Up-35/93

19/9-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe na seji senata dne 19/9-1995

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. K 419/92 z dne 23/10-1992, in sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 4/93 z dne 23/3-1993, se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper dopis Javnega tožilstva Republike Slovenije, št. Ktz 44/93-2/mag.JF/ji z dne 4/5-1993, in št. Ktz 44/93-5/JF-mj z dne 8/6-1993, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

V ustavni pritožbi, vloženi dne 16/7-1993, izpodbija pritožnik sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. K 419/92 z dne 23/10-1992, in sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 4/93 z dne 23/3-1993. Navedel je, da je kot zasebni tožilec vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja samovolje po 233. členu KZ RS 1977. Prvostopno sodišče je obtoženko oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP 1976 (če ni dokazano, da ....). Drugostopno sodišče je po uradni dolžnosti sodbo spremenilo in izdalo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP 1976 (če dejanje, za katero je obtožen, ni kaznivo dejanje). Meni, da mu je bila z izpodbijanima sodbama kršena ustavna pravica do uporabe stanovanja. Prvostopno sodišče naj bi bilo dolžno v sodbo vnesti dejansko stanje, kot ga je pritožnik pojasnil na glavni obravnavi. Poleg tega naj bi nepravilno ocenilo izvedene dokaze. Oboje naj bi pomenilo kršitev zakona. Drugostopna sodba naj bi bila v nasprotju z zakonom, ker naj bi mu sodišče preprečilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem. Tako na glavni obravnavi kot v pritožbi naj bi dovolj jasno prikazal obstoj vseh elementov kaznivega dejanja. Meni, da ima opis dejanja v tožbi vse znake kaznivega dejanja samovolje. Nerazumljivo se mu zdi, da Višje sodišče po uradni dolžnosti odloči, da ga lahko razvezana žena nezakonito, brez sodne odločbe izseli iz skupnega stanovanja. Sodišče naj bi kršilo zakon tudi s tem, ker ni upoštevalo ustnega predloga za razširitev postopka.

Potem ko je bil pozvan k dopolnitvi ustavne pritožbe, je navedel, da naj bi mu bili z izpodbijanima sodbama kršeni pravica do sodnega varstva (glede nedotakljivosti pravice do uporabe stanovanja) in do enakosti pred zakonom. Z drugostopno sodbo naj bi mu bili poleg tega kršeni tudi pravica do nepristranskega sojenja in pravica do pravnega sredstva. Zadnja kršitev naj bi bila v tem, da je sodišče spremenilo prvostopno sodbo po uradni dolžnosti, ne da bi obravnavalo pritožnikovo pritožbo.

Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ugotovi kršitev zakona in odloči o povrnitvi stroškov oškodovancu, podrejeno pa razveljavitev prvostopne in drugostopne sodbe.

V dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 17/6-1994 razširja ustavno pritožbo še na dopisa Javnega tožilstva Republike Slovenije, št. Ktz 44/93-2/mag.JF/ji z dne 4/5-1993, in št. Ktz 44/93-5/JF-mj z dne 8/6-1993, s katerima naj bi mu bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti. Meni, da mu je bila s tem kršena pravica do pritožbe.

Ob odločanju o ustavni pritožbi Ustavno sodišče presoja, ali je bila pritožniku z izpodbijanim posamičnim aktom kršena zatrjevana človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zato presoja le tiste kršitve zakona, ki imajo za posledico takšne kršitve.

Pritožnik sam v ustavni pritožbi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic posamič - razen pravice do pravnega sredstva - ne utemeljuje. Edino, kar je mogoče povzeti iz pritožnikovih navedb, je njegovo nestrinjanje z oprostilno sodbo. Zatrjevane kršitve naj bi bile v razlogu oprostilne sodbe: prvostopne v nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, drugostopne v ugotovitvi sodišča, da dejanje iz obtožbe nima znakov kaznivega dejanja. Po oceni Ustavnega sodišča zgolj zavrnitev pritožnikovega zahtevka še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) niti načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Pri tem dodaja, da v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe, sodišče o kakšni pravici do stanovanja sploh ni odločalo.

Neutemeljena je tudi zatrjevana kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Tedaj veljavni Zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90, v nadaljevanju ZKP) je dajal zasebnemu tožilcu možnost vložiti pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča. To možnost je pritožnik tudi izkoristil. V presojo pravilnosti odločitve drugostopnega sodišča pa se Ustavno sodišče ni pristojno spuščati.

Ustavna pritožba zoper dopisa Javnega tožilstva Republike Slovenije ni dovoljena. Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/95, v nadaljevanju ZUstS) je mogoče vložiti ustavno pritožbo zoper posamični akt državnega organa, s katerim naj bi bila kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Izpodbijana dopisa Javnega tožilstva nista posamična pravna akta, saj z njima ni bilo odločeno o neki pritožnikovi pravici ali obveznosti. ZKP namreč pritožniku kot zasebnemu tožilcu ni dajal pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Ker pa je imel pravico vložiti pritožbo, s tako ureditvijo ni bila kršena pritožnikova ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Ustavno sodišče po navedenem ustavne pritožbe, v kateri pritožnik izpodbija prvostopno in drugostopno sodbo, ni sprejelo (prva alinea drugega odstavka 55. člena ZUstS), ustavno pritožbo zoper dopisa Javnega tožilstva Republike Slovenije pa zavrglo (30. člen Zakona o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77 v zvezi s 6. členom ZUstS).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek ter dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič