Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi računov, za katere prvostopni upravni organ ugotavlja, da jih je izdal t. i. neplačujoč gospodarski subjekt, ki del, zaračunanih po teh računih, ni mogel opraviti. To je davčni organ ugotovil s preverjanjem, ali so osebe, ki naj bi opravljale zaračunano delo, zaposlene, ter na podlagi analize prilivov in odlivov TR, iz katere ni razvidno, da bi zaračunane storitve opravljali drugi podizvajalci. Po ugotovitvah davčnega organa tudi tožeča stranka ni izkazala, da bi delo opravil izdajatelj računov, glede na okoliščine pa je po mnenju prvostopnega organa tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 v znesku 79.844,22 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 7.197,74 EUR, z izpolnitvenim rokom 30 dni od dneva vročitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane določbe izhaja, da je davčni organ pri tožeči stranki opravil inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja DDV za leto 2005 in sicer upravičenosti do odbitka vstopnega DDV po računih družbe A. d.o.o. Pri tem je upošteval Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05 in 108/05 – v nadaljevanju ZDDV). O ugotovitvah tega nadzora je bil sestavljen zapisnik z dne 31. 8. 2007, na katerega je tožeča stranka dala pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Glede na ugotovitve inšpekcijskega nadzora davčni organ ni priznal odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi računov navedenega dobavitelja, ker tožeča stranka ni izkazala, da so za odbitek vstopnega DDV izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 40. člena ZDDV.

V preglednicah 1, 2, in 3 na 4. in 5. strani izpodbijane odločbe je davčni organ navedel račune družbe A. d.o.o. za storitve, za katere je davčni organ ugotovil, da ni izkazano, da jih je opravila družba, ki je izstavila račune. Poleg teh je po ugotovitvah davčnega organa tožeča stranka neupravičeno odbila DDV še po treh računih (preglednica 4), ki jih je ista družba izstavila za pogodbene kazni.

Davčni organ je upošteval vsebino treh pogodb, ki jih je v davčnem postopku predložila tožeča stranka, na podlagi katerih naj bi bile opravljene zaračunane storitve, in seznam imen oseb podizvajalcev, povezanih z družbo A. d.o.o. V davčnem registru je preveril podatke o delavcih in ugotovil, da večina oseb, navedenih v tem seznamu, ni bila zaposlena v Republiki Sloveniji, nekatere osebe pa so bile zaposlene, vendar ne v letu 2005. Za eno osebo je bilo ugotovljeno, da je registrirana za opravljanje dejavnosti, ena oseba pa je bila že upokojena. Po ugotovitvah davčnega organa so bile leta 2005 zaposlene le tri izmed oseb, ki so navedene na tem seznamu, vendar te osebe niso bile zaposlene ne pri tožeči stranki in ne pri družbi A. d.o.o. V družbi A. d.o.o. sta bila zaposlena le dva delavca, od tega en direktor. Iz uradnih evidenc pa ni izhajalo, da bi ta družba imela sklenjeno pogodbo s kakšno drugo osebo, ki bi opravljala dela oziroma storitve.

Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je družba A. d.o.o. neplačujoč gospodarski subjekt, tožeča stranka pa ni predložila dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile storitve, zaračunane z računi te družbe, resnično opravljene. Po mnenju davčnega organa dogovor oziroma račun še ni zadosten dokaz, da je bila storitev dejansko opravljena, tožeča stranka pa, razen besednega zatrjevanja, opravljene dobave ni izkazala z verodostojnimi listinami. Pri tem se davčni organ sklicuje na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 107/01 – v nadaljevanju SRS) ter na 76. člen in 77. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06 in nasl., v nadaljevanju ZDavP-2).

V odgovoru na pripombe davčni organ pojasnjuje, da družba A. d.o.o. ni opravljala gospodarske dejavnosti in zato za izdajanje računov ni imela podlage. To utemeljuje s podatki, po katerih je imela ta družba poleg direktorja zaposlenega le enega delavca, a naj bi marca opravila 3.168 ur, decembra pa 7.403 ur. Po analizi prilivov in odlivov po TR davčni organ ni ugotovil, da bi te storitve opravljali drugi podizvajalci. Davčni organ navaja tudi druge ugotovitve (17. in 18. stran izpodbijane odločbe), na podlagi katerih je sklepal, da navedena družba ni neodvisno opravljala dejavnosti oziroma, da je bila neplačujoč gospodarski subjekt. Davčni organ se sklicuje na določila gradbene pogodbe, iz katerih izhaja obveznost vodenja gradbenega dnevnika, ki naročniku omogoča nadzor nad izvajanjem del, vendar tožeča stranka niti v pripombah ni predložila ustrezne dokumentacije. Fotografije, ki jih je tožeča stranka predložila, pa po mnenju davčnega organa niso listine, s katerimi bi bilo mogoče prepoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov. Prav tako zavrača sklicevanje tožeče stranke na odstopno pogodbo z dne 28. 4. 2006, do katere naj bi prišlo zaradi problemov v zvezi z gradbeno pogodbo za izdelavo gostinskega lokala. Računi družbe B. d.o.o. po mnenju davčnega organa niso upoštevni, ker so bila dela opravljena leta 2006, poleg tega je za ista dela račune izdala že družba A. d.o.o. 15. 12. 2005, na katerih je navedeno, da so bila dela opravljena 15. 12. 2005 (preglednica na 20. strani izpodbijane odločbe). V zvezi s preverjanjem podatkov o delavcih se davčni organ sklicuje na 8. člen navedene pogodbe in na predpise o varstvu pri delu.

Davčni organ se sklicuje tudi na določbe Šeste direktive Sveta z dne 17. maj 1977 (77/388/EGS),(1) ki opredeljujejo pravico do odbitka DDV in na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006, po kateri se odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov ne prizna, če gre za navidezen pravni posel, davčni zavezanec pa je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri sporni transakciji. Tako tudi v obravnavanem primeru davčni organ tožeči stranki kot prejemnici računov ni priznal pravice do dobitka DDV, ki je naveden na računih A. d.o.o., saj naj bi iz objektivnih elementov izhajalo, da je tožeča stranka vedela ali da bi morala vedeti, da s sklepanjem posla sodeluje pri sumljivi transakciji.

Tožeča stranka se zoper del odločbe, ki se nanaša na plačilo DDV iz naslova zaračunanih pogodbenih kazni, ni pritožila. Pritožbo zoper preostali del odločbe pa je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno. Strinja se s stališčem prvostopnega organa, da tožeča stranka ni predložila dokazil (verodostojnih listin), iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da so bile storitve opravljene. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je na 34 računih datum opravljene storitve enak datumu izdaje računa in da se noben od teh računov ne sklicuje na kakšno drugo listino (npr. pogodbo, situacijo ipd.). Zavrnil je sklicevanje tožeče stranke na račun C. d.o.o., saj iz njega ni razvidno, da bi ta družba sodelovala z družbo A. d.o.o. Iz dopisov in zapisnika, ki jih je predložila tožeča stranka, pa po ugotovitvah pritožbenega organa prav tako ne izhaja, da bi bila dela, zaračunana po obravnavanih računih, opravljena. Pritrjuje ugotovitvi prvostopnega organa, da odstopna pogodba ne dokazuje, da je navedena družba opravila na računih navedene storitve. Prav tako pritrjuje presoji prvostopnega organa, da začasne situacije, ki jih je izstavila družba B. d.o.o., ne izkazujejo del v letu 2005, in da fotografije niso listine, s katerimi bi bilo lahko prepoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov. Pritožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi o številu delavcev, zaposlenih pri družbi A. d.o.o., je zavrnil s pojasnilom, da gre le za eno izmed okoliščin, ki jih je davčni organ navedel in da je v obravnavani zadevi odločilno, da tožeča stranka ni predložila verodostojnih listin. Zato tudi ogled objektov zavrača kot nepotrebnega, saj z njim ni mogoče dokazati, da je te objekte gradila ali dogradila oseba, ki je izdala sporne račune. Tudi iz poročil in cenitve, na katera se sklicuje tožeča stranka (poročila družbe D. d.o.o., Poročila o oceni vrednosti poslovnega prostora in cenitvenega poročila), po oceni pritožbenega organa ni razvidno, kdo je opravil katera dela na objektu oziroma nepremičnini. Pritožbeni organ pritrjuje tudi ugotovitvam prvostopnega organa, da je v primerih konkretnih nabav prišlo do zlorabe sistema DDV, vendar pa okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da gre za davčne zatajitve, po mnenju pritožbenega organa niso bistvene za utemeljitev izpodbijane odločitve.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Potem, ko je pritožbeni organ odločil o pritožbi, je tožeča stranka tožbo utesnila in zahtevala le povračilo stroškov sodnega postopka, vložila pa je novo tožbo, s katero izpodbija isti prvostopenjski akt. V tožbi povzema ugotovitve davčnega organa, svoje pripombe, ki jih je dala v postopku, in odgovore davčnega organa nanje. V nadaljevanju povzema svoje pritožbene navedbe in obrazložitev odločitve pritožbenega organa o zavrnitvi pritožbe. Poleg tega navaja še, da kot glavno dejavnost opravljala gostinstvo, kot stransko pa prevoze v cestnem tovornem prometu. Ker se z gradbeništvom ne ukvarja, nima znanje strokovnjaka s tega področja, zato ne ve, kakšno spremljajočo gradbeno dokumentacijo bi morali vsebovati posamezni računi, da bi ti zadoščali zahtevam davčne uprave za priznanje pravice do dobitka DDV. Pojasnjuje, da je kupila nedokončan gostinski objekt in da je dokončanje del zaupala družbi A. d.o.o., s katero je sklenila ustrezno pogodbo. Z isto družbo je sklenila še dve pogodbi in sicer eno o sodelovanju in eno o najemu delovne sile, po vsebini pa gradbeno pogodbo. Navedena družba naj bi dela opravljala praviloma s podizvajalci. Ker je tožeča stranka račune plačala, navedena družba pa DDV ni plačala, naj bi izpodbijana odločitev pomenila, da mora tožeča stranka DDV plačati ponovno.

Tožeča stranka meni, da je bil postopek nezakonit, saj davčni organ ni izvedel vseh predloženih dokazov. Neupravičeno naj bi zavrnil ogled lokala in ni upošteval cenilnega zapisnika „z dne 9. 2007“. V zvezi s tem tožeča stranka očita kršitev 73. člena ZDavP-2. Bistveno kršitev pravil postopka pa tožeča stranka vidi tudi v tem, da pritožbeni organ ni odločil v predpisanem roku, niti ni izdal odločbe v sedmih dneh po pozivu, naj to stori. Tožena stranka naj bi se neobrazloženo sklicevala na določbe Šeste Direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388/EGS) in na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006 sodbo SES C-439/04 in C-440/04. Zmotno uporabo materialnega prava tožeča stranka utemeljuje z neupoštevanjem 17. člena Šeste direktive in z nepravilno uporabo navedene sodbe Sodišča Evropskih skupnosti. Sklicuje se tudi na članek Nuše Zalokar, objavljen v reviji IXS in navaja, da je storila vse, kar svetuje avtorica v tem članku zavezancem, da bi si zagotovili pravico do odbitka DDV, le tega, ali delavci poslovnega partnerja delajo na črno ali ne, ni preverila. Meni, da delo na črno ni indic, da gre za davčno zatajitev na področju DDV. Zato naj bi davčni organ zmotno uporabil tudi 40. člen ZDDV ter 76. člen in 77. člen ZDavP-2. Trdi tudi, da ni logična ugotovitev davčnega organa, da iz predloženih računov ne izhaja, da bi družba, ki jih je izstavila, res opravila zaračunana dela in kaj naj bi ta dela bila. Če bi gradbena dela opravil nekdo drug in ne tisti, ki je izstavil račune, bi po mnenju tožeče stranke stališče davčnega organa pomenilo, da bi tožeča stranka morala to delo ponovno plačati. Davčnemu organu očita, da ni pojasnil, zakaj naj bi tako ravnala, glede na to, da bi bila zaradi dvojnega plačila v izgubi v višini 180 % (ob priznanju pravice do odbitka DDV v višini 20 %). Trdi, da bi s takim poslovanjem ceno lokala dvignila za sedem oziroma osem krat. Glede ugotovitve davčnega organa, da iz podatkov na računih ni razvidno, kaj naj bi bilo dejansko opravljeno, pa tožeča stranka navaja, da zakon ne zahteva dodatkov, kot jih zahteva izpodbijana odločba. Iz pogodbe, ki jo je tožeča stranka sklenila z družbo A. d.o.o., naj tudi ne bi izhajalo, da ima pravico ugotavljati, ali so delavci zaposleni pri izvajalcu. Poleg tega tožeča stranka ni bila zavezana voditi evidence opravljenih ur na dan in katera dela so bila opravljena. V zvezi s tem naj bi tožeča stranka ponudila dokaze z zaslišanjem prič in cenitvijo opravljenih del na objektu iz leta 2007, ki pa naj bi jih tožena stranka zavrnila brez ustrezne utemeljitve. Meni, da bi tožena stranka na podlagi izvedbe teh dokazov lahko ugotovila, da je bilo delo opravljeno v okviru izdanih računov in da je bil DDV utemeljeno obračunan. Navaja, da je bilo delo na instalacijah (prezračevanje, gretje, plin, vodovod ipd.) res plačano v letu 2005 po računu, čeprav je to delo zaradi zamude opravil drug izvajalec kasneje v letu 2006. Vendar tako ravnanje pojasnjuje s tem, da so se v letu 2006 priznani stroški investicij v osnovna sredstva zmanjšali iz 30 % na 10 %. To, da so bile elektroinstalacije po računu 3012/05 že plačane, čeprav v letu 2005 še ni bil izdelan podroben načrt elektroinstalacij, tožeča stranka pojasnjuje, da gre za dve ločeni zadevi: „grob razvod glavnih žil instalacije“ naj bi se brez težav opravil še pred izvedbo podrobnega načrta.

Tožena stranka naj bi tožečo stranko s pavšalnimi očitki, da je vedela, da gre za transakcijo z goljufivim namenom, postavila v težaven položaj, v katerem je breme dokazovanja prevalila nanjo, dokaze, ki jih je predlagala, pa naj bi zavrnila brez obrazložitve. Kot dokaz utemeljenosti tožbe navaja zgoraj omenjeni članek Nuše Zalokar in postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj oceni vrednost opravljenih del ... Sodišču predlaga naj po izvedenih dokazih na glavni obravnavi razveljavi prav odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka in vrnitev zneska 89.691,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je tožba neutemeljena in vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v odločbi drugostopnega organa. Glede na netočno povzemanje obrazložitve drugostopenjske odločbe v tožbi, tožena stranka pojasnjuje pomen ugotovitev glede nedosegljivosti direktorja pravne osebe A. d.o.o. in navaja, da je ta nedosegljivost le ena izmed okoliščin, ki jih je prvostopni organ navajal v zvezi s poslovanjem tožnikovega dobavitelja. V zvezi s tem ponavlja, da te okoliščine v obravnavani zadevi niso niti edine niti bistvene za odločitev, da tožeča stranka nima pravice do odbitka DDV po spornih računih. Nasprotuje tudi očitku, da se ni izrekel o predlogu za izvedbo dokaza „ogledi objektov“ in navaja, da drugih dokazov, razen tistih, do katerih se je opredelil tudi pritožbeni organ, tožeča stranka ni konkretizirala do take mere, da bi se o njih drugostopni organ sploh izrekel, oziroma da bi lahko presodil njihovo relevantnost z vidika kršitev pravil postopka.

Tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Glede nedosegljivosti direktorja družbe A. d.o.o. opozarja na časovno neopredeljenosti te ugotovitve, ki ne pomeni, da z njim ni mogla priti v kontakt še pred začetkom davčnega postopka. Ne strinja se z oceno pritožbenega organa, da ni dovolj natančno opredelil dokaznih predlogov, s katerimi bi lahko dokazal, da je količina opravljenega dela in vgrajenega materiala na objektu v skladu z listinskimi dokazi v spisu. Poudarja, da ne gre za davčni vrtiljak, temveč, da je končni kupec, realno opravljeno delo plačal izvajalcu del. Sodišče je s sklepom z dne 16. 2. 2010 postopka pod opr. št. I U 1928/2009 in I U 31/2010 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja, ker je tožeča stranka novo tožbo, ki jo je sodišče vpisalo pod opr. št. I U 31/2010, vložila zoper isti upravni akt. Tožba zoper odločitev organa prve stopnje ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi računov, za katere prvostopni upravni organ ugotavlja, da jih je izdal t. i. neplačujoč gospodarski subjekt, ki del, zaračunanih po teh računih, ni mogel opraviti. To je davčni organ ugotovil s preverjanjem, ali so osebe, ki naj bi opravljale zaračunano delo, zaposlene, ter na podlagi analize prilivov in odlivov TR, iz katere ni razvidno, da bi zaračunane storitve opravljali drugi podizvajalci. Po ugotovitvah davčnega organa tudi tožeča stranka ni izkazala, da bi delo opravil izdajatelj računov, glede na okoliščine pa je po mnenju prvostopnega organa tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

Tožbeni ugovori se ne nanašajo na nepriznavanje odbitka DDV po računih, ki se nanašajo na pogodbeno kazen. Ta del odločitve tudi s pritožbo v upravnem postopku ni bil izpodbijan. Tožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka utemeljuje, da v obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle, pa so po presoji sodišča neutemeljeni.

Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Pravica do odbitka DDV se torej davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV). Izpodbijana odločitev davčnega organa ima podlago v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajateljica računov (tj. družba A. d.o.o.) dejansko opravila dobave blaga in storitev, ki jih je zaračunala z računi, na podlagi katerih je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka DDV.

Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznavanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da dobave blaga in storitev po izstavljenih računih niso bile opravljene, se prvostopnemu organu, kot je pravilno navedel tudi pritožbeni organ, niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na Šesto direktivo Sveta in na pravilno razlago sodb Sodišče Evropskih skupnosti glede stališč o dobrovernosti.

Bistveno v tej zadevi je namreč vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da je storitve opravila prav družba A. d.o.o. Že davčni organ je pojasnil, da ne gre za vprašanje, ali je bilo delo opravljeno ali ne, temveč za ugotovitev, da ga navedeni dobavitelj ni mogel opraviti, zato tudi na podlagi računov, ki jih je ta družba izdala, tožeča stranka ne more uveljavljati odbitka DDV.

Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, fiktivni, res izhajajo iz okoliščin, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je družba A., t.i. neplačujoč gospodarski subjekt. Tožeča stranka davčnemu organu sicer očita zavajajoče trditve v zvezi z dosegljivostjo direktorja te družbe v času pred davčnim postopkom, vendar je to le ena izmed okoliščin, na katerih temelji ugotovitev, da je bila navedena družba neplačujoč gospodarski subjekt, tej ugotovitvi sami po sebi pa tožeča stranka ne nasprotuje. Ne nasprotuje niti ugotovitvi, da družba A. d.o.o. ni imela zaposlenih delavcev, ki bi lahko zaračunana dela opravljali. Navaja sicer, naj bi dela opravljali različni podizvajalci, vendar so te trditve zgolj pavšalne in kot take neupoštevne. Neupoštevne so tudi tožbene navedbe v zvezi z delom na instalacijah, saj zgolj to, da je bilo delo opravljeno leta 2005 in ne 2006, kot naj bi napačno ugotovil davčni organ, na pravilnost odločitve ne more vplivati. Okoliščina, kdaj je bilo delo opravljeno, namreč še ne dokazuje, da je delo opravila družba, ki ga je zaračunala.

Tožeča stranka sicer toženi stranki očita, da je z očitkom o vedenju, da gre za transakcijo z goljufivim namenom, nanjo prevalila dokazno breme, vendar je ta očitek neutemeljen. Po prvem in tretjem odstavku 76. člena ZDavP-2 je dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, na strani zavezanca za davek. Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Knjigovodske listine pa so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). To je pojasnil že prvostopni upravni organ na 9., 10. in 11. strani izpodbijane odločbe.

Ker je davčni organ podvomil v to, da navedene listine (tj. računi) odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožeča stranka ni storila. Kljub temu, da se tožeča stranka v tožbi izrecno sklicuje na poročilo družbe D. d.o.o., sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da tožeča stranka z listinami, ki jih je predložila v davčnem postopku, ni izkazala, da je storitve res opravila družba, ki je te račune izstavila. Tožeča stranka tudi v tožbi ne pojasni, kako bi lahko z ogledom in z zaslišanjem izvedenca dokazovala, da je dela opravila družba A. d.o.o. Domnevna nelogičnost dvojnega plačevanja pa ne more nadomestiti manjkajoče verodostojnosti listin in zato sama po sebi ne zadošča za utemeljevanje resničnosti zaračunanih transakcij. Zato so po presoji sodišča neutemeljeni tudi očitki o kršitvah pravil postopka.

Po navedenem iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal, tudi po mnenju sodišča ni izkazano, da bi dela opravila navedena družba. Prav tako ni dvoma, da ta družba DDV ni plačala. Zato tožeča stranka iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka DDV.

Ker je po navedenem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni že zato, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi storitve res opravila družba, ki je izstavila račune, po katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka DDV, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in predlaga izvedbo dokazov, vendar je iz prej navedenega je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Op. št. (1) : Navedeno direktivo je razveljavila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006 (411. člen).