Jedro

Tožena stranka je tožnika soočila z več neskladji v njegovih izjavah, če pa ga ni soočila prav z vsemi neskladji, pa to ni taka kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Treba je namreč upoštevati tudi to, da gre pri tem, ko pristojni organ prosilca vedno ne opozori, da je prej govoril drugače, pogostokrat zgolj za dokazno oceno, ki jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi.

Sodišče se strinja s tožečo stranko glede tega, da ne bi bilo smiselno, da bi se tožnik obrnil na policijo v zvezi z dogodkom, ko naj bi ga po njegovih navedbah organi ukrajinske oblasti aretirale, saj je tudi policija del te oblasti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje rekel, da so se njegove težave začele leta 2014, ko se je vrnil v Gruzijo. Poklicali so ga na policijo in zahtevali, da kot aktivist nacionalne stranke prizna, da je za organizacijo protestov od prejšnjega župana prejemal denar. Povedal jim je, da ni prejemal nobenega denarja, nakar so mu dali dokument o prepovedi zapustitve države. Dne 3. 10. 2015 sta se s prijateljem odločila, da bosta pobegnila v Ukrajino, nakar so ju na letališču aretirali in potem na policiji pretepli in zahtevali od njega, da z njimi sodeluje. V Gruziji je politično preganjan kot aktivist nacionalne stranke. Nadalje tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka med drugim navaja, da pri navajanju razlogov za priznanje mednarodne zaščite prihaja do razhajanj in da tožnikove navedbe niso verodostojne. Izjave se na nekaterih mestih razlikujejo in to celo glede ključnih dogodkov. Tožnik je v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel, da je bil v preteklosti član Enotne nacionalne stranke in da je tik pred odhodom iz Gruzije leta 2015 imel težave. V nadaljevanju tožena stranka podrobno pojasnjuje, kakšna so razhajanja v tožnikovih izjavah. Tožnik je navajal različne letnice glede tega, kdaj naj bi se iz Italije, kjer je bil pred zadnjo vrnitvijo v Gruzijo, vrnil v Gruzijo. Pri podaji prošnje je rekel, da se je vrnil v Gruzijo leta 2014, medtem ko je na osebnem razgovoru navedel, da se je vrnil konec leta 2013 in da je do konca 2015 ves čas živel v Gruziji. Iz potnega lista, ki ga je predložil, izhaja, da je iz Italije odpotoval 28. 4. 2014, tako da ne drži, da je od konca leta 2013 do konca leta 2015 ves čas bival v Gruziji. Dajal je tudi različne podatke o tem, kako dolgo je živel v Gruziji pri svojem bratrancu, saj je na vprašanje, kje in s kom je tam živel, rekel, da je pri bratrancu bil od leta 2013 do leta 2014, v nadaljevanju postopka pa, da je živel vse do konca leta 2015. Tožnik je pri podaji prošnje tudi navedel, da ni poročen, na osebnem razgovoru pa tako, da je bilo zaznati, kot da je poročen in ko je bil soočen, da je v prošnji rekel, da ni poročen, je rekel, da se je razvezal. Podal je tudi različne podatke o tem, koga ima od bližnjih članov družine v Gruziji in je sprva navedel, da ima v Gruziji samo bratranca, v nadaljevanju postopka pa je rekel, da ima tudi sina. Navajal je tudi različne podatke glede vojaškega roka. Uvodoma je rekel, da vojaškega roka ni služil, ampak je bil od leta 2002 do 2003 plačanec v vojski. V prošnji je povedal drugače in sicer da je bil od leta 2008 za dve leti vojak v vojni z Osetijo. Enkrat je rekel, da je bil od leta 2008 za dve leti vojak, drugič je zatrdil, da je verjetno rekel, da je bil na enoletnem služenju, tretjič pa je navedel, da se je takrat tri mesece nahajal v Gruziji, zato da bi odšel v vojno, nato pa se je vrnil v Italijo. Glede težav v izvorni državi je pri podaji prošnje rekel, da so njega in njegovega prijatelja prijeli 4. 10. 2015, na osebnem razgovoru pa je navedel, da so ju prijeli ... 2015. Iz vstopnih žigov v potnem listu je razvidno, da je Gruzijo v resnici zapustil .... 2015. Tožnik tudi navaja drugačne podatke o tem, kdo ga je prijel. Sprva je navajal, da ga je takrat prijela policija, potem ni vedel, na kateri policijski postaji se je to dogajalo, na koncu zapisnika pa je na novo izjavil, da se je to zgodilo v stavbi Ministrstva za notranje zadeve. Različne so tudi izjave o tem, kdo ga je mučil, najprej je izjavil, da je bila to policija, nato pripadniki varnostnih organov. Na vprašanje, ali ga potem ni prijela policija, je rekel, da so ga prijeli ljudje v civilu in da so bili pripadniki obveščevalnih služb. Poleg tega je protislovnost tudi v tem, da je tožnik po eni strani trdil, da so ga silili v Ukrajino, da se pridruži gruzijski legiji, česar sam ni hotel, po drugi strani pa je želel navedeno tudi sam, saj je na osebnem razgovoru sam rekel, da je želel oditi v Ukrajino in se pridružiti gruzijski legiji. Po mnenju tožene stranke je tudi zavajajoča navedba, da sta se želela v zvezi z navedenim dogodkom s prijateljem obrniti na policijo, a da nobenega ni bilo zraven. Glede na to, da dogodka sploh ni prijavil policiji, v nobenem primeru njegove navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite. Poleg tega je pri podaji prošnje navedel, da zoper njega teče preiskava in da je v ta namen prejel dokument o prepovedi zapustitve države, v nasprotju s tem pa je na osebnem razgovoru na vprašanje, ali ima pri sebi dokument o prepovedi zapustitve države, ki naj bi ga prejel, odgovoril, da mu tega niso izdali. Na vprašanje, ali zoper njega teče preiskava, pa je na osebnem razgovoru rekel, da ne. Torej je enkrat trdil, da zoper njega teče preiskava, potem je to zanikal. Vsa ta neskladja po mnenju tožene stranke pomenijo, da je lažno predstavil okoliščine, kar pomeni, da zavaja in zlorablja postopek in je že zaradi tega razloga potrebno prošnjo zavrniti. Po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju tožnik za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil, kakor hitro bi bilo to mogoče. Poleg navedenega je v zvezi z dogodkom konec leta 2015 navedel, da so ju na policiji s prijateljem prisilili, da sta podpisala nek papir, pri čemer je enkrat navedel, da ni vedel, kaj je podpisal, drugič pa, da je iz teh papirjev izhajalo, da je izdal svoje prijatelje. Nato je rekel, da so dali na mizo pištolo in granato, ki se ju je moral dotakniti, da so dobili prstne odtise, ni pa pojasnil, čemu natančno so potrebovali njegove prstne odtise, še manj verjetna pa je izjava, ko je navedel, da v kolikor ne bo z njimi sodeloval, da ga bodo zaprli. Dodatno je tudi navedel, da so ga takrat zasliševali tudi o tem, kje so bila skrita orožja iz leta 2008. Na vprašanje, kaj ima osebno s tem, da so v Gruziji našli skrivališča in orožja, ni jasno, na kakšen način naj bi bil ogrožen zaradi tega, saj ni v zvezi s tem ničesar več pojasnil. 2. Tožnik je preko pooblaščenca priložil tudi splošne informacije o izvorni državi. V nadaljevanju obrazložitve jih tožena stranka povzema. Ugotavlja, da so nekatera poročila občutno prestara in niso relevantna za konkreten primer in niti eno poročilo se ne nanaša na tožnika osebno, temveč opisujejo splošne razmere, ki so se zgodile v Gruziji. Kar pa se tiče priložene zdravstvene dokumentacije, pa ta v ničemer ne spremeni odločitve, saj se tožnik ni skliceval na zdravstvene težave in zato ti dokumenti niso pomembni pri presoji dejanskega stanja. Predloženi linki pa se nanašajo na splošno situacijo v Gruziji.

3. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, njegove navedbe v zvezi z dogodkom iz konca leta 2015, zaradi katerih je tožnik ponovno zapustil Gruzijo, pa je tožena stranka temeljito presojala že pri ugotavljanju pogojev za priznanje statusa begunca in je ugotovila, da niso prepričljive, saj je podajal izrazito nekonsistentne izjave glede časa dogodka, kraja dogodka, kdo ga je prijel in podobno. Torej ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Poleg tega pa niti tožena stranka niti tožnikovi pooblaščenci niso našli oziroma priložili informacij, iz katerih bi bilo možno razbrati, da v Gruziji poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika.

4. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni ugotovila, ali je tožnik odgovarjal na zastavljena vprašanja, ali se je izogibal odgovoru na kakšno vprašanje in podobno. Zgolj posplošeno je navajala, da ni odgovoril neposredno oziroma se je odgovorom izogibal, vendar pa iz obrazložitve ni razvidno, katera vprašanja so preveč splošno odgovorjena in podobno. Glede predloženih zdravniških potrdil je tožena stranka spregledala, da iz njih izhaja, da je tožnik med pregledi podal zdravnikom pojasnila o strelni rani, kar v celoti podpira njegove navedbe o dogodkih v času bojevanja in o tem, da je bil ranjen. Tožena stranka v nekaterih primerih ni tožnika soočila z ugotovljenimi neskladnostmi in je na te nejasnosti v celoti oprla svoj zaključek, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, da iz potnega lista izhaja, da se je vrnil v Gruzijo leta 2014. Na podlagi podatkov v potnem listu tudi ni mogoče sklepati, da tožnik ni bival pri bratrancu v Gruziji in so si s tem razlogi iz izpodbijane odločbe v nasprotju. To, da tožnik ni vedel, kdaj se je poročil, pa pomeni, da ni dober pri spominjanju datumov in to razloži tudi njegova morebitna odstopanja pri navedbi datumov. Razen tega pa je povsem točno navedel, da je razvezan. Nadalje tožnik navaja, da so navedbe tožene stranke v zvezi s služenjem vojaškega roka v nasprotju s podatki iz spisa, tožena stranka pa tudi ni odpravila domnevne nekonsistentnosti. Glede tega, katerega leta so se začele njegove težave, pa tožnik pojasnjuje, da je bil pričetek težav v letu 2014 in so trajale tudi v letu 2015. To, da so težave trajale tudi do leta 2015, ne negira tega, da so se lahko pričele tudi že v letu 2014. Glede tega, kdaj je zapustil Gruzijo, je tožnik pri podaji prošnje navedel, da so ga prijeli dne 4. 10. 2015, kar je kronološko ustrezno s preostalim delom izpovedi in dokazili v potnem listu, kjer je razvidno, da je 6. 10. 2015 z avtom odšel preko meje. Iz zapisnika o podaji prošnje izhaja, da je tožnik povedal, da sta se s prijateljem 3. 10. 2015 odločila, da bosta pobegnila v Ukrajino. Glede tega, kdo ga je prijel, je tožnik ob podaji prošnje povedal, da so ju aretirali in rekli, da vedo, kam gresta, tožnik pa ni povedal, da naj bi ju aretirala policija, ampak je osebek v tej izjavi neznan. Nejasnosti ni niti glede zgradbe in sicer je najprej tožnik pojasnil, da ne ve, da pa je zraven specializiran zapor za posebej nevarne zapornike. Ob prebranem zapisniku pa je pojasnil, da je bila to stavba Ministrstva za notranje zadeve. Glede tega, da tožena stranka očita, da je tožnik dejal, da je bil pretepen, ker naj ne bi želel oditi v Ukrajini, po drugi strani pa je želel tja tudi sam, pa tožena stranka spregleda bistvene razlike glede okoliščin odhoda. Enkrat bi šel v Ukrajino kot agent oblasti, ki ji tožnik nasprotuje, drugič pa bi s prijatelji sodeloval v akciji za njihove skupne cilje. Gre za bistveno razliko v funkciji, ki bi jo imel tožnik. Absurdnost je tudi očitek tožene stranke v tem, češ da tožnik ni šel na policijo. Pripadniki varnostnih sil v sestavi MNZ-ja so postavljali smiselno enaka vprašanja kot že prej na policiji. Neutemeljeno bi bilo od tožnika pričakovati, da bi šel po pomoč pri organu oblasti, ki ga je zasliševal v zvezi z istimi zadevami kot naknadno pripadniki varnostnih organov. Napačno tudi tožena stranka povzema iz zapisnika, da je tožnik prejel dokument o tem, da ne sme zapustiti države. Iz zapisnika izhaja, da so mu dali v podpis dokument, da ne sme zapustiti države, to, da bi ga moral podpisati, pa še ne pomeni, da so mu dokument vročili. Ob upoštevanju dejanskih izjav tožnika bi morala tožena stranka zaključiti, da so njegove izjave skladne in da je verodostojen. Glede očitka, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, pa tožena stranka ni obrazložila zaključka, da navedbam, da je bil na Madžarskem slab prevajalec, ni mogoče slediti. Morala bi upoštevati, da je tožnik vseskozi izpostavljal slabo prevajanje na Madžarskem. Tožnikove težave so se pričele v letu 2014 in zato je logično, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji. Nadalje tožnik še navaja, da je izpovedal, da so se njegove težave začele v letu 2014, poprejšnje dogodke pa je izpostavil zgolj v kontekstu mučenja v stavbi MNZ. Tožnik je jasno izpostavil, da so v Gruziji našli skrivališča in je bilo orožje namenjeno za izsiljevanje in ob tem tožena stranka spregleda, da so bili na orožju tožnikovi prstni odtisi. V državi, v kateri želijo oblasti lažno prikazati državna skrivališča orožja kot teroristična, je mogoče z orožjem s prstnimi odtisi doseči marsikaj. Glede člankov pa je malo verjetno, da bi se članki svetovnih medijev nanašali na konkretne osebe, logično in razumljivo pa je, da vsebina potrjuje navedbe o strankarskem gibanju. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v pretežni meri sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je nekoliko podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

8. Glede tožbenega očitka, da tožena stranka ni dovolj konkretno obrazložila, zakaj se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, sodišče pojasnjuje, da po mnenju sodišča ni bistveni razlog za to, da je bila prošnja zavrnjena, ker je po mnenju tožene stranke na vprašanja tožnik odgovarjal preveč splošno, ampak je bistveni razlog ta, da so bile po mnenju tožene stranke tožnikove izjave preveč neskladne, da bi jim bilo možno slediti.

9. Glede tožbene navedbe, da zdravniška potrdila potrjujejo navedbe o tem, da se je tožnik bojeval, sodišče meni, da tudi ta navedba ni relevantna za konkreten primer, saj se tožnik pri razlogih, na katerih utemeljuje svojo prošnjo, sklicuje na dogodke iz leta 2015, njegovo bojevanje pa je potekalo že prej in tudi v tožbi sam izpostavlja, da so se njegove težave pričele v letu 2014 in da zaradi tega že prej ni v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito (stran 7 tožbe).

10. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnika soočila z več neskladji v njegovih izjavah, če pa ga ni soočila prav z vsemi neskladji, pa to ni taka kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločbo. Treba je namreč upoštevati tudi to, da gre pri tem, ko pristojni organ prosilca vedno ne opozori, da je prej govoril drugače, pogostokrat zgolj za dokazno oceno, ki jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi.

11. V zvezi z očitkom, da tožena stranka tožniku ni predočila, kaj izhaja iz potnega lista glede njegove letnice prihoda v Gruzijo, sodišče ugotavlja, da je bil tožnik z neskladnostmi v zvezi z letom prihoda v Gruzijo seznanjen, kar je razvidno iz strani 8 zapisnika o osebnem razgovoru, kjer mu je uradna oseba postavila vprašanje, da je dejal, da se je vrnil v Gruzijo leta 2015, pri podaji prošnje pa je rekel, da leta 2014, sedaj pa da konec leta 2013 in da naj pojasni te razlike. Tožbene trditve, da je iz potnega lista razvidno zgolj to, da je iz Italije odpotoval v aprilu 2014, iz česar pa da ni mogoče sklepati tudi o kraju bivanja, v zvezi s čimer da je tožnik jasno pojasnil, da je bival pri bratrancu, pa po mnenju sodišča niso bistvene v tej zadevi. Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke pravilna predvsem iz razloga, ker je tožnik dal neskladne izjave v zvezi z konkretnim dogodkom, ki naj bi se zgodil konec leta 2015, ko je bil po njegovih lastnih navedbah prijet s strani gruzijskih oblasti.

12. Glede tožbenih navedb, da to, da tožnik ni vedel povedati točnega datuma poroke, kaže na dejstvo, da ni dober pri spominjanju datumov, in da to dokazuje njegova morebitna odstopanja pri datumih, pa sodišče meni, da tem tožbenim navedbam ni mogoče slediti, saj je datum poroke za posameznika pomembna osebna okoliščina, zaradi česar ni mogoče slediti navedbam, da bi se ga ne bi mogel spomniti.

13. V zvezi s tožbenimi navedbami, da so neutemeljene navedbe tožene stranke o razhajanjih glede vojaškega roka, pa sodišče ob vpogledu v zapisnik ob podaji prošnje in zapisnik o osebnem razgovoru ugotavlja, da ta razhajanja so podana. Pri podaji prošnje je na vprašanje, ali je služil vojaški rok, odgovoril da je, razen tega pa, da je bil tudi vojak v vojni v Osetiji leta 2008. Glede vojaškega roka pa je rekel, da ga je služil v Tbilisiju (stran 3 zapisnika o podaji prošnje). Na osebnem razgovoru je rekel, da je bil v vojni leta 2008 tri mesece (stran 8 zapisnika o osebnem razgovoru), nadalje pa je na vprašanje, ali je kdaj služil vojaški rok, odgovoril, da rednega vojaškega roka ni služil (kar je drugače kot pri podaji prošnje) - str. 12 zapisnika o osebnem razgovoru. Rekel je, da je bil dve leti plačanec v vojski od leta 2002 do leta 2003. Ko je nadalje dobil vprašanje, da je rekel, da je bil v vojni v Osetiji v letu 2008, je odgovoril, da je to napaka in da je to povedal A.A., s katerim je prišel v Slovenijo. Torej glede na vse navedeno v tem delu neskladnosti v izjavah obstajajo. Tudi s temi nekonsistentnostmi je bil seznanjen, kar je razvidno iz strani 12 zapisnika o osebnem razgovoru.

14. Glede tožbenih navedb, da so se tožnikove težave v Gruziji začele v letu 2014 in so trajale do leta 2015, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je bil od konca leta 2013 do leta 2015 v Gruziji, na kar je na vprašanje, ali je imel v tem času kakšne konkretne težave, odgovoril, da samo takrat, ko so ga prijeli, na kar je odgovoril, da je bilo to 4. 11. 2015 (stran 10 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej te tožbene navedbe nasprotujejo temu, kar je tožnik sam povedal na osebnem razgovoru.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik pri podaji prošnje točno povedal, da so ga prijeli ... 2015, kar kronološko ustreza dokazilom v potnem listu, ki kažejo na to, da je ... 2015 z avtom zapustil Gruzijo, pa sodišče ugotavlja, da je sicer tožnik na osebnem razgovoru rekel, da so ga prijeli ... 2015, kar bi bilo en mesec za tem, vendar pa to sodišče ne šteje za tako veliko neskladnost, saj dopušča možnost, da je imel tožnik datum zapustitve Gruzije bolj sveže v spominu ob podaji prošnje in tudi ne gre za tako veliko razliko v datumu, vendar pa so podane druge neskladnosti, zaradi katerih sodišče meni, da je odločitev tožene stranke pravilna. Sodišče namreč meni, da ne bi smelo biti neskladnosti glede tega, kdo ga je prijel, tu pa so neskladnosti nedvomno podane. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ob podaji prošnje ni rekel, da naj bi ga aretirala policija, ampak samo to, da so ju na letališču aretirali. Vendar pa iz zapisnika ob podaji prošnje nedvomno izhaja, da naj bi ga prijela policija. Pri podaji prošnje je namreč tožnik rekel, da so ju na letališču aretirali, na kar je že v naslednjem stavku rekel, "na policiji so me pretepli in zahtevali od mene, naj sodelujem z njimi..." (str. 7 zapisnika o podaji prošnje), iz česar nedvomno izhaja, da je po njegovih takratnih navedbah bila policija tista, ki ga je prijela. Na osebnem razgovoru pa je za razliko od prošnje rekel, da ga ni prijela policija, ampak ljudje v civilu (stran 14 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej gre za razhajanje v izjavah. Tožnik je pri podaji prošnje tudi rekel, da ko so ga aretirali na letališču, da so ga na policiji pretepli in zahtevali, naj sodeluje z njimi, na osebnem razgovoru pa je povedal (pri dajanju pripomb na zapisnik), da je bila to stavba od Ministrstva za notranje zadeve.

16. Sodišče prav tako kot tožena stranka meni, da je največja protislovnost podana v tem, da je po eni strani tožnik zatrjeval, da je želel oditi v Ukrajino in se pridružiti gruzijski legiji, po drugi strani pa je trdil, da so ga v to silile ukrajinske oblasti, on pa da tega ni hotel. Po mnenju tožnika, kot se navaja v tožbi, naj bi bila v tem bistvena razlika, ali odhaja v Ukrajino zato, ker ga pošilja oblast, ali pa zato, ker bi sam to želel. S tem se sodišče ne more strinjati, saj če je bil cilj isti, to pa je pridružiti se gruzijski legiji, je povsem irelevantno, ali gre nekdo sam tja, ali pa ga pošljejo, kar pa je tako velika protislovnost, da je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ravnala, ko je štela to kot enega izmed glavnih razlogov za to, da je prošnjo zavrnila. Pač pa se sodišče strinja s tožečo stranko glede tega, da ne bi bilo smiselno, da bi se tožnik obrnil na policijo v zvezi z dogodkom, ko naj bi ga po njegovih navedbah organi ukrajinske oblasti aretirale, saj je tudi policija del te oblasti. V tem delu se sicer sodišče s tožbenimi navedbami strinja, vendar pa je v ostalem delu odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti glede tega, zakaj so izjave protislovne in zakaj tožnikovim navedbam o preganjanju ni mogoče slediti.

17. V tožbi je tudi navedeno, da je tožnik dobil v podpis dokument o tem, da ne sme zapustiti države, kar pa še ne pomeni, da so mu tak dokument tudi izročili. Navaja tudi, da je vseskozi enako izpovedoval o tem, da ga ni prejel. Sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj je pri podaji prošnje sicer res rekel, da je dobil tak dokument v podpis, vendar pa je na osebnem razgovoru rekel, da so mu dali potrdilo, da ne more zapustiti države, dokler teče preiskava (stran 10 zapisnika o osebnem razgovoru), kar pomeni, da so mu tako potrdilo po njegovih navedbah tudi izročili. V nadaljevanju osebnega razgovora pa je celo zanikal, da bi tak dokument sploh izdali (stran 13 zapisnika o osebnem razgovoru), kar kaže na velika razhajanja v izjavah glede ključnega dogodka, zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo.

18. Glede na vse navedeno ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da naj bi tožena stranka napačno in zavajajoče povzemala dele zapisnikov. Zaradi tega sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da so bile tožnikove izjave skladne.

19. Glede tožbenih navedb, da ni obrazloženo, zakaj ni mogoče slediti tožnikovim izjavam o tem, da je bil na Madžarskem, ko je vložil prošnjo za azil, slab prevajalec, pa sodišče izpostavlja, da ključni razlog za zavrnitev prošnje po mnenju sodišča ni v tem, da na Madžarskem ni počakal do odločitve o njegovi prošnji, ampak v tem, da je v Sloveniji dajal neskladne izjave glede ključnega dogodka, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Strinja pa se sodišče s tožbeno navedbo o tem, da je tožnik res zatrjeval kot razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito dogodke iz leta 2015 in da zato ni razloga, da bi zaprosil za zaščito v času svojega bivanja v Italiji od leta 2004 do 2014. Sodišče tudi meni, da je tožena stranka v odločbi obrazložila, v čem so tista ravnanja, ki vodijo do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti prosilca, saj je natančno obrazložila, v čem so neskladnosti v njegovih izjavah.

20. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je moral tožnik na orožju pustiti prstne odtise in da je sedaj s tem možno doseči proti tožniku marsikaj, sodišče pojasnjuje, da tožena stranka izhaja iz stališča, da tožnikovim navedbam o preganjanju ni mogoče slediti, ker so njegove izjave preveč nekonsistentne, zaradi česar iz take predpostavke, na kateri temelji izpodbijana odločba, tudi logično izhaja, da za tožnika ne more biti nevarnosti, da bi oblasti uporabile proti njemu prstne odtise, ki naj bi jih pustil na orožju, če pa tožena stranka v odločbi tožnikovim izjavam o preganjanju sploh ne sledi. Res je sicer, da se obvestila o stanju v izvorni državi ne nanašajo osebno na tožnika in da je zelo malo verjetno, da bi se članki nanašali na konkretne osebe, ki zaprošajo za mednarodno zaščito, vendar pa je v tej zadevi bistvenega pomena to, da gre za tako veliko notranjo neskladnost v izjavah, da je tožena stranka iz tega razloga morala prošnjo zavrniti kot neutemeljeno. Res je, da je tožnik po njegovih izjavah bil v zaporu jeseni 2015 pretepen in da naj bi torej bil deležen ponižujočega ravnanja, vendar pa - kot je bilo že pojasnjeno - tožena stranka izhaja iz stališča, da njegovim navedbam o dogodkih ni mogoče verjeti zaradi prevelikih razhajanj, torej tudi ni mogoče iz take predpostavke, na katerih temelji odločba, izhajati, da je v zaporu prišlo do ponižujočega ravnanja z njim.

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.