30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-1457/00 z dne 5. 10. 2000 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ptuj št. P-5871/99 z dne 29. 12. 1999 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper poziv Upravne enote Maribor št. 226-2/01-46 552 z dne 7. 3. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z odločbo Sodnika za prekrške je bil pritožnik spoznan za odgovornega cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil in v celoti potrdil prvostopenjsko odločbo. Z ustavno pritožbo izpodbija pritožnik tudi poziv Upravne enote, s katero ga je ta pozvala, naj ji izroči neveljavno vozniško dovoljenje.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava in kršitve 14., 15. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25., 27., 29., 30. in 66. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena zato, ker je o njegovi pravici odločil sodnik za prekrške, ki naj za to ne bi bil pristojen. Pravici do poštnega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in do pritožbe iz 25. člena Ustave naj bi bili pritožniku kršeni, ker v odločbi Senata za prekrške ni bil naveden pravni pouk. Kršitev pravice do pritožbe pritožnik utemelji še z navedbo, da nima možnosti vložiti izrednega pravnega sredstva na Vrhovno sodišče. Pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravica do izvajanja dokazov v korist iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi bili po mnenju pritožnika kršeni s tem, ker se v postopku o prekršku niso upoštevali razbremenilni dokazi (ni bilo nobenega poškodovanega in materialne škode). Kršitev 66. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbami, da mu je zaradi izrečene sankcije onemogočeno zagotavljanje dela in preživetja. Meni, da mu vozniškega dovoljenja, ki je neodtujljiva pravica, ne sme in ne more nihče vzeti. Zato naj bila izrečena stranska kazen nezakonita in neustavna.

B. – I.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik z očitki, ki se nanašajo na napačno uporabo prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.V prvem odstavku 23. člena Ustava določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in obveznostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da so bili Sodniki za prekrške in Senat za prekrške del sodne oblasti (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Glede na navedeno je bilo pritožniku v postopku o prekršku sodno varstvo zagotovljeno, zato za kršitev te pravice očitno ne gre.

5.Ustavna pravica do sodnega varstva ne pomeni, da bi morala biti zagotovljena izredna pravna sredstva v vseh primerih, ko sodišča odločajo o posameznikovih pravicah in obveznostih. Zato omejitev vložitve izrednega pravnega sredstva ne predstavlja kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997, OdlUS VI, 196). Zato zatrjevana kršitev očitno ni podana.

6.Očitek pritožnika, da odločba Senata za prekrške ni vsebovala pravnega pouka, z vidika zatrjevane kršitve 25. člena Ustave ne more biti upošteven. Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80) sprejelo stališče, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbi sodišča prve stopnje in da več 25. člen Ustave ne zagotavlja. Pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo je pritožnik imel in jo je izkoristil. O njegovi pritožbi je Senat za prekrške tudi odločil. Navedeno pomeni, da je bila pritožniku pravica do pravnega sredstva zagotovljena in da očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

7.V konkretnem primeru pritožnik kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave ne more utemeljiti z navedbo, da se v postopku kot razbremenilna dokaza ni upoštevalo tega, da ni bilo nobenega poškodovanega in materialne škode. Pritožniku je bilo namreč očitano in tudi dokazano, da je odgovoren storitve cestnoprometnega prekrška po c) točki četrtega odstavka 117. člena ZVCP, ker je imel v krvi večjo količino alkohola od še dopustne.

8.Pritožnik navaja, da mu vozniškega dovoljenja ne sme in ne more nihče odvzeti, ker je vezano na identiteto posameznika. Stranska kazen naj bi bila nezakonita in neustavna. V zvezi s slednjim je treba pritožniku pojasniti, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58) ugotovilo, da izpodbijane določbe Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP), ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

9.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek o kršitvi določbe 66. člena Ustave, po kateri država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Pritožnik ne pojasni, kako bi lahko bilo z izpodbijanimi odločbami poseženo v to ustavno pravico. Njene kršitve zgolj nezadovoljstvo z izrečeno sankcijo ne more utemeljiti.

10.Pritožnik zatrjuje še kršitve 14., 22., 27. in 30. člena Ustave, vendar teh kršitev ne utemelji. Zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

11.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

12.Ustavna pritožba zoper poziv Upravne enote ni dopustna. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

13.Ker pritožnik ni izkazal, da je zoper poziv Upravne enote izčrpal pritožbo kot redno pravno sredstvo, za obravnavanje ustavne pritožbe ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer