Jedro

Sodišče druge stopnje sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje glede podanega temelja tožbenega zahtevka, strinja pa se tudi z ugotovitvijo, da je tožnik zamudil rok za plačilo predujma za izvedenca medicinske stroke, pri čemer tudi ni obvestil sodišča o nastali situaciji, zato je bil njegov predlog za ponovno določitev roka pravilno zavrnjen.

Ni pa se mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni mogoče odločiti o nekaterih oblikah uveljavljene nepremoženjske škode. Res je, da sodišče opusti izvedbo dokaza, v kolikor stranka v določenem roku ne plača potrebnega predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP), vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedensko mnenje le eden izmed dokazov za odmero denarne odškodnine, nikakor pa to ni edini dokaz, na podlagi katerega sodišče odloča o denarni odškodnini za posamezne oblike pravno priznane nepremoženjske škode. Tožnik je sodišču predložil poškodbeni karton Splošne bolnišnice M. S. - kirurški oddelek, iz katerega izhaja, da je bil sprejet na oddelek zaradi globjih vreznin, predpisana mu je bila tudi nošnja opornice. Iz poškodbenega kartona so razvidne tudi kontrole, ki jih je moral opraviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo nematerialne škode v skupnem znesku 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

13.07.1996 dalje. V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 147.972,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je tožeča stranka po temelju svojega zahtevka (uveljavljala je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi skaženosti, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je utrpela kot posledico fizičnega napada tožene stranke), v pravdi sicer uspela, vendar zaradi neplačila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, sodišče ni moglo odločiti o višini denarne odškodnine za uveljavljane oblike nepremoženjske škode po prvem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in posledično zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki jo je sodišče storilo z odločitvijo, da ne bo ponovno določilo roka za plačilo predujma za izvedenca medicinske stroke in posledično zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pritožba predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 21.05.2003 naložilo tožniku plačilo predujma v znesku 100.000,00 SIT za izvedenca medicinske stroke. Ta sklep je pooblaščenec tožnika sprejel 22.05.2003, kar pomeni, da bi moral predujem plačati v roku 15 dni, to je do vključno 06.07.2003, oziroma obvestiti sodišče o razlogih za nemožnost plačila. Na naslednji glavni obravnavi, opravljeni v tej zadevi dne 21.05.2004, je pooblaščenec tožnika zaprosil sodišče za ponovno določitev roka za plačilo predujma. Pasivnost tožnika je pojasnil z navedbo, da se je le-ta od 01.05.2003 zdravil v Španiji, v RETU Centru, z zdravljenja se je vrnil konec aprila 2004. Navedeno tudi izhaja z dopisa CSD L. z dne 28.05.2003 (priloga spisa A12).

Sodišče druge stopnje sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje glede podanega temelja tožbenega zahtevka, strinja pa se tudi z ugotovitvijo, da je tožnik zamudil rok za plačilo predujma za izvedenca medicinske stroke, pri čemer tudi ni obvestil sodišča o nastali situaciji, zato je bil njegov predlog za ponovno določitev roka pravilno zavrnjen.

Ni pa se mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni mogoče odločiti o nekaterih oblikah uveljavljene nepremoženjske škode. Res je, da sodišče opusti izvedbo dokaza, v kolikor stranka v določenem roku ne plača potrebnega predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP), vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedensko mnenje le eden izmed dokazov za odmero denarne odškodnine, nikakor pa to ni edini dokaz, na podlagi katerega sodišče odloča o denarni odškodnini za posamezne oblike pravno priznane nepremoženjske škode. Tožnik je sodišču predložil poškodbeni karton Splošne bolnišnice M. S. - kirurški oddelek, iz katerega izhaja, da je bil sprejet na oddelek zaradi globjih vreznin, predpisana mu je bila tudi nošnja opornice. Iz poškodbenega kartona so razvidne tudi kontrole, ki jih je moral opraviti.

Res je, da sodišče prve stopnje ne bo moglo odločati o denarni odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je za to potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim pa sodišče ne razpolaga. Lahko pa bo na podlagi listinskih dokazov v spisu in zaslišanja tožnika ovrednostilo pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. V ta namen naj ponovno zasliši tožnika, ki naj pojasni kakšne bolečine je trpel, koliko časa so trajale, oziroma ali še trajajo. Telesne bolečine so individualnega značaja, enaka poškodba ne povzroči pri vseh ljudeh enakih bolečin. Tudi strah, ki ga je utrpel tekom škodnega dogodka in med postopkom zdravljenja, bo tožnik dokazoval s svojim zaslišanjem, pri čemer naj sodišče prve stopnje, glede na že ugotovljeno dejansko stanje, uporabi tudi izkustvena pravila vsakdanjega življenja. Ugotoviti bo moralo tudi, ali je podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo tožnik uveljavlja. V ta namen naj ugotovi spremembo tožnikove zunanjosti (tožnik navaja brazgotine na obeh rokah), njihovo opaznost in vidnost, obseg in možnost zakrivanja, pri čemer naj upošteva tudi starost in spol tožnika. Nazadnje pa naj ugotovi, koliko vsi ti objektivni elementi (sprememba zunanjosti, opaznost ...) vplivajo na tožnikovo psihično počutje. Sodišče druge stopnje še opozarja, da izvedenec medicinske stroke ne določi obsega nepremoženjske škode in višino denarne odškodnine, temveč je to sodišče, ki uporabi izvedensko mnenje samo kot enega izmed dokazov. Pomembno je tudi oškodovančevo zaznavanje in sprejemanje posledic škodnega dogodka, ki se obravnavajo v okviru priznanih oblik nepremoženjske škode. V danem primeru bo prvostopno sodišče lahko odmerilo odškodnino le za navedene vrste škode in to v okviru dokazov in okoliščin, ki bodo sodišču na razpolago in katere je v postopku pred sodiščem prve stopnje že predložila tožeča stranka.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno zavrnilo tožbeni zahtevek, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe (355. člen ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj upošteva zgoraj dana navodila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 161.člena ZPP.