Jedro

Objektivnost je pri javnih razpisih s tako raznolikimi projekti in tako široko zastavljenimi kriteriji in merili varovana prav z načinom ocenjevanja, kjer zahteven proces strokovne presoje opravi neodvisna strokovna komisija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom, št. 5440-64/2017/6 z dne 25. 10. 2017, odločilo, da se vloga prijavitelja B., v tem upravnem sporu tožeče stranke, za projekt „A.“, ki je prispela na javni razpis za izbor operacij „Jezikovna integracija ranljivih skupin govorcev v Republiki Sloveniji“ ne izbere v sofinanciranje (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovilo, da posebni stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožeča stranka na predmetni javni razpis podala pravočasno in popolno vlogo, ki je bila obravnavana in ocenjena s strani komisije za ocenjevanje vlog. V fazi strokovne presoje in ocenjevanja vlog so bili upoštevani kriteriji, določeni v javnem razpisu. Pri ocenjevanju je vloga tožeče stranke po posameznih merilih za ocenjevanje izbrane izbirne vsebine (t. j. razvoj metod in gradiv za izobraževanje govorcev s posebnimi potrebami) dosegla skupno 88 točk, pri čemer je najvišje možno število doseženih točk 100. Tožena stranka je podala obrazložitev ocen po posameznih sklopih meril, in sicer gre za naslednjih pet sklopov: ustreznost operacije, izvedljivost operacije, trajnost predvidenih rezultatov, usposobljenost prijavitelja za izvedbo operacije in utemeljitev strategije promocije projekta – načrt informiranja in komuniciranja z javnostjo. Ne glede na skupno število doseženih točk (88), ki dosega minimalni kriterij 70 točk, naveden v predmetnem javnem razpisu, se vloga tožeče stranke ni izbrala v sofinanciranje. Skupna vrednost projektov, ki so presegli minimalni kriterij in bi se jih smelo predlagati za sofinanciranje, je namreč presegla znesek temu namenjenih sredstev, zato so bila razpoložljiva sredstva dodeljena projektom, ki so pri ocenjevanju prejeli višje število točk od tožeče stranke, s čimer so bila razpoložljiva sredstva izčrpana. Iz navedenih razlogov je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta.

2. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri oporeka številu točk, s katerim je tožena stranka ovrednotila navedeni projekt. Po mnenju tožeče stranke bi moralo biti število točk višje in torej potencialno višje od števila točk, ki ga je prejel kateri od sofinanciranih projektov. Tožeča stranka ocenjuje, da so ji bile pri nekaterih ocenjevalnih sklopih točke neupravičeno odvzete, s tem pa povzročena škoda zaradi zavrnitve projekta. V nadaljevanju tožbe podrobno navaja razloge, zaradi katerih se ne strinja z izpodbijano odločitvijo v delih, ko so ji bile odvzete točke, kar obrazlaga po posameznih sklopih. Tožeča stranka sklepno navaja, da ji je dodelitev prenizkega števila točk v škodo, ker posledično ni bila predlagana v sofinanciranje projekta, zato zoper izpodbijani sklep vlaga predmetno tožbo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter ponovno in dodatno pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih je po njenem stališču izpodbijana odločitev pravilna. Navaja, da ima tožeča stranka sedež v kohezijski regiji vzhodna Slovenija, za katero je bilo v skladu z javnim razpisom na voljo 265.000,00 EUR. Vlogo tožeče stranke sta ločeno ocenila dva ocenjevalca. Tožena stranka podrobno pojasnjuje razloge, na podlagi katerih je bila dana nižja ocena tožeči stranki po posameznih sklopih, kot je bila najvišja možna ocena in tako nasprotuje tožbenim navedbam, ki ocene po posameznih sklopih izpodbija. Tožena stranka poudarja, da je bila vloga tožeče stranke ocenjena skladno z razpisnimi merili in je dosegla 88 točk, višjo oceno pa je dosegel en projekt prijavitelja s sedežem v tej regiji, ki je dosegel vse točke. V izpodbijanem sklepu je obrazloženo, po katerih merilih je bil projekt tožeče stranke ocenjen z večjim oziroma manjšim številom točk ter kaj to z ozirom na najvišje možno število doseženih točk po posameznem merilu pomeni, medtem ko iz posameznih meril in iz navodil, podanih v prijavnem obrazcu in ocenjevalnem listu, dovolj jasno sledi, v čem je njihova vsebina. Takšna obrazložitev izpodbijanega sklepa je po mnenju tožene stranke v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) glede obrazloženosti odločitev v postopkih javnih razpisov. Tožena stranka izpostavlja sodno prakso, po kateri sodišče ne more presojati strokovne ocene, presoja pa zakonitost in pravilnost upravnih aktov. Poleg tega se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Tožena stranka glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži stroške tega postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Med strankama v predmetni zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila, da se tožeče stranke ne izbere v sofinanciranje, kar je posledica točkovnega ovrednotenja kriterijev, ki so bili določeni v predmetnem javnem razpisu in jih je tožena stranka uporabila pri sprejemu izpodbijane odločitve. Tožeča stranka v nasprotju s toženo stranko smatra, da je slednja pri določenih sklopih nepravilno ovrednotila merila, pomembna za odločitev o sofinanciranju.

7. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je predmetni javni razpis v točki 4. določal merila za izbor upravičencev, ki izpolnjujejo pogoje, kar je bilo v navedeni točki javnega razpisa natančno razdelano. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi podala obrazložitev ugotovitev strokovne komisije, ki po posameznih sklopih vključuje tabelarični prikaz najvišjega možnega števila točk in ocene doseženih točk za tožečo stranko, v nadaljevanju pa tudi opisno obrazložitev ocen po posameznih sklopih meril (na straneh od 2 do 6 izpodbijanega sklepa).

8. V obravnavani zadevi po presoji sodišča ni podana podlaga za ugotovitev, da je tožena stranka napačno izvedla ocenjevanje meril, določenih v predmetnem javnem razpisu, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe očitno nerazumna. To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča, št. X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, v katerem Vrhovno sodišče poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise, sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču Vrhovnega sodišča v navedenem sklepu, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po navedenem tako zadržana v smislu, da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se tako ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oziroma v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani strokovne komisije. Sodišče v tovrstnih zadevah zgolj presoja pravilno uporabo materialnega in procesnega prava. Ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo ugledni strokovnjaki z zadevnega področja. Sodišče po povedanem presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa javni razpis in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila oziroma kriterije iz javnega razpisa ter po predpisanem postopku.

9. V obravnavanem primeru je presoja strokovne komisije temeljila na dejstvih, ki jih je tožena stranka ustrezno obrazložila v izpodbijanem sklepu. Ocena in obrazložitev strokovne komisije je po mnenju sodišča logična in razumna. Razloge za zavrnitev vloge tožeče stranke na predmetni javni razpis je tožena stranka navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tako da je pri vsakem kriteriju iz javnega razpisa izčrpno in jedrnato pojasnila razloge, zaradi katerih je vlogi tožeče stranke dodelila določeno število točk. Po presoji sodišča je zahtevi po obrazloženosti ocene strokovne komisije povsem zadoščeno, saj je iz izpodbijanega sklepa razvidno tako število točk, ki jih je prejela vloga tožeče stranke po posameznem merilu, kot obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno, s tem pa na zavrnitev financiranja. Objektivnost je pri javnih razpisih s tako raznolikimi projekti in tako široko zastavljenimi kriteriji in merili varovana prav z načinom ocenjevanja, kjer zahteven proces strokovne presoje opravi neodvisna strokovna komisija.

10. Glede na navedeno razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, da ji je tožena stranka nepravilno dodelila točke po določenih kriterijih, niso utemeljeni in sodišče te očitke zavrača. Tako je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, kršitev določb postopka ni podanih, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožečo in toženo stranko ni sporno (sporna je le ocena teh dokazov), dokazi pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Poleg tega glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.