Jedro

Sodišče prve stopnje je v okviru zavrnilnega dela za plačilo nadurnega dela zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v višini 416,00 EUR neto, ki ga je tožnik zahteval iz naslova neplačanega rednega dela. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za neplačano redno delo v juliju 2013, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi v drugem odstavku I. točke izreka glede zneska 416,00 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 do plačila in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna po predhodnem odvodu davkov in prispevkov plačati tožniku iz naslova nadurnega dela 2.082,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 dalje do plačila, v presežku (za plačilo 1.537,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 76,20 EUR iz naslova stroškov prehrane z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 dalje do plačila, v presežku (za plačilo 564,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo terenskega dodatka v znesku 269,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 221,75 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen znesek 416,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 dalje vlaga pritožbo po pooblaščencih tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je za mesec julij 2013 terjal poleg plačila nadur, dnevnic in terenskega dodatka tudi znesek 416,00 EUR kot plačo za redno delo. Trdi, da o tem delu zahtevka sodišče ni odločilo in je tako podana bistvena kršitev določb postopka. Po njegovem mnenju sodba v izpodbijanem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj o tem delu tožbenega zahtevka ni odločeno v izreku, prav tako pa glede tega dela zahtevka sodba ne vsebuje obrazložitve, zato je ni mogoče preizkusiti. Trdi, da je tožbeni zahtevek za neplačano redno delo v mesecu juliju utemeljen in izkazan z listinsko dokumentacijo v spisu, tožena stranka pa tej terjatvi ni argumentirano oporekala. Predlaga, da se pritožbi v izpodbijanem delu ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožniku prisodi še znesek 416,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 dalje do plačila oziroma, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje o delu njegovega zahtevka, ki se nanaša na plačilo rednega dela za mesec julij 2013, ni odločilo. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje v sodbi odločilo o celotnem tožbenem zahtevku kot ga je tožnik postavil v tožbi in dopolnitvi tožbe. Ta del tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo v drugem odstavku I. točke izreka. Res pa je, da v zavrnilnem delu izreka (drugi odstavek I. točke izreka) ni povzet del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik poleg neto zneska plače zahteval tudi odvod davka in prispevkov pristojnim upravičencem. Pravilno pa pritožba opozarja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi za zavrnitev tega dela zahtevka.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje od junija 2013 do septembra 2013. Sodišče prve stopnje je njegovim zahtevkom za plačilo nadurnega dela in stroškov prehrane za navedeno obdobje delno ugodilo, v presežku pa je njegov zahtevek zavrnilo. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik za mesec julij 2013 zahteval plačilo nadur v znesku 640,00 EUR neto, plačilo 13 dnevnic v višini 138,84 EUR neto, plačilo 13 terenskih dodatkov v višini 58,37 EUR in plačilo za redno delo v višini 416,00 EUR, skupaj torej 1.253,21 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi o plačilu za nadurno delo odločilo v I. točki izreka, in sicer je tožniku priznalo iz naslova nadurnega dela 2.082,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 dalje do plačila, v presežku (za plačilo 1.537,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je za mesec julij 2013 tožnik upravičen do plačila za 80 ur nadurnega dela v višini 416,00 EUR neto (80 ur x (4,00 EUR + 1,20 EUR)), v presežku pa je tožbeni zahtevek iz naslova plačila nadurnega dela neutemeljen.

7. Tožnik je iz naslova nadurnega dela s tožbo od tožene stranke zahteval 788,00 EUR neto za junij 2013, 640,00 EUR neto za julij 2013, 1.032,00 EUR neto za avgust 2013 in za september 2013 744,00 EUR neto, skupaj torej 3.204,00 EUR. V I. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku v višini 3.620,00 EUR neto, in sicer je tožniku prisodilo 2.082,60 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadurnega dela, v preostanku - v višini 1.537,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V I. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje torej odločalo o plačilu nadurnega dela (3.204,00 EUR) in o zahtevani plači za redno delo za julij 2013 (416,00 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru zavrnilnega dela za plačilo nadurnega dela v višini 1.537,40 EUR neto zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v višini 416,00 EUR neto, ki ga je tožnik zahteval iz naslova neplačanega rednega dela. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za neplačano redno delo v juliju 2013, pritožba pravilno uveljavlja, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo rednega dela za julij 2013 v višini 416,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2013 dalje. Pri tem bo moralo upoštevati, da so izreki sodb, ki se nanašajo na izplačilo točno določenih neto zneskov v nasprotju z materialnim pravom. V izreku sodbe so namreč lahko zneskovno opredeljeni le bruto zneski plače (in nekaterih drugih prejemkov iz delovnega razmerja), nato pa se le opisno navede, da se od bruto zneskov odvedejo predpisani davki in prispevki, tožeči stranki pa izplača ustrezen neto znesek. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ( Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. – ZPIZ-2), Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. list RS, št. 56/96 in nasl. – ZPSV) in Zakon o dohodnini (Ur. list RS, št. 117/06 in nasl. – ZDoh-2). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen Zakona o davčnem postopku, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. – ZDavP-2). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu z navedenimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

9. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati, da glede razveljavljenega dela sodbe, ki se nanaša na 416,00 EUR neto iz naslova plače za julij 2013, poda ustrezen tožbeni zahtevek v bruto znesku, in v primeru ugoditve zahtevku toženi stranki naložiti, naj obračuna bruto znesek pripadajoče plače, odvede davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanjih odločitev pritožbenega sodišča(1). V del sodbe, ki je postal pravnomočen in se glasi na zneskovno določene neto zneske plačila za nadurno delo (prvi odstavek I. točke izreka), pa pritožbeno sodišče kljub navedenemu ne more posegati.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

(1) Glej na primer odločitve pritožbenega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 601/2015 in Pdp 1118/2013.