Jedro

V izreku sodbe je sodišče prve stopnje pravilno v okviru tričlenskega izreka odločilo o pobotanju ugotovljenih terjatev ter toženi stranki naložilo, da tožnici plača razliko po opravljenem pobotu. Glede terjatve, ki je starejša, je pravilno izračunalo zakonske zamudne obresti od dospelosti do dneva, ko so se stekli pogoji za pobot, in jih prištelo h glavnici ter od seštevka glavnice in obresti do dneva pobotanja odštelo v pobot uveljavljano terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki iz naslova plač za čas od junija do maja 2006, iz naslova regresov za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 ter iz naslova povračila stroškov prehrane med delom od junija 2003 do maja 2006 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih zneskov do plačila (1. točka izreka sodbe); - ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke nasproti tožnici v znesku 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2005 dalje do plačila (1. odstavek 2. točke izreka sodbe); - razsodilo, da se terjatev tožnice iz naslova plač, dospelih do dne 6. 6. 2005 v višini 7.126,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2009 (pravilno: 22. 9. 2005), v skupni višini 7.452,98 EUR na dan 22. 9. 2005 pobota s toženčevo terjatvijo v višini 2.086,46 EUR, do višine 5.366,52 EUR (3. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati 5.366,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2005 dalje (1. alinea 4. točke izreka sodbe) ter druge zneske, razvidne iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (preostale alinee 4. točke izreka sodbe). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna od regresov za letni dopust obračunati akontacijo dohodnine (4. točka izreka sodbe); - višji tožničin zahtevek je zavrnilo (5. točke izreka sodbe); - ugotovilo je, da ne obstojijo v pobot ugovarjane toženčeve terjatve za leto 2003, 2004, 2005 in 2006 v zneskih, navedenih v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datumov zapadlosti posameznih zneskov, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe (1. odstavek 6. točke izreka sodbe); - sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 2.395,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila), pod izvršbo (drugi odstavek 6. točke izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1., 3. in 4. točko izreka) ter zoper odločitev, da v pobot uveljavljana toženčeva terjatev (do tožnice) ne obstoji ter odločitev o stroških postopka (6. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. ga spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnica ni prejela plačila iz naslova plač v gotovini, ki naj bi jo jemala neposredno iz inkasa lokala, ki ga je vodila. Tožeča stranka je bila edina, ki je imela dostop do gotovine v lokalu, denar je dejansko tudi jemala in spravljala v lastno torbico. Dejansko je vodila poslovanje in skrbela za izplačilo plač zaposlenih, kar vodi do sklepa, da si je izplačevala plače, do katerih je bila upravičena, saj je imela možnost to storiti, ne da bi toženec za to vedel. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bilo tudi računovodji naročeno, naj se vknjiži, da je bila obveznost iz naslova neto plač pokrita z izplačilom gotovine. Sodišče je s tem v zvezi povsem neargumentirano sledilo navedbam, da je tožena stranka z resnimi grožnjami ustrahovala tožečo stranko. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj do takega sklepa ni mogoče priti na podlagi izvedenih dokazov. Nelogično in neživljenjsko je sklepanje, da je tožeča stranka po eni strani vodila vse posle tožeče stranke, imela popoln in izključen nadzor nad financami tožene stranke, izvrševala plačila v breme tožene stranke, po drugi strani pa sebi ni izplačala plače. Tak zaključek je toliko bolj neverjeten, upoštevajoč dejstvo, da je tožnica kljub nasprotovanju tožene stranke posodila svoji prijateljici T.Č. oz. S.J. toženčevih 1.500.000,00 SIT.

Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, ki se nanaša na plačilo režijskih stroškov za stanovanje, v katerem je živela tožnica in so se krili iz sredstev toženčevega podjetja, češ da se iz izpiskov ne da ugotoviti, na katero nepremičnino se posamezni stroški nanašajo. Iz predlaganih dokazov in narave plačanih stroškov se lahko ugotovi, na katero nepremičnino se nanašajo. Odločitev glede neutemeljenosti pobotnega ugovora, ki se nanaša na nakazilo 1.500.000,00 SIT T.Č. oz. S.J. dne 8. 4. 2005 ni pravilna, saj je sodišče verjelo T.Č., da je denar vrnila, čeprav izvedeni dokazni postopek kaže drugače. Obrazložitev sodbe, da naj bi bilo neverjetno, da toženec tri leta ne bi terjal tega zneska od priče, je pavšalna in se tožena stranka z njo ne strinja, saj ne temelji na logičnem in racionalnem procesu odločanja, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je s tem v zvezi trdila, da je tožeča stranka neupravičeno nakazala T.Č. znesek 1.500.000,00 SIT, obstoj terjatve pa je dokazan, saj tožeča stranka na noben pravno sprejemljiv način ni dokazala prenehanja terjatve. T.Č. je izpovedala, da se toženec ni strinjal s posojilom omenjenega zneska, nakar ji je denar nakazala tožnica na svojo odgovornost z lažno obrazložitvijo, da je solastnica podjetja, denar pa je vrnila deloma v gotovini in sicer tožnici, v preostalem delu pa naj bi (dolg) poračunala s provizijami toženčeve nepremičninske agencije, za katero je delala. Iz ravnanja toženca, ki dolgovanega zneska ni izterjal v treh letih, je mogoče ugotoviti le to, da je toženec pretirano naiven in zaupljiv, ne pa da je s tem dokazano vračilo dolga. Ker tožeča stranka prenehanja terjatve ni dokazala, se šteje, da terjatev obstaja in da je pobotanje v tem delu možno, izpovedi S.J. (T.Č.) pa ni mogoče upoštevati, saj gre za izpoved pristranske priče, ki ima interes, da se trditev tožene stranke ne izkaže za resnično.

Iz istih razlogov je neutemeljen tudi zaključek sodišča, da je neutemeljen pobotni ugovor v višini 1.000.000,00 SIT in 120.000,00 SIT, ki so bili nakazani tožničini materi, saj je tudi glede teh terjatev sodišče ugotavljalo le, da ni verjetno, da bi se toženec šele po petih letih spomnil, da je milijon tolarjev izginil. Tožena stranka je izkazala, da je denar bil nakazan na račun toženčeve matere, po pravilih o dokaznem bremenu pa je tožeča stranka dolžna predložiti dokaze, da je bil ta denar vrnjen, česar pa ni storila. Kljub temu pa je sodišče popolnoma neargumentirano zaključilo, da je bil denar vrnjen, ker je sledilo pričanju tožničine matere, da je nakazani znesek dvignila z računa in ga vrnila v gotovini. Kot dokaz ni možno šteti zgolj navedbe ene priče, ki poleg sorodstvene vezi s tožnico ima tudi neposredni interes, da se obstoj toženčeve terjatve ne ugotovi. Dolgovani znesek je tedaj predstavljal le 2,5% tedanjega prometa, za transakcijo pa je toženec izvedel šele ob namigu kriminalistov, nakar je takoj tudi ukrepal. Vračilo nakazanega zneska ni dokazano, zaradi česar bi sodišče moralo ugovoru pobotanja tudi v tem delu ugoditi.

Sodišče je zavrnilo pobotni ugovor v višini 1.037.746,00 SIT, glede zneska, ki je bil izplačan na tožničin transakcijski račun julija 2003, z obrazložitvijo, da ni razvidno, da bi bil izplačan v tožničino korist. Na izpisku ob transakciji, ki ga je pridobilo sodišče, je navedena številka računa, na katerem je bila transakcija izvedena, ki se ujema s transakcijskim računom, na katerega je tožnica nakazala 500.000,00 SIT in ki jih je sodišče pravilno upoštevalo v pobot. V tem delu sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je neutemeljeno zavrnilo pobotni zahtevek. Napačno je povzelo navedbe tožene stranke glede zneska 11.500.000,00 SIT, ki je bil nakazan kot kupnina za nepremičnino, v kateri tožnica še vedno stanuje, ne pa na račun tožničine matere. Sodišče se glede tega zneska sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo določbo 2. odstavka 2. člena ZPP. Kot dokaz bi moralo upoštevati bančni izpis z dne 18. 9. 2005. Tudi do navedb tožene stranke glede izročitve 1.800,000 SIT kupnine iz naslova prodaje toženčevega osebnega vozila, kjer je tožena stranka podpisala prejem denarja (potrdilo z dne 10. 6. 2006 je bilo dano med dokaze), se sodišče ni opredelilo. Dokaz, da je bilo vozilo toženčeva zasebna last, potrjuje zavarovalna polica, potrdilo o registraciji in zelena karta. Sodišče je zavrnilo v pobot uveljavljeno terjatev iz naslova plačanih računov za stroške stanovanja, v katerem je živela tožnica, zaradi prepozne predložitve dokazov po 286. členu ZPP. Med dokazi je bila priložena kontna kartica, ki v kontu 9200 jasno kaže, katera plačila so strošek podjetja in katera ne. Zmotna je navedba, da se je poslovanje izvajalo na dveh lokacijah v isti ulici. V letih 2005 in 2006 je bila lokacija poslovanja nepremičninske agencije preseljena na ogrlico v .... V ulici, kjer se je nahajalo tožničino stanovanje, je ostal le gostinski lokal, ki nikoli ni potreboval upravnika, ni imel kabelske TV, računi so bili strošek podjetju in niso zajeti v kontu 9200. Med dokazi je priložen tudi eden od računov, plačan iz poslovnega računa, ki glasi na ime najemodajalca njenega stanovanja. Med dokazi je tudi kontna kartica, kjer je jasno razvidno, kateri od poplačanih zneskov iz poslovnega računa ne gredo med stroške podjetja. Nelogično je, da bi se poplačali računi, ki niso strošek podjetja. Računi za stroške tožničinega stanovanja so bili torej plačani z računa toženčevega podjetja. Nesprejemljiva je odločitev sodišča, ki je enostavno štelo, da tožena stranka ni izkazala, na katere nepremičnine se stroški nanašajo in zavrnilo toženčeve ugovore, saj je iz pravočasno predlaganih dokazov mogoče zaključiti, na katere nepremičnine se posamezni stroški, ki so bili vsi plačani s toženčevim denarjem, nanašajo. O vseh teh navedbah oz. izvedenih dokazih izpodbijana sodba nima razlogov, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec je za ravnanje tožeče stranke in za protipravno jemanje toženčevega denarja izvedel šele, ko so mu to namignili kriminalisti v predkazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnico, zaradi česar pobotnega ugovora in zahteve za vračilo protipravno vzetega denarja ni vložil prej.

V dopolnitvi pritožbe z dne 13. 4. 2011 toženec navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, predvsem P.R., kar je toženec pravočasno grajal na naroku dne 26. 1. 2011. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Dopolnitve pritožbe z dne 13. 4. 2011 ni upoštevalo, ker je bila podana po izteku pritožbenega roka. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba, ni storilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Do bistvenih toženčevih navedb se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da jih ni obravnavalo oz. da so razlogi sodbe bistveno pomanjkljivi. Tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami v bistvu utemeljuje svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje oz. z dokazno oceno, kar pa predstavlja uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi ta pritožbeni razlog pa tožena stranka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, uveljavlja neutemeljeno.

Tudi smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z uporabo določb ZPP o prekluziji dokazov (to je 286. člena ZPP), predloženih s strani tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom, ni podana. Že v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z dne 5. 6. 2009 po pridobitvi in pregledu računov, ki so bili podlaga za plačilo računov, ki jih toženec ugovarja v pobot, kot prepozen glede na določbo 4. odstavka 286. člena navedenega zakona. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi toženec po pregledu pravočasno predloženih listin lahko ugotovil, da se te utegnejo nanašati ne samo na stanovanje tožnice (ki naj bi račune brez pravne podlage plačevala iz toženčevega računa), ampak tudi na druge prostore, v katerih je toženec opravljal dejavnost. Prvostopenjsko sodišče je torej ravnalo pravilno, ker naknadno oz. prepozno predlaganih dokazov, za katere ni izkazano, da jih toženec brez svoje krivde ni mogel navesti prej (ob vložitvi pobotnega ugovora), ni izvedlo, saj se po določbi 6. odstavka 286. člena ZPP dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom tega člena, ne upoštevajo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu. Odpravilo je ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka in odločilo o pobotnem ugovoru v celoti, upoštevajoč določbe ZPP in Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ) ter v izreku sodbe (v okviru tričlenskega izreka) pravilno odločilo o pobotanju ugotovljenih terjatev ter toženi stranki naložilo, da tožnici plača razliko po opravljenem pobotu. Glede terjatve, ki je starejša, je pravilno izračunalo zakonske zamudne obresti od dospelosti do dneva, ko so se stekli pogoji za pobot in jih prištelo h glavnici ter od seštevka glavnice in obresti do dneva pobotanja odštelo v pobot uveljavljano terjatev.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala plačilo neizplačanih plač od junija 2003 do maja 2006, plačilo regresov za letni dopust za leta 2004, 2005 in 2006 ter povračilo stroškov prehrane med delom od junija 2003 do maja 2006. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki jih je v sodbi tudi navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev. Ugotovilo je namreč, da tožnici plače, povračilo stroškov za prehrano ter in regresi za letni dopust za sporno obdobje niso bili plačani, ker je po oceni izvedenih dokazov pravilno presodilo, da toženec ni dokazal, da si je tožnica iz dnevnega gotovinskega izkupička gostinskega lokala izplačala dolgovane terjatve iz delovnega razmerja, z drugimi dokazi, da so bila izplačila tožnici izvršena, pa toženec ne razpolaga. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje s tem v zvezi, ki je oprta zlasti na izpoved tožnice, M.Đ. (natakarice v lokalu v spornem obdobju) in T.Č. (S.J.). Izpovedi priče K. prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo, ker navedena priča v času, na katerega se tožničine terjatve iz delovnega razmerja nanašajo, ni več delala v lokalu in ne ve, kdo je takrat dvigal gotovino. Iz istega razloga, to je zato, ker je pravilno ocenilo, da s tem tudi P.R. ni seznanjen, ker je delal v nepremičninski agenciji, ne pa v gostinskem lokalu, iz katerega naj bi tožnica pobirala gotovino in si s tem poplačevala terjatve iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca za njegovo zaslišanje (kar toženec izrecno graja v dopolnitvi pritožbe, ki pa je bila podana prepozno, po izteku pritožbenega roka, tako da te pritožbene navedbe že iz tega razloga ni mogoče upoštevati). Čeprav je tožnica očitno imela ključ od blagajne in ji sodišče prve stopnje sicer ni verjelo, da je imel ključ samo toženec in da si sama (iz tega razloga) ne bi niti mogla poplačati z gotovino iz blagajne lokala, pa zgolj okoliščina, da je imela dostop do gotovine, sama po sebi ne dokazuje, da je denar iz blagajne tudi dejansko jemala in si na ta način poplačala terjatve iz delovnega razmerja, ki jih vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. Ker torej tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka plačil dolgovanih terjatev iz delovnega razmerja ni dokazala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, upoštevajoč izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke S.L. z dne 9. 3. 2009. Sodni izvedenec je po pregledu dokumentacije v spisu izdelal pregled obračunane plače za celotno sporno obdobje in pri tem ugotovil, da je bilo tožnici nakazano v spornem obdobju le eno izplačilo plače za maj 2003, poleg tega pa je bil nakazan znesek 317.818,00 SIT iz naslova kreditov, upoštevajoč navedeno pa izračunal dolgovani znesek iz naslova plač, regresov za letni dopust (tožnici je bil v celoti nakazan le regres za leto 2003, prav tako pa so bili plačani prispevki in davki od bruto plač). Ker toženec tudi poravnave povračila stroškov za prehrano med delom ni uspel dokazati, je prvostopenjsko sodišče tudi v tem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pravilno pa je odločilo tudi o obrestnem zahtevku od terjatev iz delovnega razmerja, ki jih toženec dolguje tožnici in upoštevalo določbo 1. odstavka 347. člena OZ, po kateri zakonske zamudne obresti zastarajo v triletnem zastaralnem roku ter tožnici prisodilo le zakonske zamudne obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe.

Tožena stranka je v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljala pobotni ugovor, ki pa mu je prvostopenjsko sodišče le delno ugodilo in ugotovilo obstoj toženčeve terjatve do tožnice v višini 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2005 dalje do plačila.

Glede ostalih v pobot uveljavljanih terjatev tožene stranke do tožeče, ki izvirajo iz nedovoljenih transakcij, ki jih je tožnica opravila preko toženčevega bančnega računa in se nanašajo na plačilo stroškov stanovanja, v katerem je bivala tožnica (na naslovu ...), na plačilo računov storitev ... d.o.o. za tožničino sestro, nakazilo 1.500.000,00 SIT prijateljici S.J. (T.Č.) za nakup avtomobila in nakazila na račun njene mame M.S., pa je pravilno presodilo, da niso dokazane oz. da ne obstajajo.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje s tem v zvezi, kakor tudi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Tudi pritožbeno sodišče namreč ne dvomi v verodostojnost zaslišanih prič, saj ni utemeljenih razlogov za dvom o tem, da so zaslišane priče govorile resnico – zgolj sorodstvena oz. prijateljska povezava nekaterih prič s tožnico ob dejstvu, da so bile vse priče ustrezno opozorjene na posledice krivega pričanja, sama po sebi še ne pomeni, da njihove izpovedi niso resnične. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj ne bi bilo možno šteti kot dokaz zgolj navedbe ene priče, ki naj bi poleg sorodstvene vezi s tožnico imela tudi neposredni interes, da se obstoj toženčeve terjatve ne ugotovi, saj velja načelo proste presoje dokazov, v pravdnem postopku pa ni določb, na podlagi katerih bi se posameznim dokazom pripisovala večja ali manjša teža, zato ni ovir, da bi se upoštevala le izpoved ene same priče, če drugih dokazov ni na razpolago. Zaslišanja prič so bila dovolj natančna, pri zaslišanjih pa je imela tudi tožena stranka dovolj možnosti, da s postavljanjem konkretnih vprašanj doseže dopolnitev njihovih izpovedb oz. predlaga druge dokaze, s katerimi bi njihove izpovedi argumentirano in ne le s pavšalnimi trditvami o pristranskosti oz. zainteresiranosti prič za izid postopka v škodo toženca, ovrgla. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in pravilna, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo.

Glede plačila stroškov stanovanja, v katerem je bivala tožnica na naslovu ... ter na stroškov mobilnega telefona tožnice, njene mame in sestre, je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno ocenilo izvedene dokaze. Kot je že navedeno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo oz. ni dovolilo prepozno predlaganih dokazov z vpogledom v posamezne račune, ki naj bi bili plačani za stanovanje na .... Po pregledu transakcij na toženčevem računu je ugotovilo, da je tožnica z njegovega računa dejansko plačevala različne račune, ki so bili vezani na uporabo objekta, kot so računi za vodo, elektriko, telefon, komunalne storitve, ..., stroške upravljalca in .... Ker iz izpisa transakcij ni razvidno, na kateri objekt se nanašajo in ker je toženec svojo dejavnost opravljal v gostinskem lokalu in v nepremičninski agenciji v isti ulici, je pravilno ugotovilo, da bi se računi glede na naravo obeh toženčevih dejavnosti lahko nanašali tudi na ta dva objekta ter na tej podlagi ocenilo, da toženec ni dokazal, da bi tožnica poravnavala prav račune za stanovanje, v katerem je živela in za storitve, namenjene njeni osebni uporabi in uporabi njene sestre. Utemeljeno pa je zavrnilo pobotni ugovor tudi v delu, v katerem se nanaša na terjatev glede plačila stroškov mobilnega telefona, ki ga je tožnica uporabljala tudi za službene namene, pa tudi v delu, v katerem se je nanašal na stroške mobilnega telefona njene mame in sestre, saj iz izpisa ni mogoče ugotoviti, kateri računi se nanašajo na mobilna telefona tožničine mame in sestre. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene, zlasti ker ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi že iz narave plačanih stroškov izhajalo, na katero nepremičnino se nanašajo.

Tudi glede terjatev iz naslova neupravičenega nakazila T.Č. v znesku tedanjih 1.500.000,00 SIT ter neupravičenih nakazil na račune tožnice in tožničine matere je presoja sodišča prve stopnje pravilna in oprta na razpoložljive dokaze. Glede na izvedene listinske dokaze, izpovedi zaslišanih prič in tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je T.Č. denar vrnila deloma v gotovini, deloma pa ga je poračunala s provizijami toženčeve nepremičninske agencije, za katero je delala. Utemeljeno pa je verjelo tudi izpovedi tožničine matere, ki je izpovedala, da se dveh nakazil v navedeni višini spominja in da sta jo tožnica in toženec prosila za uslugo, da lahko denar nakažeta na njen račun, denar pa jima bo nato izročila po nakazilu, kar je tudi storila. Šlo je za denar, povezan z licitacijami za nepremičnine, na katerih je toženec sodeloval. Pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora glede navedenih terjatev je prvostopenjsko sodišče kot odločilne štelo podatke iz vpogledanih listin ter izpovedi navedenih prič in tožnice, zato ni bistveno, da je v obrazložitvi med drugim zapisalo, da šteje za neverjetno, da toženec tako velikih zneskov tri oz. pet let ne bi izterjal, saj to zagotovo ni bil nosilni argument pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj se prvostopenjsko sodišče ne bi opredelilo do zneska 11.500.000,00 SIT, ki naj bi bil nakazan kot kupnina za nepremičnino, v kateri tožnica še vedno stanuje oz. do izročitve zneska 1.800.000 SIT kupnine iz naslova prodaje toženčevega osebnega vozila, kjer je tožena stranka podpisala prejem denarja (potrdilo z dne 10. 6. 2006 je bilo dano med dokaze), pritožbeno sodišče ugotavlja, da s temi navedbami tožena stranka uveljavlja nedovoljene pritožbene novote, saj se pobotni ugovor tožene stranke na nobeno od teh terjatev ne nanaša. O vseh v pobot uveljavljanih terjatev se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo ter o celotnem pobotnem ugovoru odločilo v izreku izpodbijane sodbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča 1. stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).