Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločbo in sklep, ni izpolnil pogoja za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS, torej izčrpal pravnih sredstev za odložitev izvršitve pri organu, pristojnem za izvršbo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 337/2000-3 z dne 2.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve odločb tožene stranke za nastop zaporne kazni tožnika. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz razloga, ker tožeča stranka ni vložila pritožbe zoper odločbo tožene stranke z dne 10.7.2000 in sklep z dne 19.7.2000. Odločbi sta zato postali dokončni in pravnomočni, zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.9.2000 pa je tožeča stranka le napovedala pritožbo, o njeni vložitvi pa ni predložila dokaza. Zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo po določbi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sta tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe naperjeni zoper upravni akt in poudarja, da sta naperjeni zoper dejanja tožene stranke, ki z neutemeljenim zadrževanjem vložene zahteve za varstvo zakonitosti krši človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti po sojenju v razumnem roku po 23. členu Ustave Republike Slovenije. Nadalje graja delo sodišča prve stopnje pri izdaji začasne odredbe, ker ni dalo tožniku možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo začasne odredbe. Pri svojem delu pa tudi ni uporabilo Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker se ni opredelilo do kršitev ustavnih pravic, zagrešenih neposredno zoper njega. Na koncu pritožbe pojasni, da je pričel prestajati zaporno kazen, in da bodo zato bistveno prizadete pravice njegovih treh mladoletnih otrok.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo iz oblikovane zahteve za izdajo začasne odredbe, v kateri ni opredelitve pravne podlage za izdajo začasne odredbe, treba sklepati, da je začasna odredba predlagana na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - v nadaljevanju ZUS). Na podlagi navedene določbe lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve upravnega akta z izdajo začasne odredbe, če organ, ki je pristojen za izvršbo, ne odloži na tožnikovo zahtevo izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, pa bi izvršba lahko prizadela tožniku težko popravljivo škodo, odložitev izvršbe pa ne nasprotuje javni koristi . Pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je torej izčrpanje rednih pravnih sredstev za odložitev izvršitve upravnega akta pri organu, pristojnem za izvršbo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločbo z dne 10.7.2000 in sklep z dne 19.7.2000, kot tudi ne zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.9.2000 (saj je v zvezi s tem sklepom le napovedal pritožbo, o njeni vložitvi pa ni predložil dokaza) - te ugotovitve sodišča prve stopnje pa pritožnik ne izpodbija - je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe po določbi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna in zakonita.

Zavrniti pa je bilo treba tudi pritožbene ugovore, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dalo možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo začasne odredbe, kot tudi, da se sodišče ni opredelilo do kršitve ustavnih pravic. Tožeča stranka mora po mnenju pritožbenega sodišča že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse okoliščine in dokaze, pomembne in potrebne za izdajo začasne odredbe. Zato bi se o teh dejstvih in okoliščinah tožeča stranka morala izjaviti že v sami tožbi oziroma v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ostali pritožbeni ugovori pa se nanašajo na sam upravi spor. Pri odločanju o pritožbi zoper odločitev o začasni odredbi pritožbeno sodišče presoja le ugovore, ki se nanašajo na pogoje za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na upravni spor. Zato teh pritožbenih ugovorov pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena v zvezi s 1. odstavkom 57. člena in 1. odstavkom 79. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.