazov) pritožnica ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Kršitev pravice do enakega varstva pravic utemeljuje z zatrjevanjem, da sta izpodbijani odločitvi neobrazloženi in arbitrarni. Oceno arbitrarnosti ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč ustrezno in dovolj prepričljivo obrazložili svoja stališča. Tako sta sodišči obrazložili stališče, da iz dejstev, ki jih je pritožnica navajala, ne izhaja, da pogodba ni nastala, temveč bi bila ta dejstva lahko razlog za razveljavitev pogodbe. Prav tako pa sta sodišči razumno obrazložili, zakaj sta zavrnili drugi del tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Pritožnica pa ne pojasni, v čem naj bi bila arbitrarnost stališča sodišča, da za ugotovitev ničnosti pravnega posla ne zadostuje le zatrjevanje ničnosti, temveč je to treba izkazati. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Tudi očitek pritožnice, da naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic, ker sodišče ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov (zaslišanje pritožnice in zaslišanje drugo tožene stranke), ni utemeljen. Zahteva po enakem varstvu pravic ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi za odločitev v sporu niso bistveni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene. Glede na to, da po razumni oceni sodišč obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom, sodišču ni bilo treba izvajati tistih predlaganih dokazov, ki za navedeno oceno niso odločilni.

6.Pritožnica s trditvijo, da je sodišče odločilo pristransko, zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnica pa ni izkazala, da je sodišče sodilo pristransko. Dejstvo, da izpodbijani odločitvi sodišč nista v korist pritožnice, namreč ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger