Jedro

Ker že sam zakon določa toženca kot zavezanca za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v naravi, kadar so ta v lasti Republike Slovenije, dejstvo, da je v izreku sklepa Nz 1/2004 Republika Slovenija navedena kot subjekt, v korist katerega so vpisane nepremičnine, ki so predmet vračanja, ne more biti odločilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 723,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 24. 6. 2008 dalje do plačila kot odškodnino zaradi nemožnosti uporabe zemljišč. V presežku je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Stroške tožnice je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 146,44 EUR in jih z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude naložilo v plačilo tožencu.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo toženčevih stroškov postopka. Navaja, da je bilo pravnim prednikom tožnice premoženje vrnjeno z odločbo Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Nz 1/2004, katere izrek – ne obrazložitev, je postal pravnomočen 20. 12. 2006. V izreku 1.1.a in b točke je nepravdno sodišče v postopku vračanja podržavljenega premoženja povsem nedvoumno opredelilo pravne subjekte – zavezanca za vračilo podržavljenega premoženja. Ker je bil zavezanec že določen s pravnomočno odločbo, je na takšno odločbo pravdno sodišče vezano. Pasivna legitimacija toženke je izključena, saj je bila kot zavezanka za vračilo podržavljenega premoženja določena Republika Slovenija. Pritožnik se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 501/2006, ki izpostavlja dejstvo, da vprašanje pridobljene koristi v postopkih, v katerih se vtožuje odmena za neupravičeno uporabo zaplenjenega premoženja, ni odločilno. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti. Stoji na stališču, da gre za nečisto denarno terjatev, katere višino je bilo potrebno šele določiti v tem postopku. Ker se je višina terjatve odmerjala po cenah na dan izdaje odločbe, tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti šele od izdaje sodbe dalje, ne že z dnevom izvensodnega opomina.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri odločanju o pritožbi. Sodba, izdana v takšnem postopku, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V pritožbi toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izreka sklepa Nz 1/2004 z dne 21. 10. 2005, s katerim so bila pravnim prednikom tožnice vrnjena kmetijska in gozdna zemljišča, izhaja, da so predmetne nepremičnine last Republike Slovenije. Pritožba zmotno meni, da je s tem zapisom v izreku sklepa Nz 1/2004 določeno, kdo je zavezanec za vračilo premoženja v naravi, kar je dalje odločilno tudi za presojo, kdo je zavezanec za plačilo vtoževane odškodnine zaradi nemožnosti uporabe.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga pritožba sprejema, to je, da je zavezanec za plačilo odškodnine, ki jo tožnica uveljavlja na podlagi 145.c člena ZIKS, tisti, ki je zavezanec za vračilo premoženja v naravi.(1) Slednje vprašanje je bilo za sodišče prve stopnje odločilno za presojo pasivne legitimacije toženca. Le-te sodišče ni presojalo glede na vprašanje, ali je bil zaradi upravljanja s premoženjem obogaten ali ne. Pritožnikovo sklicevanje na napačnost takšnega stališča, za ta pritožbeni postopek tako ni odločilno.

8. Kdo je zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja v naravi, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, upoštevajoč razloge sklepa Nz 1/2004, prav tako pa se je pri presoji tega vprašanja pravilno oprlo tudi na 145.b člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Ta namreč izrecno določa toženca kot zavezanca za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov, ki so v lasti Republike Slovenije. Smiselno enako pa je določeno v prvem odstavku 20. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ), ki določa, da je toženec zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji.(2)

9. Že sam zakon (drugi odstavek 145.b člena ZIKS) torej določa toženca kot zavezanca za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v naravi, kadar so ta v lasti Republike Slovenije. V izreku sklepa Nz 1/2004 je Republika Slovenija navedena zgolj kot subjekt, v korist katerega so vpisane nepremičnine, ki so predmet vračanja, ne pa tudi kot zavezanec za njihovo vrnitev. Zavezanec je tisti, ki ga kot takega določajo materialni predpisi, kar je upoštevalo sodišče pri izdaji sklepa Nz 1/2004 in v obrazložitvi navedlo, da je zavezanec za vračilo nepremičnin v naravi toženec, ki je bil v uvodu sklepa tudi naveden kot nasprotni udeleženec.

10. Ker je bil toženec zavezanec za vračilo nepremičnin v naravi, je v postopku, v katerem tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin, tudi pasivno legitimiran.

11. Neutemeljeno pritožba napada tudi odločitev o zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je terjatev, ki jo tožnica vtožuje v tem postopku t.i. nečista denarna terjatev. Nima pa pritožba prav, ko navaja, da bi sodišče moralo zakonske zamudne obresti priznati šele od izdaje sodbe dalje. Ker se je višina prikrajšanja ugotavljala na podlagi razmer v času sojenja, pride v poštev stališče izraženo v načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. Odločilno za presojo od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti je torej trenutek zamude dolžnika. Ta pa se presoja po 299. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Drugi odstavek tega člena določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je sodišče ugotovilo (na kar je pritožbeno sodišče vezano) da je tožnica od toženca prvič uveljavljala odškodnino v sodnem postopku z vlogo z dne 24. 6. 2008, je, glede na besedilo drugega odstavka 299. člena OZ, toženec takrat prišel v zamudo in od tedaj dalje dolguje tožnici tudi zakonske zamudne obresti.

12. Ker so s tem pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Prim. sodbo VSRS II Ips 191/2010, II Ips 45/2010 toženec pa se celo sam v pritožbi sklicuje na sodbo VSRS II Ips 501/2006, iz katere prav tako izhaja navedeno stališče. (2) Zahtevek za plačilo odškodnine po 145.c členu ZIKS je, kot je sodna praksa (npr. sodba VSRS II Ips 1180/2008, II Ips 191/2010) zavzela enotno stališče, zahtevek sui generis, ki je po svoji vsebini in naravi zelo podoben odškodninskemu zahtevku denacionalizacijskega upravičenca iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), zato je pri razumevanju in odločanju o zahtevkih po 145.c členu ZIKS ključna tako zakonodaja kot sodna praksa v zvezi z denacionalizacijo premoženja po ZDen.