Jedro

ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevantni trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal v konkretni odpovedi navedeni odpovedni razlog. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2015, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki 21. 6. 2015 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ter za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 21. 6. 2015 dalje do ponovnega nastopa na delo, izplačilo nadomestila plače in drugih dohodkov ter prijavo v obvezna socialna zavarovanja in evidenco delovne dobe pri ZPIZ (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga in nasprotuje ugotovitvi, da tožnica v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov. Meni, da je ta kriterij opredeljen premalo jasno in graja sklicevanje sodišča prve stopnje na 20. člen Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilu potnih stroškov za premoženjska zavarovanja, ker pri tem ni upoštevalo posebnosti provizijskega sistema plače, ki temelji na plačani premiji. Pove, da je lahko svoje delo korektno opravila in zavarovalno polico sklenila, pa iz razlogov, ki niso bili na njeni strani (neplačilo premij s strani zavarovalcev), ni bila upravičena do obračuna provizije, dokler premija ni bila plačana. Kot napačno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se provizija ni obračunavala z zamikom. Trdi, da sodišče pri ugotavljanju doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni upoštevalo obveznosti vračanja obračunane provizije v primeru naknadne prekinitve zavarovalne pogodbe, obročnega prejemanja provizije, če so zavarovalci plačevali premijo v obrokih, in neupravičenosti do provizije v primeru sklenitve zavarovanja v času odsotnosti zaradi bolezni, poškodbe ali nege. Navaja še, da je tožena stranka pričakovala nižje delovne rezultate le, če je bila zaradi bolniškega staleža odsotna več kot 1/3 meseca. Zatrjuje, da način ugotavljanja pričakovanih delovnih rezultatov pri toženi stranki ni bil primeren način ugotavljanja uspešnosti, saj ni odražal dejansko opravljenega dela v tekočem mesecu, tožena stranka pa ni ugotavljala, kaj konkretno je tožnica v posameznem mesecu dejansko naredila, pač pa le, koliko premij so plačali zavarovalci, na kar ni mogla vplivati. Meni, da je Pravilnik v nasprotju z zakonom, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti oziroma bi moralo odločati o njegovi zakonitosti kot o predhodnem vprašanju. Trdi, da je uprava tožene stranke samovoljno in kljub nasprotovanju reprezentativnega sindikata zvišala količnik za določitev osnovne plače zavarovalnega zastopnika, s katerim se pomnoži izhodiščna plača, z 1,8 na 2,00, saj je upoštevajoč provizijski sistem in vrstni red pokrivanja plače na ta način prišlo do zvišanja norme. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede višine tožničine „osnovne plače“ v višini 878,78 EUR, saj tožena stranka ni pojasnila, kaj je znesek uskladitve v višini 79,78 EUR, ki ga ne bi smela upoštevati. Zatrjuje, da njena osnovna plača znaša 799,00 EUR bruto. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da se izplačanih nadomestil za čas letnega dopusta, praznikov, izobraževanj, bolniške odsotnosti, ki ji pripadajo in ji jih je delodajalec dolžan izplačevati iz lastnih sredstev, ne upoštevajo. Navaja, da ker v času odsotnosti ni mogla dosegati delovnih rezultatov, bi se moralo upoštevati pri ugotavljanju uspešnosti tudi sorazmerno manjše število dni in sorazmerno nižji znesek „osnovne plače“, ki bi ga morala s provizijo doseči. Meni, da za ureditev, pri kateri se upošteva odsotnost le, če je daljša od 1/3 dni, ni razumnega razloga, zato tako ni mogoče ugotavljati uspešnosti delavca. Sklicuje se na trditve, da ji je tožena stranka zmanjšala skupno mesečno provizijo zaradi prekinitev zavarovanj in ostalih razlogov, ki niso bili na strani tožnice, pri čemer bi te podatke morala posredovati tožena stranka, ki z njimi razpolaga. Navaja, da je o odpovedih zavarovanj izvedela naključno, gre pa za podatke tožene stranke, zato je dokazno breme na njej. Pove še, da jo je tožena stranka pri delu onemogočala z večkratnim premeščanjem z enega delovnega mesta na drugega, menjavo terena, dodelitvijo premajhnega skadencarja, ki si ga je morala še deliti s sodelavko. Sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo določbe 14. člena Pravilnika, po katerem je zastop zavarovalnega zastopnika praviloma zaščiten. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo njeno strokovno znanje pod pričakovanji. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, podane tožnici 23. 4. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu zavarovalne zastopnice, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2006. Ker tožnica v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, je tožena stranka zoper njo začela postopek pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti. Po zagovoru 1. 4. 2015 ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožnice med drugim ugotavljalo, ali je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. V zvezi s tem je ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom, kar pa za odločitev v zadevi ni pravno pomembno. ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevanten trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je torej nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje.(1) Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal v konkretni odpovedi navedeni odpovedni razlog. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu že zaradi tega razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je pritožbeno sodišče presodilo, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek (355. člen ZPP).

7. Za rešitev obravnavanega spora glede očitka nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov tožnice v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 je ključen Pravilnik o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilu potnih stroškov za premoženjska zavarovanja z dne 28. 2. 2013 (v nadaljevanju: Pravilnik). Pravilnik kot organizacijski splošni akt delodajalca (prvi odstavek 8. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) v tretjem odstavku 21. člena določa, da se za zavarovalne zastopnike, ki trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov, lahko začne postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V drugem odstavku 20. člena Pravilnika pa je določeno, da zavarovalni zastopnik dosega pričakovane delovne rezultate, ko je seštevek mesečne provizije in stimulacije iz naslova premoženjskih zavarovanj, življenjskih in pokojninskih zavarovanj, prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter provizij od ostalih opravljenih storitev najmanj tolikšen, da si z njo pokrije svojo osnovno plačo. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, enako pa navaja tudi v pritožbi, da Pravilnik, ki uvaja t. i. provizijski sistem v zvezi z ugotavljanjem uspešnosti zavarovalnega zastopnika (ta je odvisna od prejetih provizij, te pa so odvisne od plačanih premij za sklenjena zavarovanja) v nasprotju z zakonom. Do teh navedb tožnice (z izjemo navedbe, da je tožena stranka samovoljno zvišala količnik za določitev osnovne plače) se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Gre sicer za razloge, ki jih lahko uveljavlja upravičeni predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu (točka c) 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1), vendar pa o tem vprašanju lahko sodišče prve stopnje odloča tudi samo v individualnem delovnem sporu, kadar gre za predhodno vprašanje v smislu 21. člena ZDSS-1,(2) če postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom še ni v teku.

8. V predmetni zadevi je bistvena tudi trditev tožnice, da tožena stranka pri ugotavljanju doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni upoštevala dni tožničinih opravičenih odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo dneve, ko je bila tožnica odsotna, vendar pa je na podlagi 21. člena Pravilnika sklenilo, da tožnica ni upravičena do znižanja obsega pričakovanih delovnih rezultatov, saj je slednje v navedenem aktu predvideno le v primeru upravičene zaporedne odsotnosti več kot 1/3 dni v mesecu ali v primeru skupne odsotnosti več kot 1/2 dni v mesecu, pri čemer se odsotnost zaradi koriščenja letnega dopusta ne upošteva. Ker je mogoče uporabiti splošni akt delodajalca le, če je ta skladen z zakonom, bo moralo sodišče prve stopnje to v nadaljnjem postopku še ugotoviti.

9. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in pri tem upoštevati zgoraj navedeno pravilno materialnopravno izhodišče. Prav tako bo moralo upoštevati, da je v predmetni zadevi bistveno, ali so določbe Pravilnika v zvezi z ugotavljanjem doseženih rezultatov delavca skladne z zakonom. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje moralo izvesti potrebne dokaze in samo odločiti o predhodnem vprašanju ali pa postopek prekiniti in počakati na odločitev o predhodnem vprašanju glede skladnosti določb Pravilnika o ugotavljanju pričakovanih delovnih rezultatov z zakonom, če je tak postopek v teku, ter nato ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijane odpovedi, o reparacijskem in o reintegracijskem tožbenem zahtevku ter stroških postopka.

10. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev (še) niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Od uveljavitve novele ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/07) naš Zakon o delovnih razmerjih ne določa več subjektivnega roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

(2) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 218/2011 in pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 414/2012.