Jedro

Tožnik za delo psihiatričnega tehnika ni sposoben, je pa sposoben za drugo delo v svojem poklicu z omejitvami v polnem delovnem času. Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere lahko opravlja druga dela v polnem delovnem času z omejitvami. Pri tožniku ni podano takšno zdravstveno stanje, da bi se lahko razvrstil v I. kategorijo invalidnosti in da bi se mu na podlagi te razvrstitve priznale pravice, med drugim tudi pravica do invalidske pokojnine. Zato tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 14. 10. 2011, odločbo toženca št. ... z dne 13. 6. 2011 pa v prvem odstavku izreka delno odpravilo glede omejitev in vzroka invalidnosti tako, da prvi odstavek izreka pravilno glasi: „Zavarovanec se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: izključno sedeče delo, s polnim delovnim časom od 2. 6. 2011 dalje.“ V ostalem ostane izrek prvostopne odločbe nespremenjen (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se v celoti odpravi tudi odločba toženca z dne 13. 6. 2011 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 204,93 EUR v 15 dneh (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče v ponovnem postopku odločilo enako kot prvič in zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Tudi zaključki sodišča so podobni kot pri prvem odločanju, torej da pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Pritožba meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi premalo pozornosti posvetilo zaključkom izvedenca primarija mag. A.A., ki je tožnikovo trenutno zdravstveno stanje štel kot pridobitno nesposobno za delo. Izvedenec res predpostavlja, da bi se s pravilnim zdravstvenim pristopom oz. z zdravljenjem dalo tožnikovo odvisnost od narkotikov odpraviti, vendar pri tem ne poda nobene prognoze kdaj, oz. kako dolgo bi tako zdravljenje trajalo in kakšni so učinki zdravljenja oz. kaj je pričakovati kot končni rezultat tožnikovega zdravljenja. Pritožba meni, da je takšen zaključek izvedenca, da zdravljenje ni zaključeno, nekoliko nepravilen. Tako prvo kot drugostopna komisija toženke in izvedenci Komisije za fakultetna izvedenska mnenja so pri tožniku invalidnost ocenili, ne da bi pri tem imeli zadržek, da zdravljenje ni zaključeno. V kolikor zdravje ni zaključeno, ocena invalidnosti sploh ni možna. Pritožba nadalje meni, da je izvedenec primarij mag. A.A., dr. med. sicer pravilno ugotovil tožnikove zdravstvene težave, vendar pa materialno pravno napačno zaključil obravnavano situacijo. Vsekakor pa je iz njegovega mnenja razbrati, da tožnik v tem trenutku ni sposoben za nobeno pridobitno delo. V posledici tega pritožba meni, da je zahtevek tožnika za priznanje I. kategorije utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožnik v pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, vendar v sami pritožbi ne navede v čem bi bila ta kršitev podana, tako da se pritožbeno sodišče do pavšalnih očitkov o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ne more opredeliti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 10. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo OE B. št. ... z dne 13. 6. 2011. S slednjo se je tožnik razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo, s polnim delovnim časom od 2. 6. 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, potem ko je pridobilo še dopolnilno izvedensko mnenje psihiatra in ga na glavni obravnavi tudi zaslišalo, ugotovilo naslednjo dejansko stanje: Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v okviru predsodnega postopka ugotovili, da se tožnik zaradi posledic bolezni razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, saj ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „psihiatrični tehnik“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu: zmožen za pretežno delo. Invalidnost je ugotovljena od 2. 6. 2011. Iz izvedenskih mnenj komisije je razvidno, da je ta ugotovila obrabne spremembe levega kolenskega sklepa po poškodbi, tožnik je bil pet krat operiran, narejena je bila tudi transplantacija hrustanca, celotna leva okončina je skrajšana, gibljivost kolena je omejena, boleča, tudi koža je spremenjena - likvidna. Ortoped je svetoval lažje sedeče delo, gre za artrozo kolena. Enake ugotovitve izhajajo iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti B.. Razlikuje se le v tem, da so izvedenci ugotovili, da gre pri tožniku za posledice poškodbe izven dela in predlagajo omejitev izključno sedeče delo. Pri tožniku so ugotovili, da je šlo za več operacij po poškodbi hrustanca na levem kolenu z avulzijo zadnje križne vezi, napravljena je bila transplantacija hrustanca, tožnik je na medikamentozni terapiji zaradi bolečin v levem kolenskem sklepu ter stanja po Sudeckovi atrofiji. Celotna leva okončina je stanjšana po obsegu, gibljivost kolena je omejena, boleča, tudi koža na levi spodnji okončini je stanjšana, likvidna v predelu pogačice in stopal. Izvedenski organ je predlagal postopno uvajanje v delu z doslednim upoštevanjem omejitve ter menil, da razlogov za drugačno oceno delazmožnosti ni. V dopolnilnem mnenju je menil, da je pri tožniku potreben tudi posvet s psihiatrom adiktologom, saj je obstajal sum odvisnosti na predpisana zdravila ter tudi anesteziologom, ki naj poskuša urediti njegovo protibolečinsko terapijo oz. kombinacijo zdravil. Iz izvedenskega mnenja psihiatra izhaja, da samo zdravljenje, ki se nanaša na odvisnost od jemanja protibolečinskih zdravil še ni končano ter v zvezi s tem dokončnih odgovorov v kolikšni meri so pri tožniku nastopile organske psihične motnje zaradi jemanja zdravil za blažitev bolečin, še ni možno podati. Predlagal je hospitalen način zdravljenja tožnikove odvisnosti na psihiatričnem oddelku, ter opozoril, da je takšno zdravljenje pri tožniku nujno potrebno in precej zahtevno. Izrecno je navedel, da pri tožniku s psihiatričnega vidika ni mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti, saj odvisnost pri tožniku ni povzročila nepopravljivih organskih psihičnih in socialnih okvar. Tožnik glede na psihično stanje ni zmožen za delo medicinskega tehnika, zaradi pozabljivosti in motene zbranosti. Pri tako podanih izvedenskih mnenjih je izvedenec vztrajal tudi, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Pri tožniku gre po mnenju izvedenca za začasno in ne trajno nezmožnost za delo, ki bi upravičevala ugotovitev I. kategorije invalidnosti. V tem obsegu torej zdravljenje ni zaključeno, po zdravljenju odvisnosti pa bo mogoča dokončna ocena delazmožnosti tožnika.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje posvetilo premalo pozornosti zaključkom izvedenca psihiatra in da so ti zaključki nekoliko nepravilni.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da iz vseh mnenj izhaja, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti, da za delo psihiatričnega tehnika ni sposoben, da pa je sposoben za drugo delo v svojem poklicu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšni skladnosti izvedenskih mnenj, ki so tudi prepričljiva, strokovna in dobro utemeljena, narejena na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po osebnem pregledu tožnika tudi pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje. Iz citiranih mnenj izhaja, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere lahko opravlja druga dela v polnem delovnem času z navedeno omejitvijo in pri tožniku ni podano takšno zdravstveno stanje, da bi se lahko razvrstil v I. kategorijo invalidnosti in da bi se mu na podlagi te razvrstitve priznale pravice, med drugim tudi pravica do invalidske pokojnine.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). Po citiranem določilu je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti se razporedijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določena dela vsaj s polovico delovnega časa, oz. če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerega so razporejeni.

Pri tožniku gre ravno za takšno situacijo, kakor jo navaja 60. člen ZPIZ-1 za III. kategorijo invalidnosti. Tožnik glede na ugotovljeno zdravstveno stanje še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na svojem delovnem mestu, zmožen pa je opravljati druga dela z omejitvami.

Sodišče je tako materialno podlago pravilno uporabilo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Trenutna nesposobnost za pridobitno delo pomeni ugotovitev, da je tožnik začasno nesposoben za opravljanje dela, kar je eno izmed stanj, kakor jih določa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in tožnik iz tega naslova črpa določene pravice (med drugim tudi pravico do denarnega nadomestila v času bolniškega staleža itd.). Začasna nesposobnost za pridobitno delo pa ni stanje, na podlagi katerega bi se ugotavljala invalidnost, kakor je ta določena v 60. členu ZPIZ-1. Pri tožniku so zaradi posledic poškodb izven dela nastale spremembe na zdravstvenem stanju leve noge z vsemi zapleti, kar pogojuje njegovo omejenost pri delu in sicer izključno sedeče delo. To pa je nastalo v posledici poškodbe izven dela in ne bolezni. S strani izvedenca psihiatra je pri tožniku ugotovljena začasna nezmožnost za delo, kar pomeni, da je pri njemu potrebno še nadaljnje zdravljenje glede odvisnosti in vključitev tožnika v to zdravljenje, to drugače pomeni, da s tega vidika invalidnost še ni podana. Po prvem odstavku 60. člena je, kakor je bilo že navedeno invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Na navedenem področju še obstaja možnost zdravljenja, saj zdravljenje v zvezi z odvisnostjo tožnika ni zaključeno, pri tožniku pa niso podane nepopravljive organske psihične in socialne okvare. Teh odvisnost ni povzročila, tako da pri tožniku tudi ne gre za invalidnost I. kategorije.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V skladu s prvim odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe, saj v pritožbi ni uspel.