Jedro

Zagovorničino vztrajanje pri stališču, da je tožilski očitek, da je obtoženec imel pri sebi veliko količino droge zaradi namena nadaljnje prodaje, že ovržen z izvedenskim mnenjem, ki je po mnenju zagovornice pritrdila navedbam obtoženca, da je imel prepovedane droge zgolj za lastno uporabo, da je poraba kokaina 1 g na dan možna oblika in da bi lahko obtoženec količino 50 g kokaina porabil tudi v mesecu ali mesecu in pol, utemeljenega suma ne more omajati. Navedeno ne predstavlja nič novega v razmerju z do sedaj upoštevanimi dokazi

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena v zvezi s sedmim odstavkom 199. a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so razlogi za hišni pripor zoper obtoženega Sinišo Pejkunovića še vedno podani.

2. Zoper sklep se pritožuje obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb Ustave RS. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje oz. spremeni tako, da se hišni pripor odpravi in obtoženca nemudoma izpusti na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo dognalo ter zadosti razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za sprejem izpodbijane odločitve - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost hišnega pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V predmetni zadevi je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum bil pravnomočno dognan s pravnomočnostjo obtožnice in izhaja iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji, po pravnomočnosti obtožnice oziroma po zadnjem ugotavljanju, da so razlogi za hišni pripor zoper obtoženca še podani, pa se ni zgodilo nič takega, da bi bil utemeljen sum omajan. Pri tem je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je predobravnavni narok razpisan za 12. 2. 2024, da je obtoženec bil odpuščen iz PB Vojnik 10. 1. 2024 in da je pridobljeno izvedensko mnenje dr. A. A., iz katerega izhaja, da bo obtoženec sposoben za sodelovanje na naroku kak mesec po odpustu iz bolnišnice, da je pri obtožencu podana trajna in ponavljajoča se duševna motnja - bipolarna motnja, kot tudi sindrom odvisnosti od več drog (predvsem kokain in kanabis) ter da je bila pri obtožencu v času spornega dogodka zmanjšana sposobnost razumevanja, prav tako je bila zmanjšana sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje povzeti presoji sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum še vedno podan.

6. Zagovorničino vztrajanje pri stališču, da je tožilski očitek, da je obtoženec imel pri sebi veliko količino droge zaradi namena nadaljnje prodaje, že ovržen z izvedenskim mnenjem dr. B. B., ki je po mnenju zagovornice pritrdila navedbam obtoženca, da je imel prepovedane droge zgolj za lastno uporabo, da je poraba kokaina 1 g na dan možna oblika in da bi lahko obtoženec količino 50 g kokaina porabil tudi v mesecu ali mesecu in pol, utemeljenega suma ne more omajati. Navedeno ne predstavlja nič novega v razmerju z do sedaj upoštevanimi dokazi. Pritožbeno sodišče je v zvezi z izpostavljenim izvedenskim mnenjem dr. B. B. že pojasnilo, da je kljub takemu mnenju sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre pri obtožencu zaseženih drogah za količine, ki presegajo običajno uporabo prepovedanih drog in dana posedovanje drog z namenom nadaljnje prodaje poleg same količine droge kažejo tudi najdeni in zaseženi tudi predmeti, ki se običajno uporabljajo pri preprodaji (ali folija, tehtnica...) in gotovina, ki je običajna pri poslovanju s prepovedanimi drogami. Ni pa mogoče spregledati niti dejstva, da so po ugotovitvah senata sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico, policisti pri pregledu obtoženčevega mobilnega telefona in podatkov iz elektronskih storitev (Facebook, Instagram in Google računa) ugotovili, da ima obdolženec izredno veliko količino podatkov (preko 100.000 fotografij in posnetkov), pri tem pa se v napravi oziroma storitvah nahaja večja količina sporočil, ki kažejo na ponujanje oziroma prodajo prepovedanih drog, zanimanje za nakup, prav tako je bilo zaznati več različnih fotografij s prepovedanimi drogami, sporočila, kjer se ponuja, prodaja prepovedana droga so bila opažena tudi pri več prijateljih profilov na Instagramu in Facebooku.

7. Zagovornica tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti utemeljuje predvsem s težo kaznivega dejanja, ki jo izvaja izključno iz pravne opredelitve, podane v izreku obtožnice, ki se ne sklada z njeno obrazložitvijo. V zvezi s takimi pritožbenimi navedbami je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 8. 12. 2023 pojasnilo, da to ne drži, ker je sodišče prve stopnje poleg same predpisane kazni upoštevalo tudi, da je šlo za sorazmeroma veliko količino zasežene droge (več kot 50 g kokaina in približno 45 gramov konoplje) ter da je bila obtožencu zasežena tudi večja količina gotovine (9.100,00 EUR in 440,00 EUR). Prav tako so v tem kontekstu neprepričljive pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenke za foreznično toksikologijo in alkoholometrijo, po katerem je poraba kokaina 1 g na dan možna oblika uživanja, saj je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh že izpostavljenih okoliščin pravilno sklepalo o tem, da gre za količine, ki presegajo običajno uporabo prepovedanih drog. Tudi tokrat je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pojasnila obtoženca, da ta gotovina izvira iz dobitkov, ki jih je dobil z igranjem iger na srečo prek spleta, vendar je pravilno ocenilo, da je kljub možnosti, da gotovina izvira iz navedenega vira, ob vseh ostalih okoliščinah še vedno verjetnost, da je obtoženec prepovedano drogo posedoval (tudi) z namenom nadaljnje prodaje, večja od verjetnosti, da jo je imel zgolj za lastno uporabo in da je verjetnost, da zasežena gotovina izvira tudi iz preprodaje prepovedanih drog, večja od verjetnosti, da izvira zgolj iz iger na srečo. Zato je utemeljeno v okviru objektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, upoštevalo količino zasežene droge in ostale predmete, ki so bili zaseženi, svoje zaključke pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi ustrezno obrazložilo in jih zagovornica ne more izpodbiti s ponavljanjem navedb, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu z dne 8. 12. 2023. 8. Prav tako je pritožbeno sodišče že v predhodnem sklepu pojasnilo, da je v okviru presoje ponovitvene nevarnosti pravilno in utemeljeno upoštevati tudi obtoženčevo predkaznovanost po sodbi Okrajnega sodišča v Velenju I K 15800/2017 z dne 5. 7. 2018, četudi gre za precej drugačno kaznivo dejanje, ker navedena sodba kaže na to, da obtožencu izvrševanje kaznivih dejanj ni tuje, kar omogoča določeno sklepanje o njegovem odnosu do izvrševanja kaznivih dejanj. Zato ni mogoče pritrditi stališču zagovornice, da je v tem delu izpodbijani sklep neobrazložen.

9. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem dejstev, da je obtoženec zaposlen, da prejema plačo, ima kreditne obveznosti in preživninsko obveznost do hčerke, ki jih je sodišče prve stopnje tudi tokrat povsem pravilno upoštevalo pri presoji o obstoju ponovitvene nevarnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso neke nove okoliščine, saj so obstajale tudi v času izvršitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, a ga niso prepričale oz. odvrnile od izvrševanja kaznivega dejanja.

10. Ponovno pa je treba poudariti, da ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja C. C. v zvezi s predhodno kazensko zadevo zoper obtoženca, in ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil obtoženec v času izvajanja hišnega pripora hospitaliziran v PB Vojnik, sicer res niso neposredni razlog ali podlaga za odreditev oz. podaljšanje hišnega pripora v predmetni zadevi, vendar pa izpostavljanje teh dejstev in okoliščin tudi ne govori v prid predlogu, da je hišni pripor potrebno odpraviti. Ravno zaradi pritožbeno izpostavljenega dejstva, da je obtoženec iz PB Vojnik bil odpuščen domov in da se zdravi ambulantno, je podaljšanje ukrepa hišnega pripora še toliko bolj nujno.

11. Nadalje se ni mogoče strinjati niti s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, iz katerih razlogov naj bi bil ukrep hišnega pripora neogibno potreben in sorazmeren. Sodišče prve stopnje je namreč povsem zadovoljivo pojasnilo, da je hišni pripor še vedno tisti ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost oškodovancev - odjemalcev prepovedanih drog in da varovanje zdravja in življenja slednjih pretehta nad pravico obdolženca do popolnega prostega gibanja. Pri tem nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da je bil obdolženec, zaradi suma storitve več kaznivih dejanj (poškodovanje tuje stvari, povzročitev splošne nevarnosti) tekom izvrševanja hišnega pripora, in njegovega nepojasnjenega psihičnega stanja ter grožnje s samomorom, prepeljan na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico Vojnik, vendar te okoliščine v nasprotju z napačnim razumevanjem zagovornice, sodišče ne izpostavlja kot podlago za ukrep.

12. V zvezi s časovnim vidikom sorazmernosti zagovornica sicer pravilno ugotavlja, da hišni pripor zoper obtoženca traja že od 4. 7. 2023 tj. skoraj 7 mesecev, vendar ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve neutemeljeno trdi, da sorazmernost v konkretnem primeru ni več podana. Kot je bilo že poudarjeno v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča, se v predmetni zadevi obravnava kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena sorazmerno visoka kazen zapora. Kljub obsežnosti spisovnega gradiva in zapletom v zvezi z obdolženčevim zdravjem, pa iz spisovnega gradiva izhaja kontinuirano delo sodišča na predmetni zadevi. Zato še ni mogoče govoriti o nesorazmernosti izrečenega ukrepa s časovnega vidika.

13. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da je nejasno, nelogično in neustrezno utemeljevanje podaljšanja hišnega pripora s pojasnjevanjem, da se je hišni pripor doslej izkazal kot uspešen, ker ga obtoženec ni kršil oz. je za ugotovljene kršitve podal ustrezna opravičila. Sodišče je namreč s tem le poudarilo, da kljub nekaterim kršitvam hišnega pripora ni potrebno nadomestiti s priporom, kot najstrožjim omejevalnim ukrepom, takšna presoja pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna.

14. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

15. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.