Jedro

Kršitev, ki se tožniku očita v odpovedi, tj. da je v aprilu 2024 samovoljno nadaljeval z izvajanjem vaj pri predmetu R., čeprav je bila za njihovo izvedbo od 15. 4. 2024 dalje zadolžena sodelavka H.H., je bila storjena manj kot 6 mesecev od dneva izreka pisnega opozorila z dne 9. 1. 2024. Pravilna je torej ugotovitev, da je bil za izrek odpovedi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 - tožnik je v šestih mesecih od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik si zmotno razlaga navedeno določbo, saj izraz "ponovna kršitev" ne pomeni, da gre za ponovitev po vsebini enake kršitve, temveč, da ne gre za prvo kršitev. Tožniku se je storitev dveh kršitev očitala v pisnem opozorilu, nato pa je v roku šestih mesecev svoje obveznosti spet kršil, zato mu je toženka pogodbo o zaposlitvi lahko redno odpovedala iz krivdnega razloga.

Pisno opozorilo pred redno odpovedjo je enako kot redno odpoved iz krivdnega razloga mogoče podati zaradi kakršnekoli kršitve obveznosti delavca. Ker je tožnik z navedeno opustitvijo kršil obveznosti iz prvega odstavka 36. in prvega odstavka 34. člena ZDR-1, je tudi glede te kršitve pisno opozorilo utemeljeno. Tudi sicer za izpolnitev pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje, da je utemeljen en očitek iz opozorila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo utemeljenost obeh in je pravilno štelo, da je pogoj izpolnjen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 8. 2024 in se jo razveljavi ter reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga tožnik zelo obsežno laično pritožbo. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zanika, da bi imel pooblaščenec toženke ustrezno pooblastilo za njeno zastopanje. Trdi, da sodišče prve stopnje brez obrazložitve ni zaslišalo A.A.. Opozarja na svojo pritožbo glede tega, da je že prvotni tožbi priložil USB ključ z listinami; dodatno delo je imel z njegovo ponovno dostavo. Ugovarja prepisu zvočnega posnetka drugega naroka in nasprotuje nepopravi zapisa "jezus" v "Jezus". Obširno opisuje večletno dogajanje pri članici toženke na oddelku B. in trdi, da so mu grozili z obračunom; sklicuje se tudi na datoteko SCAN Rus iz leta 2012. Kot dokaz predlaga grafično predstavitev. Zavzema se za pravilen zapis, da je bila odpoved datirana (in ne podana) z 8. 8. 2024. Trdi, da mu ni bila pravilno "izročena". Meni, da bi na sodbi morala biti omenjena ves čas postopka prisotna zapisnikarica C.C. Graja pomanjkljivosti metodologije beleženja akcije v sodni dvorani. Sklicuje se na to, da so bile vaje (ki zahtevajo veliko "filigranskih" veščin in znanja) docela avtorske, utemeljene na vsebini učbenikov in jih je izvajal skoraj 20 let sam. Sklicuje se na svojo napoved, da bo v poletnem semestru 2024 vaje izvajal zadnjič. Nasprotuje zavrnitvi dokazov z zaslišanjem D.D., E.E., F.F. in G.G. Vztraja, da med letoma 2014 do pomladi 2023 ni prejel nobenega vabila na preventivni zdravstveni pregled; v zvezi s tem je svoje dolžnosti kršila toženka. Trdi, da 19. 2. 2024 (prvi dan po izpitnem obdobju in dan odprtih vrat na univerzi) ni izvajal vaj pri predmetu R., temveč je v eni skupini maloštevilnim študentom prikazal in obrazložil spremenjeni program, z vajami pa začel šele naslednji teden, tako da bi se njegovih 30 ur vaj izteklo šele 15. 4. 2025, za 29. 4. 2025 pa so študentje prosili za nadomeščanje v drugem terminu zaradi praznikov, poleg tega je vaje izvajal tudi s prostovoljnimi konzultacijami. Trdi, da ga je toženka z razporedom vaj silila v prekršek (izvedbo manj kot 30 ur vaj). Navaja, da je bil edini dan, ki predstavlja samovoljo glede izvajanja vaj, 22. 4. 2024, ko je obravnaval tematiko z nerazrešenim navajanjem so/avtorstva na oddelku, s čimer ni želel obremenjevati H.H., ki se je s tem strinjala. Nasprotuje ustreznosti citiranja 13. člena Pravilnika o zdravniških pregledih. Vztraja, da je od pisnega opozorila pred odpovedjo do nastanka prekrška minilo mnogo več kot 6 mesecev, od pisnega osebnega opozorila oktobra 2023 (ko je I.I. zaprosil za pomoč pri vnašanju prisotnosti) pa več kot 60 dni. Meni, da sodišče prve stopnje neupravičeno in neobrazloženo ni zaslišalo tajnice oddelka B. J.J.. Trdi, da ga na oddajanje poročil ni opozoril K.K., ki ga sodišče neutemeljeno ni vabilo za pričo. Opozarja na vdor v računalniški sistem toženke poleti 2023. Zatrjuje kršitev nekaterih vidikov 34. in 35. člena Ustave RS in "ageizem". Trdi, da sta skupaj z H.H. imela za vaje na voljo le 56, in ne 60 ur, do 8. 4. 2024 bi lahko izpeljal kvečjemu 28 ur, plačan je bil za 30 ur. Navaja, da je soizvajanje vaj zelo zapleten proces. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, na kakšno odločitev oddelka L. se sklicuje. Sodno presojo njegove nepristojnosti za ocenjevanje kompetenc zaposlenih na področju socialne psihologije pri toženki šteje za eklatantno degradacijo in kršenje osebnostnih pravic, povezanih s 34. in 35. členom Ustave RS; sklicuje se na desetine napisanih habilitacijskih ocen; zahteva opravičilo za žalitev. Navaja, da je odpoved prejel, ker se ne namerava spremeniti. Zanika, da bi bil zaradi "samovoljne" izvedbe vaj v aprilu 2024 prekomerno obremenjen (to velja le za 4 ure nad 30 urami, tj. 12 %), kar na ravni celotnega leta ne pomeni nadobremenitve. Vztraja, da je nenavajanje soavtorstev zelo hud etični in akademski problem, za katerega se sodba ne zmeni. Navaja, da je H.H. v maju 2024 imela namen izvesti le vajo intervju, enako kot leto poprej; šele na naroku je M.M. povedala, da je bilo mišljeno, da ona vaje nadaljuje tam, do koder bi tožnik z njimi do 8. 4. 2024 prišel. Navaja, da sta prvotna sodnika porotnika zamenjala N.N. (namestnica generalne zastopnice Vlade RS, ki je v nekakšni personalni liniji s pričo O.O., soprogo takratnega podpredsednika Vlade RS) in P.P., razloga za izločitev pa ne pozna. Opisuje delo H.H. pri toženki in njuno sodelovanje. Trdi, da je pri izvajanju vaj ni motil, sama je izpovedala, da z zamikom ni bila oškodovana, nasprotuje ugotovitvi, da ga je dojemala kot avtoriteto in da mu ni želela ugovarjati; pri toženki jo je vedno podpiral. Trdi, da z njegovim ravnanjem ni bil oškodovan nihče pri toženki ne toženka sama. Opisuje pretekle primere, ko je pomagal k razrešitvi konfliktov pri toženki, in na različne sporne dogodke, tudi neizbiro H.H. za asistentko pri predmetu R. Čudi ga, da se sodišče prve stopnje ni samoiniciativno obrnilo na aktualnega rektorja toženke.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek glede nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnih razlogov na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) na podlagi ugotovitve, da je toženka dokazala utemeljenost očitkov iz pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2024 in utemeljenost očitkov iz redne odpovedi z dne 8. 8. 2024.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na obširne in detajlno argumentirane razloge sodbe sodišča prve stopnje se sklicuje in jih sprejema kot svoje.

7.Tožnik v pritožbi zatrjuje kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi vprašanja o (ne)veljavnosti pooblastila odvetniku S.S. za zastopanje toženke v tem individualnem delovnem sporu. Na navedeno kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je njen smisel varstvo nepravilno zastopanih.

8.Tudi sicer pa se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na generalno pooblastilo za zastopanje toženke, vpisano pod Su 10/2014-2 (listina C 1), in pravilno štelo, da toženko v postopku pred sodiščem zastopa upravičena oseba. Na veljavnost pooblastila ne vpliva dejstvo, da je toženko v času podelitve pooblastila zastopal njen prejšnji zakoniti zastopnik, bistveno je, da ni bilo preklicano.

9.V pritožbi tožnik graja neizvedbo z njegove strani predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Tako je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje prič, ki niso bile predlagane za dokazovanje bistvenih navedb tožnika. Pravno nepomembno je, kaj je tožnik predlagal kot načrt razvoja katedre v bodoče, in da naj bi predlagal polno zaposlitev H.H. na katedri T., o čemer naj bi izpovedal D.D. Ob nespornih dejstvih, da se je tožnik preventivnega pregleda 28. 9. 2023 udeležil, posredovanje medicinske dokumentacije medicini dela pa uredil šele spomladi 2024, tj. po prejemu pisnega opozorila z dne 9. 1. 2024, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zaslišanje tožnikove osebne zdravnice F.F. in pooblaščene zdravnice medicine dela G.G. ne bi pripomoglo k odločitvi. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva, da se je sodišču prve stopnje primerila očitna pisna pomota pri zapisu priimka predlagane priče G.G.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zaslišanje s strani tožnika predlaganih prič, za katere ni navedel, o čem naj bi pričale (t. i. nesubstancirani dokazi): A.A., E.E. in J.J. (tajnice oddelka B.). Kolikor to tožnik navaja v pritožbi, pa gre za nedovoljene pritožbene novote, saj ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). V pritožbi tožnik uveljavlja, da sodišče prve stopnje brez obrazložitve ni zaslišalo A.A.. V svojih številnih in izredno obsežnih ter zaradi konstantnega ponavljanja navedb v veliki meri nerazumljivih vlogah tožnik ni predlagal njegovega zaslišanja, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo, da gre za dokazni predlog. Zgolj dejstvo, da je tožnik v vlogah omenjal številne dogodke in v povezavi z njimi imena različnih oseb, ne more nadomestiti ustrezno podanega in substanciranega dokaznega predloga za zaslišanje priče. Iz pritožbe izhaja še, da je tožnik očitno pričakoval, da se bo sodišče prve stopnje samoiniciativno obrnilo na aktualnega rektorja toženke. V individualnih delovnih sporih lahko sodišče zgolj izjemoma izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar le v primeru, da po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takega položaja v obravnavani zadevi ni bilo, sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva na podlagi izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali stranki. Tudi sicer možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov, zaslišanja aktualnega rektorja toženke pa tožnik ni predlagal.

11.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, na kar ne vpliva tožnikovo razumevanje njegove zaposlitve pri toženki in dolgoletnega dogajanja v zvezi z njo kot celote in posledično zmotnega zavzemanja za to, da so bistveni tudi dogodki v obdobju mnogo pred očitanimi kršitvami in dejstva, ki se nanašajo na širše dogajanje pri toženki (denimo vprašanja v zvezi z ustreznim navajanjem (so)avtorstva). Povedano drugače: sodišče prve stopnje se je v postopku pravilno osredotočilo le na pravno pomembna vprašanja v zadevi, povezana s pogoji za zakonitost redne odpovedi.

12.Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Tožnik to kršitev dejansko zatrjuje zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravilno uporabo materialnega ter procesnega prava, a tudi to neutemeljeno.

13.Na pravilnost odločitve ne vplivajo tožnikove navedbe, da je že tožbi priložil USB ključek z različnimi listinami, nakar mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo njegovo ponovno predložitev. Iz spisa izhaja, da sta pod prilogi A 30 in A 31 vložena USB ključka, iz izpodbijane sodbe pa, da je sodišče vpogledalo tudi v listine pod navedenima številkama, česar tožnik v pritožbi ne prereka. V čem naj bi dejstvo (domnevne ponovne) kasnejše predložitve USB ključkov vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, tožnik v pritožbi ne navaja. Da naj bi zaradi tega imel več dela, za odločitev ni bistveno.

1.V pritožbi tožnik opozarja, da sodišče prve stopnje na njegov ugovor ni popravilo prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 29. 9. 2025. Prepis mu je bil skupaj z dopisom o 5-dnevnem roku za ugovor zoper njegovo pravilnost vročen 29. 10. 2025, ugovor pa je vložil 28. 11. 2025. Ker je bil ugovor prepozen, ga je na naroku 3. 12. 2025 sodišče prve stopnje pravilno zavrglo v skladu s 125.a členom ZPP. Ker je bil ugovor zavržen, ga sodišče prve stopnje pravilno ni obravnavalo po vsebini in je zapisnik ostal nespremenjen. Pritožnikovo mnenje oziroma predlogi o tem, kako bi sodišča morala beležiti dogajanja na narokih za glavno obravnavo, na zakonitost postopka in pravilnost odločitve ne more vplivati; sodišča ravnajo skladno z določbami ZPP in beležijo dogajanje z opremo, ki jo imajo v razpravnih dvoranah na voljo.

2.Tožnik se pritožuje tudi zato, ker sodnika porotnika, ki sta sodelovala na prvem naroku za glavno obravnavo, v nadaljevanju postopka nista več sodelovala, ter navaja, da ne ve razloga za njuno izločitev. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodnika porotnika, ki sta sodelovala na naroku 4. 6. 2025, nista bila izločena po 70. členu ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na naroku 29. 9. 2025 zaradi spremenjenega senata glavno obravnavo začelo znova, kršitev določb postopka v zvezi s sestavo senata ni podana. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje do konca glavne obravnave ni predlagal izločitve sodnice porotnice N.N., zato ne more uspeti z v pritožbi zatrjevano "personalno linijo" sodnice porotnice in priče O.O. Tudi sicer take navedbe ne morejo utemeljiti okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika porotnika (6. točka 70. člena ZPP), ki jih mora stranka navesti v zahtevi za izločitev (četrti odstavek 72. člena ZPP).

3.Sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo določb postopka zato, ker v njej ni zabeleženo, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje sodelovala sodna zapisnikarica C.C. To je razvidno iz zapisnikov narokov. V skladu z drugim odstavkom 324. člena ZPP pa uvod sodbe vsebuje poleg ostalih obveznih sestavin le imena in priimke predsednika in članov senata, ne pa tudi sodnega zapisnikarja.

4.Zavrniti je treba tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo v sodbi izrecno zapisati, da je bila odpoved datirana z 8. 8. 2024, in ne, da je bila podana 8. 8. 2024. Glede na to, da je bila tožniku podana le ena odpoved, na kateri je datum 8. 8. 2024, ni dvoma, o zakonitosti katere odpovedi se odloča v tem individualnem delovnem sporu.

5.Tožnik se prav tako neutemeljeno sklicuje na nepravilnost vročitve odpovedi, saj jo je dejansko prejel in pravočasno uveljavljal sodno varstvo zoper njo, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi glede pooblastila za podajo odpovedi oziroma njene pristnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jo je po pooblastilu rektorja toženke (B 6) podala pristojna dekanja fakultete toženke. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

6.Tožnik v pritožbi zatrjuje zamudo rokov s podajo pisnih opozoril pred odpovedjo in same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, mu je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo (A 22) na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 izdano 9. 1. 2024 zaradi dveh trajajočih kršitev, pri katerih rok za izdajo opozorila ne more poteči, dokler kršitev traja. Prva očitana kršitev je bila, da se tožnik od leta 2016 dalje ni udeležil oziroma ni opravil preventivnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten. Med strankama ni sporno, da se je tožnik udeležil pregleda pri pooblaščeni zdravnici medicine dela 28. 9. 2023 in da ji je zdravstveno datoteko dostavil spomladi 2024. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na dan izdaje pisnega opozorila pred odpovedjo ni opravil pregleda tako, da bi lahko zdravnica medicine dela zaključila spričevalo, torej je kršitev še trajala in je bilo pisno opozorilo v zvezi s tem izrečeno pravočasno. Enako velja za drugo očitano kršitev, tj. triletno neoddajanje poročil o prisotnosti na delu v poslovno informacijski sistem Fiori. Ker tožnik tudi v času izreka pisnega opozorila ni oddajal poročil o prisotnosti na delu v Fiori, gre za trajajočo kršitev, tako da rok za izrek opozorila tudi v zvezi s tem očitkom ni potekel.

7.Kršitev, ki se tožniku očita v odpovedi, tj. da je v aprilu 2024 samovoljno nadaljeval z izvajanjem vaj pri predmetu R., čeprav je bila za njihovo izvedbo od 15. 4. 2024 dalje zadolžena sodelavka H.H., je bila storjena manj kot 6 mesecev od dneva izreka pisnega opozorila z dne 9. 1. 2024. Pravilna je torej ugotovitev, da je bil za izrek odpovedi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 - tožnik je v šestih mesecih od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik si zmotno razlaga navedeno določbo, saj izraz "ponovna kršitev" ne pomeni, da gre za ponovitev po vsebini enake kršitve, temveč, da ne gre za prvo kršitev. Tožniku se je storitev dveh kršitev očitala v pisnem opozorilu, nato pa je v roku šestih mesecev svoje obveznosti spet kršil, zato mu je toženka pogodbo o zaposlitvi lahko redno odpovedala iz krivdnega razloga.

8.Neutemeljeno je tudi nasprotovanje ugotovitvi, da je bila odpoved podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi dekanje fakultete U.U. in uradne pritožbe predstojnice oddelka B. O.O. (B 5) ugotovilo, da se je dekanja kot oseba, pristojna za podajo odpovedi, s kršitvijo glede aprilskega izvajanja vaj seznanila 19. 6. 2024. Temu v pritožbi tožnik konkretizirano ne nasprotuje. Glede na to je odpoved, izdana 8. 8. 2024, pravočasna glede na določbo šestega odstavka 89. člena ZDR-1, po kateri jo mora delodajalec podati najkasneje 60 dni od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka tega razloga.

9.Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v zvezi z redno odpovedjo omogočen zagovor, saj je 19. 7. 2024 neprerekano po elektronski pošti prejel pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor (A 20), 26. 7. 2024 pa je ustni zagovor tudi podal (zapisnik B 3).

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka storil tudi očitano kršitev iz odpovedi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil odločitev vodstva oddelka B., ki izhaja tudi iz individualnih načrtov dela za tožnika in sodelavko (B 48 in 49), da bo polovico ur vaj opravila sodelavka H.H., s čimer je bil pravočasno ustrezno seznanjen, saj je sam izvedel troje vaje tudi po 8. 4. 2024, ko bi jih moral prepustiti sodelavki. Pravno nepomembno je tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da je sodelavka s tem soglašala ter da ni bila oškodovana, prav tako tudi zanikanje lastne preobremenjenosti. Odločilno je, da je tožnik vedel, da mora vse svoje vaje opraviti do 8. 4. 2024, nato pa jih prevzame njegova sodelavka, pa je to obveznost samovoljno in zavestno kršil. Pravno nepomembni so razlogi, ki jih navaja za to (da v terminih, ki jih je imel na voljo, zaradi različnih razlogov ni obdelal vse predvidene snovi, da je bila tema ene izmed vaj tako pomembna in občutljiva, da je ni mogel oziroma hotel prepustiti sodelavki ter da naj bi ga študentje prosili za preložitev enega izmed terminov, idr.). Storjene kršitve delovnih obveznosti ne more opravičiti niti s sklicevanjem na to, da do vključno 8. 4. 2024 ni mogel opraviti 30 ur vaj, temveč (glede na urnik) kvečjemu 28 ur, kar po njegovem mnenju pomeni, da ga je toženka silila v prekršek, ker naj bi plačilo prejel za 30 ur vaj. Z navedenimi razlogi bi se moral pravočasno obrniti na svoje nadrejene na oddelku oziroma na fakulteti, ne pa samovoljno nadaljevati z vajami tri dodatne tedne tako, da sodelavka ni mogla izvesti predvidene polovice vaj. Da je bila o tem obveščena in naj bi se s tem strinjala, ni bistveno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca in je s tem kršil prvi odstavek 33., prvi odstavek 34. in 37. člen ZDR-1, 20. člen pogodbe o zaposlitvi ter 1. in 12. točko 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi je posledično pravilno zavrnilo.

11.V pritožbi tožnik zatrjuje starizem in kršitev 34. ter 35. člena Ustave RS. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni zatrjeval, da bi bila odpoved posledica njegove starosti, niti se to ni izkazalo v dokaznem postopku (toženka je dokazala, da je očitane kršitve storil), zato njegovo smiselno sklicevanje na dejstvo, da je bil diskriminiran na podlagi starosti ni utemeljeno. Prav tako ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na ustavni pravici do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), ki spadata v skupino temeljnih in izhodiščnih pravic ter osebnostnih pravic in svoboščin, ki se načeloma uresničujejo prek zakonskih določb v zvezi s tem področjem (denimo v ZDR-1, Zakonu o varstvu pred diskriminacijo ipd.). Sodišču prve stopnje kršitev navedenih pravic zmotno očita zaradi ugotovitve, da ni bil odgovoren za kadrovsko politiko oziroma presojanje kompetenc zaposlenih, čemur nasprotuje s sklicevanjem na desetine habilitacijskih ocen, ki jih je v svoji karieri napisal. Dejstvo, da je bil njegov zahtevek zavrnjen, prav tako samo zase ne more pomeniti posega v navedeni ustavni pravici. S subjektivnim doživljanjem samega sodnega postopka in izpodbijane sodbe kot žaljivih, prav tako ni mogoče utemeljiti kršitve ustavnih pravic oziroma posega v osebno dostojanstvo.

12.Do priloge v pritožbi, ki jo kot dokaz prilaga tožnik (povezavo na koledar), se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnik jo namreč prvič priloži šele pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbenih navedb, ki niso razumljive, pritožbeno sodišče ni moglo presojati. Preostale pritožbene navedbe pa za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------

1Prim. komentar avtorja J. Zobca k 339. členu ZPP, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera d. o. o., GV Založba, 2009, str. 304 in 305.

2Toženka je predložila seznam terminov za zdravstvene preglede zaposlenih v letu 2016, iz katerega izhaja, da se ga tožnik na predvideni datum 17. 11. 2016 ni udeležil (B 10). Predložila je tudi številna elektronska sporočila, iz katerih izhaja, da se pregleda neutemeljeno ni udeležil niti 13. 4. 2023 (B 11), 12. 5. 2023 (B 12), 6. 7. 2023 (B 13-16) ter da pred in tudi po opravljenem pregledu 28. 9. 2023 ni predložil zdravstvenega kartona pooblaščeni ambulanti medicine dela vse do pomladi 2024 (B 24-27). Ker je tedaj od zdravstvenega pregleda minilo že 8 mesecev, je pooblaščena zdravnica toženki sporočila, da brez ponovnega pregleda tožnika ne more zaključiti zdravniškega spričevala (B 28), ta pregled pa je tožnik po več pozivih toženke opravil šele 9. 7. 2024, tako da je toženka zdravniško spričevalo prejela 11. 7. 2024 (B 29-37).

3Predložil ga je šele spomladi 2024, torej po prejemu pisnega opozorila pred odpovedjo.

4Prim. VIII Ips 235/2012, VIII Ips 280/2017.