Jedro

Tudi po oceni višjega sodišča s sklicevanjem na predhodne sporazume z C. C. tožnik ni uspel utemeljiti tožbenega zahtevka. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, "likvidacije družbe ni mogoče primerjati s prevzemom podjetja od prejšnjega lastnika". Prevzema poslovanja utečenega podjema od C. C. s.p. tudi po mnenju višjega sodišča ni mogoče primerjati s prenehanjem sodelovanja B. B. in A. A. in začetkom samostojnega poslovanja toženke (katere družbenik je B. B.).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76758/2017 z dne 30.8.2017 razveljavilo v celoti in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je odločilo v nasprotju s trditvami pravdnih strank in mimo postavljenega zahtevka. (Ponovno) pojasnjuje, da je zato, da bi utemeljil svoj zahtevek, tekom postopka zatrjeval obstoj štirih sporazumov: 1. sporazum: med A. A., B. B. in C. C., v skladu s katerim sta B.B. in A. A. za 40.000 EUR (vsak po 20.000,00 EUR) od C. C. odkupila „know-how“ (trdi, da je pri tem šlo za prevzem utečenega in neprekinjenega obratovanja lokala skupaj s strankami); 2. sporazum: med A. A. s.p. in C. C. s.p., od katerega je A. A. s.p. odkupil opremo in zaloge v višini 2.576,71 EUR in 18.000,00 EUR; 3. sporazum: med A. A. in B. B. o odkupu „know-how“ za znesek 10.000,00 EUR, po katerem je B. B. od A. A. odkupil njegov delež na „know-how“ in 4. sporazum: med A. A. s.p. in M. d.o.o., v skladu s katerim je A. A. s.p. prodal M. d.o.o. opremo in zaloge za znesek po vtoževanih računih (tako kot je A. A. s.p. navedeno kupil od C. C. s.p.).

5. Opozarja, da se predmet spora, podane trditve tožnika, za te trditve predlagani dokazi ter postavljen zahtevek nanašajo na 4. sporazum: na opremo in zaloge ter na to, med kom je bil sklenjen dogovor glede navedenega, kaj je bila vsebina dogovora, kako se je dogovor izvedel ter kdo je izpolnil (in kdo ne) iz dogovora izhajajoče obveznosti.

6. Pritožnik meni, da so (v prej opisanih sporazumih) razmerja, ki so po svoji vsebini in učinkih ter iz njih izhajajočih terjatvah in obveznostih praktično identična. Trdi, da je na enak način kot z C. C. s.p. potekalo tudi dogajanje v zvezi s prenosom poslovanja med tožnikom in B. B. in nato toženko.

7. Višje sodišče ugotavlja, da tudi če je sodišče prve stopnje v določenem delu res prekoračilo trditve strank s tem, ko je poslovanje B. B. in A. A. umestilo pod določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o civilni družbeni pogodbi (990. člen OZ), to ni vplivalo na pravilnost odločitve (prvi odstavek 332. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kakšen je bil dogovor družbenikov ob prenehanju družbene pogodbe zato, ker je (po ugovoru toženke, da je vtoževani znesek že (pre)plačala) tožnik trdil, da mu je moral B. B. (po prenehanju sodelovanja in ob prevzemu posla) plačati 10.000,00 EUR za „know-how“, kar je (z v ugovoru zatrjevanim plačilom) tudi storil, toženka pa bi mu morala plačati vtoževane račune (za inventar in zaloge).

8. Pritožnik trdi, da sta se A. A. in B. B. dogovorila o odkupu „know-how“, tožnik in toženka pa sta se dogovorila o odkupu opreme in zalog, to pa je povsem enako, kot so potekali dogovori glede lokala, ko je tega vodil še C. C. 9. Tudi po oceni višjega sodišča s sklicevanjem na predhodne sporazume z C. C. tožnik ni uspel utemeljiti tožbenega zahtevka. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, “likvidacije družbe ni mogoče primerjati s prevzemom podjetja od prejšnjega lastnika“. Prevzema poslovanja utečenega podjema od C. C. s.p. tudi po mnenju višjega sodišča ni mogoče primerjati s prenehanjem sodelovanja B. B. in A. A. in začetkom samostojnega poslovanja toženke (katere družbenik je B. B.).

10. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dogovorjeno plačilo v znesku 10.000,00 EUR (ki ga sodišče prve stopnje imenuje dogovor o razdelitvi (preostanka) premoženja po prenehanju družbene pogodbe, to pa naj bi bile zaloge in inventar) opravila toženka, kar potrjujejo pri njej opravljene vknjižbe računov in plačil. Zanjo je ta denar tožniku v gotovini izročil direktor toženke (kar za odločitev, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pravzaprav sploh ni pomembno, kajti obveznost lahko za dolžnika izpolni tudi kdo tretji, 271. člen OZ). Prav tako navedeno izhaja tudi iz pričevanja D. D., ki je povedala, da je denar dvignila iz toženkinega osnovnega kapitala, toženkin direktor (B. B.) pa ga je nato (v skladu z dogovorom s tožnikom) v gotovini plačal tožniku.

11. Zgolj to, da je bilo plačanih 10.000,00 EUR in ne le vtoževani (nižji) znesek, še ne potrjuje trditev tožnika o tem, da je bil z navedenim plačilom plačan „know-how“. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi toženkinega direktorja, da je pristal na plačilo 10.000,00 EUR za inventar in zaloge (v gotovini) in da je bilo dogovorjeno, da bo kasneje za to izdan (sedaj vtoževani) račun. To potrjuje tudi pričevanje E. E., ki je izpovedala, da je bil dogovor „za gotovino in nato izstavitev računa“. Toženka je po oceni višjega sodišča dovolj prepričljivo pojasnila, da sta bila vtoževana računa poravnana vnaprej, z gotovino in v znesku 10.000,00 EUR zato, ker je tako zahteval tožnik, ki potreboval denar in je s plačilom pogojeval izročitev plačanega (inventarja in opreme). Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je pritrdilo toženki, da „ni logično, da bi direktor toženke plačeval tožniku za nadaljevanje posla, katerega je tožnik vsekakor želel zapustiti“. Tožnik ni uspel dokazati dogovora o tem, da bi bilo posebej dogovorjeno plačilo za „know-how“ niti ni uspel prepričljivo utemeljiti, zakaj bi bil sploh upravičen do navedenega (razen z analogijo s prejšnjim prevzemom pizzerije, ki pa po oceni višjega sodišča ni prepričljiva).

12. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati niti opozarjanje pritožnika na dvojni funkciji B. B. in A. A.: fizične osebe in toženke (d.o.o) ter tožnika (samostojnega podjetnika). Iz opisov poslovanja A. A. in B. B. ne izhaja doslednost pri ločevanju njunega statusa in funkcij in tudi ne, kaj je kdo naredil v kateri funkciji, isto velja tudi za predložene listine in izpovedbe prič in strank.

13. Višje sodišče ne dvomi, da je tožnik želel od B. B. dobiti tudi plačilo za „know-how“ (ne glede na to, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob uporabi določil o družbeni pogodbi do njega ni upravičen). Vendar pa, kot je pravilno ugotovilo in logično ter prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje, takšnega dogovora (da je bilo posebej dogovorjeno plačilo za „know-how“) tožnik ni uspel dokazati. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik višino plačila za „know-how“ utemeljeval le s tem, da sta A. A. in B. B. plačala C. C. za „know-how“ 40.000,00 EUR, zato naj bi bil zdaj B. B. dolžan A. A. plačati 10.000,00 EUR. Ni mogoče verjeti, da bi se lahko na tak (preprost) način B. B. in A. A. dogovorila o višini plačila za „know-how“, še posebej, ker v tem primeru ni šlo za prevzem podjetja od prejšnjega podjetnika in ker je tožnik posel (za katerega zahteva plačilo za „know-how“) želel opustiti. Obe stranki navajata, da je pizzerija poslovala z vedno slabšimi rezultati, tožnik sam pa je izpovedal, da je želel iti stran, ker ni več videl izhoda. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je utemeljena toženkina trditev, da je določitev višine za „know-how“ lahko le stvar dogovora med strankami in obsega, načina in uspešnosti poslovanja v času dogovora.

14. Pritožnik opozarja, da je toženka ugovarjala le, da je bil v vrednosti opreme in inventarja zaračunan tudi delež B. B. in da to tožnik zdaj zaračunava toženki. Ne glede na to je bistvo toženkinega ugovora trditev, da je vtoževani znesek že plačala.

15. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je “moteča izjava (tožnika), da je toženka prevzemnica pizzerije, tožnik pa hkrati trdi, da mu je 10.000,000 EUR za „know-how“ plačal B. B. kot fizična oseba.“ Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni logično, da bi B. B. plačeval tožniku za to, da bi smel nadaljevati posel, ki ga je tožnik nesporno želel zapustiti.

16. Za odločitev v zadevi je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka vtoževane račune plačala, tožnik pa ni uspel dokazati, da ne držijo toženkine trditve, da je s plačilom poravnala prav navedena računa.

17. Ker trditve v zvezi s primerjavo med sporazumi in opravljenimi plačili v zvezi z C. C. niso pomembne za odločitev v tej zadevi, je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotrebno zavrnilo dokaz z zaslišanjem C. C. 18. Pritožnik opozarja, da bi se moralo sodišče (glede na ugotovitve v sodbi) izreči za stvarno nepristojno. Po določilu 19. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. 30. člen ZPP določa, da so v premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, za sojenje pristojna Okrajna sodišča. Izjemo predstavljajo gospodarski spori, ki se v vsakem primeru rešujejo pred Okrožnim sodiščem (drugi odstavek 32. člena ZPP). V tej zadevi gre za gospodarski spor (tožnik je samostojni podjetnik, toženka pa gospodarska družba, 481. člen ZPP). Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je v zadevi odločalo stvarno pristojno sodišče, ki je pri odločanju pravilno uporabilo določbe postopka o gospodarskih sporih.

19. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).