Jedro

Za terjatve upravnikov poslovnih stavb ne velja enoletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi glede: – odločitve o razveljavitvi prve točke izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208239/2012 z dne 29. 12. 2012 in zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 914,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila ter za znesek 241,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila; – odločitve o razveljavitvi tretje točke izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208239/2012 z dne 29. 12. 2012 in zavrnitvi zahtevka za povrnitev izvršilnih stroškov; – odločitve o pravdnih stroških; ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba se delno zavrne in se delno potrdi sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o razveljavitvi prve točke izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208239/2012 z dne 29. 12. 2012 in zavrnitvi tožbenega zahtevka: – za znesek 178,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila, – za znesek 84,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 do plačila, – za povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 326,58 EUR od 20. 12. 2012 do vključno 27. 12. 2012. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208239/2012 z dne 29. 12. 2012 razveljavilo tudi v prvi in tretji točki izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka), ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi strani nadaljnje pravdne stroške v znesku 274,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 388. člena (pravilno: 338. člena) Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov po odmeri sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka (upravnik) vtoževala terjatve iz naslova upravljanja in obratovanja poslovne stavbe, v kateri je tožena stranka lastnica poslovnega prostora št. 0. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za navedene terjatve velja enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ter tožbeni zahtevek iz razloga zastaranja v celoti zavrnilo.

7. OZ v 6. točki prvega odstavka 355. člena določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v roku enega leta.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem tožeče stranke, da terjatev upravnikov poslovnih stavb pod citirano zakonsko določbo ni mogoče umestiti. Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem(1) kot pravniškem(2) jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami, že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno. Pravila o zastaranju morajo biti namreč določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma kdaj se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. To še posebej velja za izjeme (enoletni zastaralni rok pa je izjema glede na splošni, petletni zastaralni rok), katere je vselej potrebno razlagati zožujoče ali a contrario – izjem z analogijo ni dopustno širiti na druge, četudi primerljive primere.(3)

9. V pravilnost tovrstne razlage je pritožbeno sodišče prepričal tudi njen preizkus v luči namenske metode razlage besedila. Po oceni pritožbenega sodišča zakonodajalec v določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ termina večstanovanjske hiše ni vključil po naključju, temveč prav z namenom, ker je želel „ugodnost“ izjemnega, enoletnega zastaralnega roka podeliti izključno dolžnikom, katerih obveznosti so nastale v zvezi z terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš (in torej ne tudi dolžnikov – uporabnikov upravljavskih storitev v poslovnih stavbah). Kajti kljub na videz enaki vsebini terjatev – tako pri upravljanju večstanovanjskih hiš kot pri upravljanju poslovnih stavb gre za terjatve v relativno nizkih zneskih, ki nastajajo mesečno in se nanašajo na podobne vrste opravil in storitev, ter kljub nadaljnjemu dejstvu, da v obeh primerih kot upnik nastopa upravnik, pa se glede osebe uporabnika – dolžnika, upravljanje večstanovanjske hiše oziroma poslovne stavbe v bistvenem razlikuje.(4) Uporabniki upravljavskih storitev v večstanovanjskih hišah so namreč (praviloma) gospodinjstva oziroma fizične osebe, katere zakon (prvi odstavek 6. člena OZ) obvezuje, da pri svojem ravnanju ravnajo s skrbnostjo kot v lastnih zadevah (skrbnost dobrega gospodarja). Slednja pa se, ko gre za hrambo potrdil o plačilih stroškov upravnika, pogosto kaže kot pomanjkljiva, saj je znano, da ti uporabniki, predvsem zaradi zgoraj opisanih lastnosti teh terjatev, potrdil o plačilih vedno ne hranijo oziroma jih ne hranijo dalj časa. Prav tega se je očitno zavedal tudi zakonodajalec, zato je z določitvijo krajšega zastaralnega roka zavaroval pravni položaj teh dolžnikov ter na ta način preprečil dolgotrajne spore, kopičenje neplačanih zadev in predvsem olajšal dokazovanje, da so obveznosti izpolnjene. Če bi nasprotno veljalo splošno pravilo o zastaranju, bi morale fizične osebe prav vsako potrdilo o plačilu hraniti celih pet let (346. člen OZ), kar pa bi bilo glede na naravo in pogostnost teh terjatev vsekakor pretirano in neživljenjsko.

10. Drugače kot za uporabnike večstanovanjskih hiš velja za uporabnike poslovnih stavb, torej gospodarske subjekte. Slednji so zavezani k višji stopnji skrbnosti, ki je v določenih primerih tudi zakonsko normirana. Tako na primer Zakon o davčnem postopku (ZDavP–2) od gospodarskih subjektov izrecno zahteva, da listinsko dokumentacijo (med katere spadajo tudi potrdila o plačilih) hranijo najmanj pet let (32. člen v zvezi s 125. členom ZDavP–2). Čim je tako, pa je bojazen, da dolžniki kot gospodarski subjekti in uporabniki poslovnih stavb ne bi hranili potrdil o plačilu oziroma jih ne bi hranili dovolj časa, povsem odveč. Razširitev enoletnega zastaralnega roka na terjatve upravljanja poslovnih stavb, kjer kot dolžniki nastopajo predvsem gospodarski subjekti, tako ne bi bila le v nasprotju z jezikovno razlago besedila, temveč tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, zaradi katerega je bil določil uporabo enoletnega zastaralnega roka. Da je temu tako, lahko nenazadnje sklepamo tudi upoštevaje dejstvo, da je zakonodajalec v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ (gre za primerljive terjatve s terjatvami, kot jih predvideva 6. točka citiranega člena) predvidel enoletni zastaralni rok samo, če je dobava ali storitev izvršena za potrebe gospodinjstva,(5) medtem ko dobave in storitve za druge odjemalce (torej tudi za gospodarske subjekte) zastarajo bodisi po pravilih za občasne terjatve, po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb ali po splošnem zastaralnem roku. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje bi torej imelo za posledico, da bi bili etažni lastniki v poslovnih stavbah, ki za enake (negospodinjske) storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem v slabšem položaju. Za takšno razlikovanje pa ni utemeljenega razloga.

11. Glede na vse navedeno se zaključek sodišča prve stopnje, ki je za zastaranje vtoževanih terjatev uporabilo enoletni rok, izkaže kot materialnopravno zmoten (341. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v nadaljevanju presojalo, kakšen je pravilni rok za zastaranje vtoževanih terjatev.

12. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo računov iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz lastnih sredstev za toženo stranko (stroški obratovanja), ter iz naslova povračila stroškov upravljanja, na podlagi sklenjene Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe (v nadaljevanju: Pogodba o upravljanju)(stroški upravljanja).

13. Vtoževane terjatve iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem s strani tožeče stranke za toženo stranko imajo pravno naravo verzijskega zahtevka, ki je posebna oblika instituta neupravičene obogatitve (197. člen OZ). Za tovrstne terjatve velja, da zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), zastaranje pa začne teči z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožeče stranke na toženo stranko. Relevantni za tek zastaranja so torej datumi, ko je tožeča stranka za toženo stranko plačala stroške dobaviteljem, saj je bila v tistem trenutku tožeča stranka prikrajšana, tožena pa obogatena, in ne, kot trdi pritožba, šele po poteku leta, ko je obveznost zapadla v plačilo oziroma je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun.

14. Za terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja za stroške upravljanja na temelju sklenjene Pogodbe o upravljanju, ter ob upoštevanju, da gre pri obeh strankah za gospodarska subjekta in torej gospodarsko pogodbo, pa velja triletni zastaralni rok (349. člen OZ). Tožena stranka sicer trdi, da Pogodba o upravljanju ni veljavna, vendar pritožbeno sodišče temu ne sledi, saj iz priložene dokumentacije (A2) izhaja, da je Pogodbo o upravljanju podpisalo več kot 50% etažnih lastnikov poslovne stavbe, zato se v skladu z drugim odstavkom 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika, šteje za veljavno. Rok od katerega začne teči zastaranje je tako vsak 29. dan v mesecu za obveznosti preteklega meseca (glej 14. člen Pogodbe o upravljanju v prilogi A2), ne glede na to kdaj (če sploh) je tožeča stranka izdala račun, saj temelj obveznosti predstavlja opravljena storitev, ne izdaja računa.

15. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila dne 28. 12. 2012, kar pomeni, da so iz naslova verzije zastarale vse terjatve, ki so nastale do 28. 12. 2007, iz naslova stroškov upravljanja na pogodbeni podlagi pa so zastarale vse terjatve, ki so nastale do 28. 12. 2009. Pritožbeno sodišče je pri tem terjatve, ki se nanašajo na obdobje avgust 2006 do september 2007, na november in december 2007 ter na mesec maj 2008 presojalo na podlagi petletnega zastaralnega roka, saj iz specifikacije računov za navedeno obdobje (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 26. 3. 2013, stran 3 – 31) ni razvidno, na plačilo katerih terjatev (tistih na podlagi verzije ali tistih na pogodbeni podlagi) se plačilo razlike nanaša.(6) Ne glede na to pa so v tudi ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka vse terjatve iz zgoraj navedenih obdobij že zastarale, izjema velja le za mesec maj 2008. 16. Upoštevajoč navedeno so terjatve tožeče stranke za plačilo stroškov obratovanja in upravljanja za obdobje od avgusta 2006 do septembra 2007 in za meseca november in december 2007, ter terjatve glede plačila stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o upravljanju za obdobje od junija do avgusta 2008 in meseca oktober in november 2008 ter za obdobje od februarja do oktobra 2009, v skupni višini 178,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila (konkretno gre za: – znesek 3,06 EUR z valuto 2. 2. 2007; – znesek 3,24 EUR z valuto 2. 3. 2007; – znesek 3,15 EUR z valuto 3. 5. 2007; – znesek 1,82 EUR z valuto 2. 6. 2007; – znesek 1,62 EUR z valuto 30. 6. 2007; – znesek 2,83 EUR z valuto 20. 7. 2007; – znesek 2,54 EUR z valuto 11. 8. 2007; – znesek 3,24 EUR z valuto 4. 9. 2007; – znesek 5,86 EUR z valuto 29. 9. 2007; – znesek 4,07 EUR z valuto 13. 10. 2007; – znesek 25,17 EUR z valuto 27. 10. 2007; – znesek 52,38 EUR z valuto 7. 11. 2007; – znesek 14,17 EUR z valuto 17. 5. 2008; – znesek 13,14 EUR z valuto 18. 6. 2008; – znesek 16,50 EUR z valuto 26. 7. 2008; – znesek 16,34 EUR z valuto 9. 8. 2008; – znesek 0,69 EUR z valuto 2. 2. 2009; – znesek 0,69 EUR z valuto 18. 2. 2009; – znesek 0,69 EUR z valuto 2. 3. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 2. 4. 2009; – znesek 0,69 EUR z valuto 14. 5. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 4. 8. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 14. 8. 2009; – znesek 0,69 EUR z valuto 24. 8. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 4. 9. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 14. 9. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 24. 9. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 28. 10. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 14. 11. 2009; – znesek 0,70 EUR z valuto 11. 12. 2009) že zastarale. Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Upoštevajoč določbo 344. člena OZ je delna potrditev odločitve o glavni terjatvi narekovala tudi delno potrditev odločitve v obrestnem delu (glede kapitaliziranih obresti v višini 84,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012).

17. Prav tako je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti oziroma procesnih obresti od kapitaliziranih obresti od celotne glavnice (v višini 326,58 EUR) od 20. 12. 2012 do vključno 27. 12. 2012. OZ namreč v 381. členu določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila 28. 12. 2012, zato ji po materialnem pravu, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pred tem datumom procesne obresti ne gredo.

18. Glede terjatev, ki se nanašajo na plačilo stroškov za mesec maj 2008, stroškov obratovanja na podlagi verzije za obdobje od junija do avgusta 2008, za meseca oktober in november 2008, in za obdobje od februarja 2009 do julija 2010, ter na terjatve iz naslova stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o upravljanju za obdobje od novembra 2009 do julija 2010 v skupni višini 914,94 EUR (konkretno gre za: – znesek 0,04 EUR z valuto 20. 1. 2009; – znesek 28,95 EUR z valuto 2. 2. 2009; – znesek 38,01 EUR z valuto 18. 2. 2009; – znesek 27,69 EUR z valuto 2. 3. 2009; – znesek 44,79 EUR z valuto 2. 4. 2009; – znesek 39,12 EUR z valuto 14. 5. 2009; – znesek 52,84 EUR z valuto 4. 8. 2009; – znesek 49,39 EUR z valuto 14. 8. 2009; – znesek 34,11 EUR z valuto 24. 8. 2009; – znesek 29,66 EUR z valuto 4. 9. 2009; – znesek 36,76 EUR z valuto 14. 9. 2009; – znesek 29,64 EUR z valuto 24. 9. 2009; – znesek 51,61 EUR z valuto 28. 10. 2009; – znesek 27,94 EUR z valuto 14. 11. 2009; – znesek 43,96 EUR z valuto 11. 12. 2009; – znesek 41,57 EUR z valuto 12. 1. 2010; – znesek 58,20 EUR z valuto 10. 4. 2010; – znesek 51,95 EUR z valuto 14. 7. 2010; – znesek 49,73 EUR z valuto 25. 10. 2010; – znesek 35,62 EUR z valuto 3. 11. 2010; – znesek 35,25 EUR z valuto 15. 11. 2010; – znesek 28,33 EUR z valuto 10. 3. 2011; – znesek 35,65 EUR z valuto 18. 3. 2011; – znesek 44,13 EUR z valuto 28. 5. 2011) pa obveznosti niso zastarale, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno razveljavilo in v razveljavljenem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi delno razveljavitev odločitve v obrestnem delu (glede kapitaliziranih obresti v višini 241,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012).

19. Ker je zaradi vrnitve dela tožbenega zahtevka v ponovno sojenje ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, je bilo treba vrniti v novo odločanje tudi odločitev o stroških postopka (tako izvršilnih kot pravdnih), da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo glede na končni uspeh strank v postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

––––––––––––––––––––

(1) Večstanovanjska hiša: hiša, ki ima več stanovanj (vir SSKJ).

(2) Večstanovanjske stavbe so samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjski bloki, stolpiči, stolpnice in podobno (tretji odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona, SZ–1).

(3) Tako tudi, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 608/2006 z dne 15. 1. 2006. (4) Na to kaže tudi dejstvo, da za upravljanje večstanovanjskih hiš veljajo druga pravna pravila (konkretno določbe SZ–1 ter Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih hiš), kot to velja za upravljanje poslovnih stavb, za katere se uporablja izključno Stvarnopravni zakonik.

(5) Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je (bil) prav v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju in katerih obveznosti po določbi 1. točke prvega ostavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu – primerjaj, Kranjc, V., v Plavšak, N. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014. (6) Le če bi tožena stranka izkazala (gre za dejstvo, ki gre njej v korist), da vtoževana razlika predstavlja plačilo pogodbenih obveznosti, bi sodišče lahko te terjatve umestilo pod krajši, triletni rok. Ker tega ni storila, je bilo pritožbeno sodišče primorano uporabiti splošni, to je petletni zastaralni rok.