Jedro

V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavca na izpolnjene obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo že po gramatikalni razlagi ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja. Opozorilo nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved. Šele v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi delavec lahko uveljavljal neutemeljenost takšnega opozorila.

ZDR omogoča v krajšem obdobju tudi večje število ur nadurnega dela oz. trajanja delovnega dne, vendar le, če je tako določeno z drugim zakonom ali kolektivno pogodbo. To v konkretnem primeru ni izkazano, saj posebnega zakona, ki bi to določal ni, prav tako pa to ne izhaja iz Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje in sklep v 2. odstavku izreka (ki je označen s točko III.) delno spremenita, tako da se v tem obsegu pravilno glasita: "Ugotovi se, da je odreditev nadurnega dela tožniku za dne 2.5.2003 nezakonita v obsegu, v katerem je delovni dan trajal več kot 10 ur. Višji zahtevek tožnika iz tega naslova se zavrne.

Tožena stranka L., d.d. je dolžna tožniku B. M. obračunati del plače za mesec april 2003 v znesku 30.560,00 SIT, od tega odvesti prispevke v znesku 6.755,00 SIT in akontacijo dohodnine v znesku 2.364,00 ter mu izplačati neto znesek plače 21.441,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2003 do plačila.

Tožeča in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške postopka".

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka L., d.d je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbe v znesku 4.750,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 dalje do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonite odreditve nadurnega dela z dne 2.5.2003 ter zahtevek za obračun in plačilo dela plače za mesec april 2003 v znesku 30.560,00 SIT bruto, oz. po odvodu prispevkov in dohodnine 21.441,00 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. S sklepom je sodišče zavrnilo zahtevek (pravilno tožbo, ki se nanaša na zahtevek) za razveljavitev opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 7.5.2003, obenem pa je odločilo tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 82.774,00 SIT, v 8 dneh.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njegovemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče v zvezi z odločitvijo o nadurnem delu ni pravilno uporabilo določbe 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Iz te določbe izhaja, da je delavec na zahtevo delodajalca dolžan opraviti nadurno delo v izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, ki jih v konkretni zadevi ni bilo. Dela niso bila nujna v smislu 3. alinee 1. odst. 143. člena ZDR, saj remontna dela predstavljajo dela za vdrževanje delovnih sredstev, ki so vnaprej predvidena. Res jih je potrebno opraviti, ko proizvodnja ne teče, opravijo pa se lahko z ustrezno organizacijo dela in razporeditvijo delovnega časa vzdrževalcev. Nadurno delo tudi ni bilo odrejeno tako, kot določa 2. odst. 143. člena ZDR, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Odrejeno je bilo z vpisom v knjigo opravil, celo brez poimenskega seznama delavcev. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 3. odst. 143. člena ZDR, saj bi lahko povprečno časovno omejitev v daljšem časovnem obdoblju upoštevalo le, če bi bila opredeljena z zakonom ali KP. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike plače iz naslova ocene delovne uspešnosti, saj je sodelovanje in odnos do sodelavcev le eden od kriterijev za ocenjevanje osebnega prispevka delavca. Delavci se ocenjujejo tudi po drugih kriterijih. Nesprejemljivo je znižanje plače že za april 2003, čeprav je znižanje posledica dogodka v maju 2003; torej bi se lahko upošteval šele pri naslednji plači. V zvezi z odločitvijo o opozorilu delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve (1. odst. 83. člena ZDR) pritožba opozarja na to, da je tožnik izvedel postopek v skladu z 204. členom ZDR. Ker v zakonitem roku 8 dni ni dobil odgovora, je v nadaljnjih 30 dneh vložil tožbo na sodišču, kar pomeni, da je izpolnil predpostavke za sodno varstvo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju zahtevka (pravilno: tožbe) za razveljavitev opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (1. odst. 83. člena ZDR). V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavca na izpolnjene obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo že po gramatikalni razlagi ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja ali posegel v neko od njegovih pravic. Opozorilo namreč nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved. Šele v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi delavec lahko uveljavljal neutemeljenost takšnega opozorila. Glede na to za konkretno odločitev ni pomembno, če je delavec najprej zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu v smislu 1. odst. 204. člena in v nadaljevanju postopal po 2. odst. 204. člena ZDR.

Delno utemeljena je pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odreditve nadurnega dela. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila odreditev takšnega dela formalno res nekoliko pomanjkljiva, vendar je tožnik točno vedel, v kolikšnem obsegu, kdaj in koliko časa je takšno delo odrejeno, zaradi česar formalnih pomanjkljivosti v smislu 2. odst. 143. člena ZDR ni mogoče tolmačiti kot takšnih, ki bi že same po sebi pomenile nezakonito odreditev nadurnega dela. Pritožbeno sodišče se načeloma tudi strinja s pritožbo tožnika, da je nadurno delo mogoče uvesti le v izjemnih oz. nujnih in nepredvidenih primerih, vendar se je sodišče prve stopnje v izostanku konkretnejših nasprotnih dokazov o tem, kako bi se to delo lahko drugače organiziralo, oprlo na izpoved priče A. J., ki je pojasnil, da se v Črnomlju remontnih vzdrževalnih del ne da opraviti v nobenem drugem času kot med prazniki, razen manjših popravil in da jih je mogoče opraviti le z nadurnim delom, saj prerazporejanje ni možno. Iz 4. alinee 1. odst. 143. člena ZDR izhaja, da je nadurno delo mogoče odrediti tudi v primeru, če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa, kar lahko štejemo za izkazano v konkretni zadevi.

Pač pa odreditev nadurnega dela ni bila zakonita v obsegu, v katerem je delovni dan tožnika trajal več kot 10 ur. Tožena stranka je za 2., 3. in 4. maj 2003 za vzdrževalce odredila opravljanje dela od 6. do 18. ure, kar pomeni 12 ur dnevno. V tem primeru 3. odst. 143. člena ZDR med drugim predvideva, da delovni dan lahko traja največ 10 ur, tedenska in mesečna časovna omejitev nadurnega dela ter trajanje delovnega dneva pa "se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali KP, in ne sme biti daljše od 6 mesecev". To pomeni, da ZDR omogoča v krajšem obdobju tudi večje število ur nadurnega dela oz. trajanja delovnega dne, vendar le, če je tako določeno z drugim zakonom ali KP. To v konkretnem primeru ni izkazano, saj posebnega zakona, ki bi to določal ni, prav tako pa to ne izhaja iz KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPDKML, Ur.l. RS št. 37/96, 14/99). Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost odreditve nadurnega dela v obsegu, v katerem je delovni dan trajal več kot 10 ur, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo.

Utemeljena je pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo razlike plače, ki mu je bila za mesec april 2003 odtegnjena iz naslova negativne delovne uspešnosti. Tožnik je v tem primeru pravilno uveljavljal najprej notranje varstvo pri delodajalcu in se nato obrnil na sodišče, njegov zahtevek iz tega naslova pa je utemeljen že iz razloga, ker je do negativne ocene delovne uspešnosti in s tem odtegnitve dela plače prišlo pri plači za mesec april 2003, čeprav je bila negativna ocenitev posledica odklonitve opravljanja nadurnega dela 2.5.2003. Tožena stranka bi mu odklonitev dela lahko eventualno upoštevala le pri plači za mesec maj, ne pa že pri plači za mesec april. Tudi sicer je lahko vprašljiva odločitev tožene stranke o kar 25% negativni uspešnosti, vendar se pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo, saj zadostuje že ugotovitev, da plača tožniku za mesec april 2003 ne bi smela biti znižana zaradi dogodka, ki se je zgodil šele v mesecu maju 2003. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku.

V posledici navedene odločitve je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v delu 2. točke sodbe in v 2. odst. sklepa). Po navedeni delni spremembi sodbe je mogoče ugotoviti, da je tožnik uspel približno s polovico svojih zahtevkov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (2. odst. 154. člena ZPP). Ker je tudi tožnikov uspeh s pritožbo znašal približno polovico, mu je pritožbeno sodišče priznalo polovico priglašenih stroškov za pritožbo, t.j. 4.750,00 SIT, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločanja pritožbenega sodišča, v 8 dneh.