Jedro

V postopku za odmero komunalne takse za uporabo javnega prostora stranka ne more uspeti s pavšalnim ugovorom, da ne gre za javni prostor, če je bila komunalna taksa odmerjena na podlagi dovoljenja za uporabo javnega prostora, ki ga je sama zahtevala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je bila tožnici odmerjena komunalna taksa za uporabo javnega prostora pred lokalom ... bar za čas od 25.4.1992 do 30.9.1992 v znesku 53.187,00 SIT. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. člena zakona o dopolnitvi zakona o komunalnih taksah, po kateri smejo občinske skupščine predpisovati komunalne takse, med drugim tudi za uporabo javnega pločnika pred poslovnimi prostori ter na 1. člen odloka o komunalnih taksah, ki določa, da se plačujejo komunalne takse za posebno uporabo javnega prostora pred poslovnimi in drugimi prostori. Tožena stranka zavrača tožničin ugovor, da odmera takse ni utemeljena, ker prostor pred njenim lokalom ni javni prostor. Navaja, da je bila tožnici komunalna taksa odmerjena na podlagi dovoljenja za uporabo 37 m2 javnega prostora pred njenim lokalom, ki ga je tožnici izdal upravni organ dne 18.4.1990 z veljavnostjo do preklica. Ker je po določbi 3. člena odloka o komunalnih taksah občine navedeno dovoljenje podlaga za odmero komunalne takse, upravni organ ni dolžan ugotavljati ali gre za javni prostor. Tudi ugovora tožnice glede površine spornega prostora ni mogoče upoštevati, ker le-ta izhaja iz navedenega dovoljenja.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da ji je komunalna taksa neutemeljeno odmerjena, ker prostor pred njenim lokalom ni javni prostor, ampak pripada objektu, v katerem ima lokal. Tudi površina tega prostora je v odločbi za odmero takse nepravilno navedena. Predlaga sodišču, da nezakonito odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je pravna podlaga za odmero komunalne takse tožnici odlok o komunalnih taksah v občini (Uradne objave občine Izola, Koper in Piran, št.43/91 - odlok). Po določbi 1. člena navedenega odloka se plačuje komunalna taksa med drugim tudi za uporabo javnega prostora pred poslovnimi in drugimi prostori. Po določbi 3. člena istega odloka pristojni organ odmeri komunalno takso na podlagi dovoljenja za uporabo javnega prostora, ki vsebuje vse podatke za odmero komunalnih taks. Ker ni sporno, da je bilo tožnici na njeno zahtevo tako dovoljenje izdano in sicer z veljavnostjo do preklica, se prvostopni organ pri odmeri takse nanj utemeljeno sklicuje. Tožničinega pavšalnega pritožbenega ugovora, da ne gre za javni prostor, ampak za prostor, ki spada k njenemu lokalu, ne da bi tožnica za to svojo trditev navedla kakšne konkretne dokaze, tožena stranka ni mogla upoštevti. Takih dokazov pa tožnica tudi v tožbi ne navaja. Glede na navedeno tožničin ugovor, da ne gre za javni prostor, ne more vplivati na odločitev o stvari. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da je površina spornega prostora v odločbi za odmero takse nepravilna, ker le-ta izhaja iz navedenega dovoljenja. Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).