Jedro

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, iz obrazložitve revizije pa je mogoče povzeti, da meri na vprašanje pravne narave roka iz določbe drugega odstavka 173. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1. Citirana določba je povsem jasna in ne sproža nikakršnih dilem glede pravne narave roka. Gre za materialni prekluzivni rok, kar priznava celo revident sam.

Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati (trditveno in dokazno breme). Revident ni navedel niti ni z ničemer obrazložil posledic izpodbijane odločitve, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo, zato ni izkazal obstoja zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetniku dne 21. 2. 2011 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 24. 12. 2009, s katerim je ta kot prepozno zavrgla revidentovo zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 24. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, iz obrazložitve revizije pa je mogoče povzeti, da meri na vprašanje pravne narave roka iz določbe drugega odstavka 173. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1. 7. Ta med drugim določa, da lahko najemnik (denacionaliziranega stanovanja) na stanovanju uveljavlja pravico po SZ-1 bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku petih let od uveljavitve SZ-1 oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve SZ-1 postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan. Citirana določba je povsem jasna in ne sproža nikakršnih dilem glede pravne narave roka. Gre za materialni prekluzivni rok, kar priznava celo revident sam. Za take roke pa tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča velja, da so nepodaljšljivi in da po njihovem poteku pravica stranke ugasne (npr. X Ips 334/2006 z dne 28. 1. 2009, X Ips 697/2005 z dne 28. 10. 2009 in X Ips 587/2004 z dne 15. 4. 2009). Od tega stališča pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odstopilo in revident tega niti ne zatrjuje. Revidentova zahteva za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja je bila zavržena kot prepozna, saj je bila vložena po poteku petih let od uveljavitve SZ-1 (odločba o denacionalizaciji je postala pravnomočna že 8. 12. 1999, torej pred uveljavitvijo SZ-1). Revizijske navedbe v zvezi z okoliščinami seznanitve revidenta s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji stanovanja, v katerem prebiva, pa pomenijo sklicevanje na dejanske okoliščine, ki ne morejo predstavljati pomembnega pravnega vprašanja, saj glede na navedeno na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Revident zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Nadalje revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident ni navedel niti ni z ničemer obrazložil posledic izpodbijane odločitve, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo, zato ni izkazal obstoja zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije. Revizija zato tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).