Jedro

Če nekdo kot nelastnik odtuji premičnine, last tožnice, tretjemu, takšna pogodba ni nična. Vendar pa tožnice kot lastnice v ničemer ne zavezuje ali kakorkoli pravno učinkuje zoper njo. Takšen pravni posel v ničemer ne ovira njenih lastninskopravnih upravičenj (od tretjega bi lahko zahtevala vrnitev svojih stvari).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca solidarno dolžna plačati tožnici 33.225,58 EUR (7.962.177,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1992 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodba sodišča prve stopnje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu pravdne stroške v znesku 3.753,81 EUR, drugemu tožencu pa v višini 3.659,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjuje, da je glede na dejansko stanje, odločitev materialnopravno zmotna. Pravnemu predniku tožnice, podjetju X je prvi toženec v letu 1992 nasilno odvzel različno blago iz skladišča v K. Prvi toženec je to blago skladiščil v svojih drugih poslovnih prostorih. Pravni prednik tožnice je takoj vložil motenjsko tožbo in zahteval vrnitev blaga. Izdana je bila tudi začasna odredba in vložena izvršba, da mora prvi toženec pravnemu predniku tožnice vrniti nezakonito odvzeto blago. Prvi toženec se je v izvršilnem postopku upiral na vse načine, predvsem, da je poslovni prostor, kjer je imel pravni prednik tožnice spravljeno blago, prodal. Motenjska pravda in s tem postopek za izdajo začasne odredbe, se je nerazumno dolgo vlekel, tako da je medtem prvi toženec prišel v stečaj. V trenutku stečaja je prvi toženec imel v svoji posesti celotno blago odvzeto pravnemu predniku tožnice, podjetju X. O tem pričajo dopisi stečajnega upravitelja, da lahko pravni prednik tožnice prevzame blago, vendar pod pogojem, da bo plačana ležarina, ki je bila nenormalno visoko ocenjena. Tak dopis je stečajni upravitelj poslal dne 29.2.1996, s takšnim pogojem pa se pravni prednik tožnice ni strinjal. Na vseh narokih v motenjski zadevi je drugi toženec ves čas trdil, da z blagom ni v ničemer razpolagal, torej vprašanje vrnitve blaga ni bilo sporno, sporno je bilo le vprašanje plačila ležarine. Na naroku dne 11.10.2002 se je stečajni upravitelj zavezal, da bo sporočil s katerim blagom še razpolaga. V dopisu z dne 13.11.2002, ki ga je tožnica prejela 18.11.2002, je stečajni upravitelj prvič sodišče obvestil, da je od blaga odvzetega 30.11.1992, samo še nekaj stolov, lestev itd. Takrat je tožnica izvedela, da toženca naenkrat blaga nimata več v posesti. Do tedaj za blago ni mogla zahtevati odškodnine, ker je še vedno upala, da bo blago dobila vrnjeno nazaj. Ta dejstva so odločilna v zvezi z ugovorom zastaranja, ki sta ga posredovala toženca. Tožnica oziroma njen mož sta začela raziskovati, kje naj bi bilo njuno blago. Pri T. R. sta dobila podatek, da je bilo njuno blago, kot takšnega sta ga prepoznala, pripeljano iz podjetja E., K. V nadaljevanju sta ugotovila, da je I. v stečaju, ki ga je zastopal stečajni upravitelj, prodal podjetju E. velik delež stečajne mase s pogodbo z dne 27.12.2002. Na zaslišanju v tem postopku, je direktor T. R., B. O., natančno opisal, kje se je blago v podjetju E. prevzemalo, povedal je, kateri šoferji so blago vozili, koliko blaga je bilo prevzetega v podjetju E. in za kakšen znesek. Priča Ž. je vse zanikal, kljub temu, da mu je na soočenju priča O. predložil njegov rokopis. Ni razumljivo, kako je lahko sodišče napravilo dokazno oceno, da je priča O. neverodostojna priča. Tožnica se sprašuje, kako je lahko njeno blago prešlo v E., če ni bilo prodano z nezakonitim ravnanjem stečajnega upravitelja. Tožnica je pričakovala, da bo stečajni upravitelj skrbno ravnal z njenim blagom. Ugotovila pa je, da je iz stečaja njeno blago prešlo drugam brez najmanjšega dokumenta. Prešlo pa je. Dejansko stanje v tej zadevi je torej povsem napačno ugotovljeno, napačni pa so tudi pravni zaključki. Dokler je bilo blago pri stečajnem upravitelju in ga je tožnica zahtevala nazaj, ni mogel teči zastaralni rok. Šele po izjavi, da blaga ni, je pričel teči rok za odškodninsko terjatev, zato ta ne more biti zastarana. Zaradi razpolaganja z njenim blagom je tožnici nastala škoda v višini nabavne vrednosti blaga v letu 1992, skupaj z zamudnimi obrestmi. Škoda je izkazana z dokumenti podjetja X, K., pravnega prednika tožnice.

Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je bilo njeno blago oziroma blago njenega pravnega prednika, družbe X, K., d.o.o. (tožnica je bila ustanoviteljica in edina družbenica te družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij in je s tem pravna naslednica izbrisane družbe), v letu 1992 nezakonito odvzeto s strani prvega toženca in nato prodano podjetju E., d.o.o., K., s kupoprodajno pogodbo z dne 27.12.2002 (priloga A 7), ki jo je v imenu I., d.o.o. - v stečaju, K. (prvega toženca), sklenil stečajni upravitelj, MU (drugi toženec). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi bilo njeno, v letu 1992 "zaplenjeno" blago, predmet navedene pogodbe – navsezadnje je sama že v tožbi (II. točka) pojasnila, da je bilo v motenjski pravdi ugotovljeno, da njeno trgovsko blago in pisarniška oprema nista bila nikoli del stečajne mase prvega toženca (in s tem nista mogla biti tudi ne predmet prodaje po pogodbi z dne 27.12.2002), v pritožbi pa "da je iz stečaja njeno blago prešlo drugam brez najmanjšega dokumenta". Trditve, da je stečajni upravitelj z navedeno pogodbo prodal (tudi) njeno blago (po popisu priloga A2 oziroma zapisniku priloga A6), za katerega je vedel, da je last pravnega prednika tožnice oziroma tožnice in je bilo torej njegovo ravnanje protipravno, tožnica ni izkazala. Nezatrjevano in neizkazano pa je ostalo, da bi stečajni upravitelj kakorkoli drugače sodeloval pri "izginotju" blaga pravnega prednika tožnice oziroma tožnice in to namerno ali iz hude malomarnost (pri krivdi stečajnega upravitelja je potrebna huda malomarnost ali naklep – 2. odstavek 80. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. RS, št. 67/935 s spremembami). Že iz tega razloga odškodninske odgovornosti drugega toženca ni in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper njega pravilno in zakonito zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper oba toženca, pa je sicer pravilna in zakonita tudi iz naslednjih razlogov: Ravnanje prvega toženca, ki je pravnemu predniku tožnice "zaplenil" blago, ker ta za nekaj mesecev ni plačal najemnine za prostore last prvega toženca, ki jih je imel pravni prednik tožnice v najemu (kot skladiščne prostore), je bilo nedvomno protipravno. Prvi toženec se ne more sklicevati na retencijsko pravico, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (strani 4 in 5 sodbe). Vendar pa takrat pravnemu predniku tožnice škoda v vrednosti blaga še ni nastala, blago je še obstojalo, bilo je njegova last, ni še prešlo iz njegovega premoženja. Pravnemu predniku je lahko nastajala le škoda v izgubljenem dobičku ("zaplenjenega" blaga, predvsem iprem pene, ni mogel prodati). Pravni prednik tožnice je zaradi ravnanja prvega toženca vložil tožbo zaradi motenja posesti, terjatev pa skušal zavarovati tudi z začasno odredbo. V tej pravdi tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala, ker naj bi med pravdo zaradi motenja posesti (ta je bila pravnomočno končana šele v letu 2004), prišlo do "odtujitve" spornih premičnin, potrditvah tožnice na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 27.12.2002, česar pa tožnica, kot rečeno, ni dokazala, oziroma je "na nek način prešlo" v podjetje E., od tam pa (tudi) v podjetje T. R. V smeri nastanka takšne škode, pa je trditvena podlaga tožnice pomanjkljiva. Kot rečeno, bi morala tožnica trditi in dokazati, da je blago prešlo iz njenega premoženja, da je bilo njeno premoženje zmanjšano (navadna škoda, 155. člen ZOR oziroma 132. člen OZ; 1. odstavek 189. člena ZOR oziroma 1. odstavek 168. člena OZ). Trditi in dokazati bi morala, da so bile sporne premičnine uničene ali poškodovane (česar ni trdila) ali da je na njih izgubila lastninsko pravico, ker jo je pridobil nekdo tretji. Tretji bi v konkretnem primeru lahko lastninsko pravico pridobil le s pravnim poslom (20. člen ZTLR oziroma 39. člen SPZ). Če bi nekdo kot nelastnik (v konkretnem primeru, po zatrjevanjih tožnice, prvi toženec) odtujil premičnine last tožnice tretjemu, takšna pogodba ne bi bila nična (460. člen ZOR oziroma 440. člen OZ). Vendar pa tožnice kot lastnice ne bi v ničemer zavezovala ali kakorkoli pravno učinkovala zoper njo. Takšen pravni posel ne bi v ničemer oviral njenih lastninskopravnih upravičenj (od tretjega bi lahko zahtevala vrnitev svojih stvari - 37. člen ZTLR oziroma 92. člen SPZ). Če torej tožnica trdi, da so njene stvari iz posesti prvega toženca prešle k nekomu tretjemu, lahko od tega tretjega (v konkretnem primeru od T. R.) zahteva vrnitev teh stvari, uveljavlja torej lastninskopravno varstvo. Takšen zahtevek ne zastara. Samo s takšnim morebitnim prehodom spornih premičnin tožnica torej še ni izgubila lastninske pravice na stvareh, stvari še niso prešle iz njenega premoženja. Tožnica bi izgubila lastninsko pravico na predmetih ob tem, da prenosnik (prvi toženec) ni imel pravice razpolagati s stvarjo, šele ob pogojih iz 31. člena ZTLR oziroma sedaj 64. člena SPZ (da je bil pridobitelj - tretji v dobri veri; da je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla; da je bila premičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet...). Kaj takšnega pa tožnica ni zatrjevala in seveda tudi ne dokazala. To pa pomeni, da ni izkazala, da bi ji škoda iz tega naslova, kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, sploh nastala, obstoja navadne škode torej ni dokazala. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica, tudi kolikor bi obstoj škode dokazala, samo s predložitvijo listine priloga A1, ni izkazala tudi višine te škode. Ob trditvah, da je do navadne škode prišlo od leta 1999 dalje, bi morala kot vrednost blaga navesti cene iz tega obdobja in ne cen iz leta 1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da gre pri njeni oceni vrednosti premičnin, za realne cene, pa bi morala tudi na nek način izkazati (s primerjavo cen tovrstnih predmetov na trgu ali npr. s predložitvijo izvedenskega mnenja). Samo s predlogom za postavitev izvedenca v tem postopku in še to le po potrebi, višine škode ne bi mogla izkazati, saj gre za dokaz v informativne namene, ki pa po stališču sodne prakse ni dovoljen.

Pravni temelj tožničinega zahtevka, bi bila lahko tudi določba 210. člena ZOR oziroma 190. člena OZ, pri čemer pa bi morala tožnica dokazati, da je prvi toženec "zaplenjeno" blago prodal tretjemu in s tem zase dosegel korist (kupnino), ki bi jo moral vrniti prikrajšancu - tožnici. Kot rečeno pa tožnica trditve, da je bilo blago prodano s kupoprodajno pogodbo z dne 27.12.2002 (ali s katero drugo), ni dokazala.

Že iz navedenih razlogov je torej sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper oba toženca pravilno in zakonito zavrnilo. Pritožbeno sodišče zato na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo. Pritožbo tožnice je zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnica in toženca sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP).