Jedro

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Izrek

I.Pritožba obdolženca z dne 30. 8. 2023 se zavrže kot prepozna.

II.Pritožba obdolženca z dne 13. 7. 2023 in pritožba zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je predsednica Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določil 42. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnila zahtevo za izločitev preiskovalnega sodnika A. A., ki jo je dne 12. 5. 2023 podala zagovornica obdolženega B. B.

2.Zoper sklep so bile vložene naslednje pritožbe:

-dne 13. 7. 2023 pritožba obdolženca (red. št. 633) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic in pravic po EKČP. Pritožbenemu sodišču je bilo predlagano, da izpodbijani sklep ustrezno spremeni oziroma da vrne zadevo drugemu preiskovalnemu sodniku, da opravi vročitev;

-istega dne pritožba zagovornice (red. št. 634) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic in pravic po EKČP. Predlagano je bilo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se preiskovalnega sodnika A. A. iz predmetnega postopka izloči, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne predsednici prvostopenjskega sodišča v ponovno odločanje;

-dne 30. 8. 2023 pritožba obdolženca (red. št. 638) iz identičnih pritožbenih razlogov kot že njegova pritožba z dne 13. 7. 2023. V tej pritožbi je obdolženec pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izločitev preiskovalnega sodnika A. A., oziroma podredno, da sklep razveljavi in (zadevo) vrne v ponovno odločanje predsednici Okrožnega sodišča v Celju.

3.Pritožbeno sodišče prvenstveno pripominja, da je bil spis v pristojno odločanje Višjemu sodišču v Celju predložen dne 25. 4. 2024, kar je skoraj osem mesecev po vložitvi zadnje obravnavane pritožbe. Ker je obdolženec v pritožbi z dne 30. 8. 2023 zahteval, da se njega samega in zagovornico obvesti o sestavi pritožbenega senata, je višje sodišče dne 9. 7. 2024 odpravilo zahtevani obvestili (red. št. 682), vendar nihče od naslovnikov sodnega pisanja ni dvignil (list. št. 2048 in 2049). Zato je pritožbeno sodišče dne 31. 7. 2024 odredilo vročanje po pooblaščenem detektivu (red. št. 687). Iz poročila družbe C. d.o.o. (list. št. 2055), je razvidno, da kljub večkratnim poskusom vročanja obema naslovnikoma vročitev ni mogla biti opravljena. Posledično je očitno, da sta obdolženec in zagovornica s svojimi ravnanji sama onemogočila uresničitev pravice, da se ju obvesti o sestavi senata, zato je višje sodišče odločilo brez predhodne vročitve obvestil. K temu je še dodati, da so tako pravila dodeljevanja zadev kot sestava pritožbenih senatov Višjega sodišča v Celju javno objavljena dokumenta, zato se je o sestavi senata vselej moč seznaniti. Nadaljnje zavlačevanje odločanja v zadevi, ki najmanj meji na zlorabo procesnih pravic, je bilo pritožbeno sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP) ter sprejeti odločitev v razumnih in še sprejemljivih časovnih okvirih.

4.Pritožba obdolženca z dne 30. 8. 2023 je prepozna, preostali vloženi pritožbi pa nista utemeljeni.

5.Potem ko je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep dvakrat neuspešno vročalo obdolžencu, ki ni dvignil sodnih pisanj (list. št. 1926, 1929), je odredilo vročanje po pooblaščenem vročevalcu. Kot izhaja iz poročila detektiva D. D. (list. št. 1947), je slednji (po dveh vnovičnih poskusih vročitve obdolžencu na njegovem domu) dne 28. 6. 2023 obiskal Fakulteto ..., kjer je bil obdolženec zaposlen kot dekan. Osebo E. E., zaposleno v tajništvu dekanata, je seznanil z namenom vročitve sodnega pisanja za naslovnika. E. E. je obdolženca poklicala po telefonu in ga seznanila z namenom obiska, pri čemer ji je obdolženec dejal, da je že odšel. Detektiv je pisanje po seznanitvi pustil v tajništvu dekanata pri E. E., ki pa vročilnice ni želela podpisati (vročilnica, pripeta k poročilu detektiva). Iz uradnega zaznamka višje pravosodne svetovalke z dne 6. 7. 2023 (list. št. 1949) nadalje izhaja, da je bilo na podlagi razgovorov s F. F. in G. G. s Fakultete ugotovljeno, da je na njihovi fakulteti pooblaščena oziroma odgovorna oseba za sprejem pošte prav E. E., ki dela v tajništvu.

6.Iz opredeljenih procesnih okoliščin nedvomno izhaja, da je bil izpodbijani sklep obdolžencu vročen že dne 28. 6. 2023 na podlagi pravilne nadomestne vročitve. Kljub temu, da obdolženec ima zagovornico (drugi odstavek 120. člena ZKP) in mu sklepa ne bi bilo treba vročati po prvem odstavku 118. člena ZKP, je detektiv sprva postopal po prvem odstavku 118. člena ZKP, šele po neuspešnem drugem poskusu vročanja na naslovu ..., pa je bil pristopil k vročanju na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP. Sledeč prvemu odstavku 119. člena ZKP se sodno pisanje, tj. kolikor se vroča na delovnem mestu tistega, kateremu naj bo vročeno, izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje tudi dolžna sprejeti. Ker je bila E. E. dolžna sprejeti pisanje, je bila taka vročitev procesno veljavna, pooblaščeni vročevalec pa je sodno pisanje zakonito pustil v tajništvu dekana.

Le oseba, ki ni pooblaščena sprejemati pošte, mora v sprejem pošiljke privoliti.

Ker je bila vročitev procesno veljavna, pa ni relevantno ugotavljati, ali je prejemnik pisanje predal naslovniku ali ne,

zato je brezpredmeten dopis E. E. z dne 6. 7. 2023 (list. št. 1960), ki ga je slednja podpisala kot poslovna sekretarka vodstva članice (Fakultete ...), tj. da vrača pisanje, ki naj bi bilo predano gospodu dekanu. V pritožbi z dne 13. 7. 2023, ki je pravočasna, obdolženi neutemeljeno izpodbija pravilnost nadomestne vročitve. Drži, da je E. E. odklonila sprejem pisanja in je pisanje vrnila po pošti, vendar to na zakonitost nadomestne vročitve nima vpliva. Ne drži pa, da E. E. na Fakulteti ... ni bila pooblaščena za sprejemanje pošte. Uradni zaznamek pravosodne svetovalke, sestavljen na podlagi podatkov F. F. in G. G., namreč izpričuje nasprotno, navedba pritožnika pa to zgolj posplošeno in nepodprto izpodbija. E. E. tudi ni mogla postopati po tretjem odstavku 119. člena ZKP, ki uokvirja procesno situacijo, ko je naslovnik pisanja odsoten in se mu zaradi tega pisanje ne bi moglo pravočasno izročiti. Ta zakonska določba je uporabljiva, kadar gre za dolgotrajen oziroma za negotov čas odsotnosti naslovnika.

Nič takšnega pa iz procesnih dejstev ni razvidno. E. E. je bila celo v kontaktu z obdolžencem po telefonu, ki da je "že odšel" s fakultete in je E. E. naročil, naj vročilnice ne podpiše, torej je bil s prispelo sodno pošiljko gotovo seznanjen ter je le izmikanju in sprenevedanju pripisati, da se ni želel seznaniti z vsebino, čeprav v prihajajočih dneh. Da bi bil obdolženec takrat daljše obdobje ali nepredvidljivo odsoten, pa v pritožbi ni niti zatrjevano, toliko manj izkazano. "Delo v oddaljenem kraju", "delovni čas pogodbene pošte" in "pogoste službene odsotnosti" ne predstavljajo dolgotrajnejše nedosegljivosti, ki je v esenci določbe tretjega odstavka 119. člena ZKP, tudi sicer pa se tosmerne pritožbene navedbe nanašajo na poskuse vročanja po pošti, ne po detektivu.

7.Obdolženec v pritožbi z dne 13. 7. 2023 nima prav, da mu izpodbijani sklep ni bil vročen "skladno z določbami ZKP" dne 28. 6. 2023. To pa pomeni, da se je 15-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sklep (drugi odstavek 400. člena ZKP) že iztekel z dnem 13. 7. 2023 in je pritožba obdolženca z dne 30. 8. 2023 evidentno prepozna. Zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo z dne 13. 7. 2023 zavrnilo kot neutemeljeno, saj v njej z izjemo problematiziranja nadomestne vročitve ne navaja nič drugega, pritožbo z dne 30. 8. 2023 pa je zavrglo kot prepozno (točka I izreka tega sklepa). V nadaljevanju je obravnavalo le še (pravočasno) pritožbo zagovornice z dne 13. 7. 2023, do navedb obdolženca v zavrženi pritožbi pa se ni bilo treba vsebinsko opredeljevati, saj bi bil v nasprotnem primeru scela izvotljen pomen zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev pritožbe. Tudi zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da sklep ni bil pravilno vročen obdolžencu 28. 6. 2023, ko je začel teči 15-dnevni pritožbeni rok, štet od zadnje vročitve (zagovornici je bil sklep namreč vročen že 1. 6. 2023). Prav tako ne more držati, da rok za vložitev pritožbe ni začel teči, ker je v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedeno le, da je zoper sklep na podlagi določila četrtega odstavka 42. člena ZKP dovoljena posebna pritožba. V drugem odstavku 400. člena ZKP je jasno predpisano, da je treba pritožbo zoper sklep podati v 15 dneh od dne, ko je bil sklep vročen, če ni v tem zakonu drugače določeno (kar v konkretnem primeru ni). Na nepoznavanje evidentnega (zakonskega) procesnega prava se ni mogoče sklicevati, še najmanj zagovornica, ki naj bi kot odvetnica veljala za pravno strokovnjakinjo.

8.Predsednica sodišča je v točki 5 izpodbijanega sklepa izpostavila vprašanje pravočasnosti zahteve za izločitev preiskovalnega sodnika v kontekstu časovne prekluzije po drugem odstavku 41. člena ZKP. Kljub navedenemu pa je iz točke 6 sklepa in sledečih točk obrazložitve razvidno, da je zahtevo za izločitev presojala po vsebini ter zahtevo zavrnila kot neutemeljeno. Kolikor je bila zahteva zavržena (točka 7 izpodbijanega sklepa), gre za zavrženje iz drugega razloga in na drugačni pravni podlagi (peti odstavek 41. člena ZKP). Zato so za odločitev brezpredmetna izvajanja v poglavju II oziroma v točki 3 zagovorničine pritožbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa kot celote jasno izhaja, da je predsednica sodišča presodila, da uveljavljani odklonitveni razlogi po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP pri preiskovalnem sodniku A. A. niso podani oziroma da zatrjevane okoliščine niso relevanten izločitveni razlog (točka 6 obrazložitve). Zato ne drži, da sklep glede tega nima razlogov.

9.ZKP v petem odstavku 41. člena določa, da stranka v zahtevi za izločitev sodnika ne more znova navajati razlogov, ki jih je v isti zadevi uveljavljala druga stranka, in je bila zahteva za izločitev iz teh razlogov že zavrnjena. Kolikor stranka ravna v nasprotju s temi določbami, bi lahko zahtevo v tem delu zavrgel že preiskovalni sodnik sam (peti odstavek 42. člena ZKP) in pritožba zoper njegovo odločitev niti ne bi bila dovoljena. Kljub temu se je glede na zahtevo za izločitev dokazov, predsednica sodišča opredelila v točki 7 izpodbijanega sklepa in prepoznala postopanje obrambe v nasprotju s petim odstavkom 41. člena ZKP. Prezentno je namreč, da je vsebinsko enake razloge za izločitev sodnika uveljavljal že soobdolženi H. H. dne 21. 3. 2022 (red. št. 538), predsednica sodišča pa je to zahtevo za izločitev zavrnila s sklepom Su 181/2022-541 z dne 24. 3. 2022. Res omenjeni sklep ni bil vročen obdolženemu B. B. in njegovi zagovornici, vendar imata tako obdolženec kot zagovornica ves čas postopka pravico do pregleda spisa (šesti odstavek 128. člena ZKP) ter je pritožbeno sklicevanje na neseznanjenost z vsebino zahteve za izločitev, ki jo je podal soobdolženi H. H., in z vsebino obrazloženega sklepa Su 181/2022-541 z dne 24. 3. 2022 posledično neupoštevno. Razlogi predsednice sodišča v točki 7 sedaj izpodbijanega sklepa so torej preverljivi in zlasti pravilni, glede odločilnih dejstev pa ni kontradikcije z izrekom sklepa (ne glede na pritožbeno operiranje z dikcijama "zavrženja" in "zavrnitve" zahteve za izločitev), saj je končna odločitev enaka in zakonita - neizločitev preiskovalnega sodnika. Da preiskovalni sodnik ne "privilegira" tožilstva, je bilo potemtakem utemeljeno že v sklepu z dne 24. 3. 2022; glede na identičnost razlogov za izločitev, ki jih zdaj reproducira obramba obdolženega B. B., pa je razlogom sklepa mogoče pritrditi. Zato ne drži, da naj bi bila odločitev o neizločitvi sodnika neobrazložena in da obdolženec glede teh okoliščin nima pravnega varstva, saj je tudi to vprašanje predmet tega postopka.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču predsednice sodišča (točka 8 izpodbijanega sklepa), da odsotnost odločitve preiskovalnega sodnika o gradivu, tj. izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-462/18 z dne 13. 12. 2018 zapečateni (uradni zaznamek Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 9. 4. 2019), sodi v domet sodnikovega procesnega vodstva ter kot taka ne utemeljuje sklepanja o okrnjenju subjektivnega in objektivnega vidika nepristranskosti. S tem se je opredelila do zatrjevanih kršitev konvencijskih in ustavnih pravic. Izvajanjem pritožbe v smeri pravice do sojenja v razumnem roku (glede na dejstvo, da je bila zahteva za preiskavo v tej zadevi vložena že leta 2015) sicer ni mogoče odreči pomena, vendar gre tu za drugo vprašanje, povezano z drugimi (pospešitvenimi) pravnimi sredstvi, ne pa z institutom izločitve sodnika. Tudi sodbi ESČP v zadevah Kolar proti Sloveniji in Lesjak proti Sloveniji, na kar se sklicuje zagovornica, se nanašata na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne na vprašanje (videza) nepristranskosti sodnika. Četudi bi bilo kadar koli ugotovljeno, da gre "zamudo pripisati sodišču", še to ni razlog za zaključek o (videzu) pristranskosti sodnika in ne gre za bistveno vprašanje pri odločanju o zahtevi za izločitev sodnika, predvsem ne v obstoječi procesni fazi. Dejstvo ostaja, da je problematizirano gradivo zapečateno in ne učinkuje v škodo obdolženca; na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov ne temelji niti sklep o uvedbi preiskave z dne 8. 3. 2023, ki je pravnomočen v posledici sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju X Ks 45306/2015-630 z dne 12. 5. 2023, s katerim sta bili pritožbi obrambe zavrnjeni. Nedvomno bo preiskovalni sodnik moral odločiti o usodi zapečatenega gradiva, vendar trenutna odsotnost odločitve še ne pomeni favoriziranja katere koli stranke in dvoma v sodnikovo nepristranskost ne vnaša. Dvoma ne morejo vzbuditi niti sklici na nekatere druge zadeve, v katerih naj bi bilo o (ne)uničenju dokazov odločeno prej kot v konkretni zadevi. Ker učinkov v škodo procesnega položaja obdolženca ni, ni pomembno, da zoper "neodločitev" sodnika ni (rednih) pravnih sredstev (v kazenskem postopku). Razumljivo je, da je moral preiskovalni sodnik prvenstveno pristopiti k zaslišanju obdolžencev in k odločanju o uvedbi preiskave sedem let po vložitvi zahteve za preiskavo. Drži, da se predsednica sodišča ni posebej izrekla glede vprašanja zaslišanja obdolženca, pri katerem naj bi slednji preiskovalnega sodnika seznanil s sklepom Ustavnega sodišča, št. Up-549/19 z dne 19. 12. 2022 (točka 5 pritožbe), toda tako iz izjave preiskovalnega sodnika z dne 15. 5. 2023 kakor iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec kar osemkrat opravičil odsotnost z zaslišanja (točki 7 in 8 sklepa o uvedbi preiskave), zaradi česar so tosmerna pritožbena izvajanja nesprejemljiva. Ker vprašanje (ne)odločitve o zapečatenem gradivu nima relevantnega vpliva na izločitev sodnika, vsebuje izpodbijani sklep o tem zadostne razloge in mu manjka razlogov o odločilnih dejstvih ne gre očitati.

11.Ne drži pritožbena kritika, da se predsednica sodišča v izpodbijanem sklepu ni opredelila do zatrjevanega okrnjenega objektivnega videza nepristranskosti. Ne le, da iz obrazložitve sklepa kot celote izhaja jasno utemeljen zaključek, da niso podane ne okoliščine, ki bi krnile t. i. subjektivno nepristranskost, niti okoliščine, ki bi krnile t. i. objektivno nepristranskost sodnika (točka 4 sklepa); predsednica sodišča je v točki 10 obrazložitve še izrecno navedla, da preiskovalni sodnik v tej zadevi opravlja svojo funkcijo v skladu z ustavo in zakonom tako v subjektivnem kot v objektivnem smislu. S takšnimi razlogi je bilo smiselno odgovorjeno tudi na tezo obrambe o domnevno malomarnem delu sodnika, ki ga predsednica sodišča očitno ni prepoznala. Izvajanja v točki 14 pritožbe, ki se tičejo vložene kazenske ovadbe zoper preiskovalnega sodnika, so glede na vse predhodno obrazloženo v tem sklepu nepomembna za odločitev.

12.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kršitev, ki jih preizkuša uradoma (peti odstavek 402. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Kot je že bilo pojasnjeno, je kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo obdolženca z dne 13. 7. 2023, medtem ko je njegovo pritožbo z dne 30. 8. 2023 kot prepozno zavrglo.

-------------------------------

1Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 262, tč. 3.

2Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - 1. knjiga; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 661, tč. 2.

3Horvat, nav. delo, str. 262, tč. 1.

4Prav tam, str. 263, tč. 5.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 15, 39, 41, 42, 118, 119, 120, 128, 400

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.