Jedro

Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec–fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Davek se od ugotovljene davčne osnove plača po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja in ne po povprečni stopnji dohodnine, kot izhaja iz dohodninske odločbe zadnjega davčnega obdobja. To pomeni, da je davčni organ pri izračunu povprečne davčne stopnje utemeljeno upošteval vse obdavčljive dohodke določenega leta in s tem tudi dohodke, za katere tožnik ni izkazal ustreznega (neobdavčljivega) vira.

Po določbah 69. člena ZDavP-2 sme davčni organ v primerih iz 68. člena pozvati davčnega zavezanca–fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja torej lahko pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga.

Neutemeljeni so tudi ugovori, s katerimi tožnik nasprotuje povečanju davčne osnove iz naslova pologov in obrokov za leasing. Ti sicer res lahko pripeljejo do spremembe pri lastništvu vozil oziroma do spremembe v premoženju tožnika. Do takrat pa izvršena plačila nedvomno predstavljajo potrošnjo oziroma neposredno porabo denarnih sredstev, ki se v skladu z določbami 68. člena ZDavP-2 upošteva pri izračunu davčne osnove.

Poraba sredstev v inšpiciranem obdobju lahko vključuje tudi prihranke iz preteklih obdobij. Vendar pa mora biti izkazano, da gre za takšne prihranke in s tem za sredstva, s katerimi je tožnik razpolagal na začetku inšpiciranega obdobja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008, zaradi ugotovljenih nenapovedanih dohodkov, tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od davčne osnove 510 860,13 EUR po stopnji 38,95% v višini 198 980,02 EUR in pripadajoče obresti.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je pristojni davčni urad na podlagi podatkov, ki jih je pridobil uradoma, ugotovil, da tožnikova sredstva oziroma poraba teh sredstev v obdobju od leta 2005 do 2008 precej presegajo napovedane dohodke. Zato je tožnika na podlagi določb 69. člena ZDavP-2 pozval k prijavi premoženja. Tožnik je posredoval prijavo po stanju na dan 4. 12. 2008, iz katere so razvidni podatki o njegovem premoženju in premoženju otrok (A.A. in B.B.), priloge (pogodbe o finančnem leasingu za tri vozila, notarski zapis, pogodbo o dolgoročnem kreditu, predpogodbo) ter pojasnilo k prijavi.

V postopku davčnega inšpekcijskega postopka so bili pridobljeni še nadaljnji podatki, vključno z izjavo tožnika, ter na tej podlagi ugotovljeno, da je tožnik v kontroliranem obdobju razpolagal z nepremičninami (stan. hiša v C., dve stanovanji v Č. v vrednosti 389 944,99 EUR in 350 000,00 EUR, vikend in gozd v D.), z osebnimi vozili (Audi R8, Mercedes, Audi A8) ter z denarnimi sredstvi na treh bančnih računih v Sloveniji in na računu v Avstraliji (v višini 390 000,00 EUR). Kot viri sredstev so bili ugotovljeni neto dohodki (iz dohodninskih napovedi) v skupni višini 58 589,98 EUR, dolgoročni kredit v višini 120 000,00 EUR in kupnina od prodaje poslovnega deleža družbe E. d.o.o. družbi F. d.o.o. v višini 249 603,57 EUR. Pri tem je bilo v zvezi z nepremičninami ugotovljeno, da je tožnik eno od stanovanj v Č. (v vrednosti 350 000 EUR) v letu 2008 podaril hčerki A.A., ter da je stanovanje kupil že v letu 1998 po nabavni vrednosti 25 650 000,00 SIT. Glede vozil, ki jih je imel tožnik v finančnem leasingu, se ugotavlja, da je tožnik iz naslova sklenjenih pogodb plačal (kot polog in obroke leasinga) za vozilo Mercedes 16 835,72 EUR, za Audi Quattro 70 161,21 EUR in za Audi A8 skupaj 63 689,50 EUR. V zvezi s transakcijskimi računi se ugotavlja, da je tožnik opravljal promet preko računa, odprtega pri banki G. ter da v zvezi z izplačili z računa ni bilo mogoče razbrati, na kaj se nanašajo. Prejel pa je na račun nakazilo kredita v znesku 119 341,93 EUR ter predložil tudi pogodbo o dolgoročnem kreditu, v zvezi s katerim je iz podatkov računa razvidno, da je tožnik v obravnavanem obdobju poplačal 14 anuitet oziroma obrokov kredita ter da je stanje obveznosti iz kredita na koncu obdobja 107 088,86 EUR. Iz podatkov računa je tudi razvidno, da je tožnik prejel nakazilo od družbe H. d.o.o., pri katerem gre za nakazilo kredita, ki je bil dan tožniku v skupnem znesku 17 969,68 EUR, kar se upošteva kot tožnikova obveznost. Za nakazila s strani družbe F. d.o.o. iz naslova posojila se ugotavlja, da ne vpliva na porast premoženja oziroma porabe v inšpiciranem obdobju. Kot postavka, ki povečuje neto vrednost premoženja, pa se upošteva trošenje oziroma osebna poraba tožnika, ki iz podatkov računa ni razvidna in se zato upošteva kot povprečna poraba sredstev za življenjske stroške, ki znaša za pregledano obdobje skupaj 23 461,53 EUR.

Ker iz zbranih podatkov izhaja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo ter premoženjem, ki so precej presegali napovedane dohodke, se je tožniku odmeril davek od ugotovljene razlike. Odmeril se je po metodi indirektnega ugotavljanja dohodkov ter ob upoštevanju listin, ki jih je tožnik predložil v postopku nadzora. Izračun neto vrednosti premoženja na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja ter sprememba neto vrednosti premoženja je razvidna iz tabele na 17. strani izpodbijane odločbe. Iz izračuna sledi, da je tožnik na dan 31. 12. 2008 razpolagal s premoženjem v skupni vrednosti 677 449,38 EUR, na dan 1. 1. 2005 pa v vrednosti 205 729,46 EUR, tako da znaša sprememba vrednosti neto vrednosti premoženja 471 719,92 EUR. Sprememba neto vrednosti se korigira s popravki, ki so razvidni iz tabele na 20. strani izpodbijane odločbe, tako da znaša 510 860,13 EUR. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 se nato izračuna povprečna stopnja dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (38,95%) ter na tej podlagi obračuna davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, kar znese toliko, kot sledi iz izreka odločbe.

Pripombe na zapisnik je prvostopni organ zavrnil z obrazložitvijo, da tožnik novih dejstev in novih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, ni navedel. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori ugotavlja, da zatrjevane kršitve pravil postopka in davčnih načel niso podane. Navedbe tožnika, da davčni organ ni upošteval tožnikovih prihrankov na dan 1. 1. 2005, so neutemeljene, saj je iz spisov razvidna izjava tožnika, da dokazov za to, da je dejansko razpolagal s prihranki, ne bo predlagal. Tožnik bi namreč moral obstoj premoženja na presečni dan izkazati, ne pa da ga samo zatrjuje. Posledično prvostopni organ utemeljeno ni upošteval tožnikove izjave o prihrankih, s katerimi naj bi pokrival obroke za leasing vozil in obroke za odplačevanje kredita. Zakonsko podlago za preiskavo tožnikovega premoženja pred letom 2005 je vseboval že četrti odstavek 113. člena ZDavP-1, podatke, ki vplivajo na davčno obveznost, pa so bile fizične osebe dolžne davčnemu organu posredovati tudi po določbah ZDavP, kjer je bil določen tudi desetletni rok hrambe listin in evidenc, ki se nanašajo na davčno obveznost. Iz izpodbijane odločbe dovolj jasno sledi, da se zaradi podarjenega stanovanja (hčerki) davčna osnova ni povečala. Zato so tožbeni ugovori v tej zvezi neutemeljeni. Pri posojilu pa prvostopni organ pri spremembi neto vrednosti premoženja odplačanih anuitet ni upošteval med potrošnjo. Zato je zmanjšanje davčne osnove, kljub nepravilno izračunani višini neodplačanega dela posojila, ugotovljeno pravilno. Pravilno je tudi izračunana povprečna stopnja obdavčitve. Iz zakonske določbe (petega odstavka 68. člena ZDavP-2) izhaja, da se davek odmeri od povprečne stopnje dohodkov zadnjega davčnega obdobja, kar pomeni, da je prvostopni organ ravnal prav, ko je pri izračunu povprečne stopnje upošteval tudi dohodke, za katere tožnik ni izkazal ustreznega (neobdavčljivega) vira. Drugačna uporaba zakonske norme bi pripeljala do neenakopravnega obravnavanja davčnih zavezancev. Neutemeljeni pa so, glede na to, da gre v konkretnem primeru za ugotavljanje davčne osnove z oceno, tudi pritožbeni očitki o kršitvi načela gotovosti iz 7. člena ZDavP-2. Pri oceni namreč ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja v smislu gotovosti, temveč za izid, ki se kar v največji meri približuje verjetnim dejstvom.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi niso navedeni razlogi, iz katerih je bil pozvan k prijavi premoženja, da dejstva sama po sebi ne kažejo ničesar in da bi bilo zato potrebno ugotoviti pogoje, iz katerih se lahko zadevni postopek izpelje. Ker teh in takšnih razlogov ni, so kršena temeljna načela ZDavP-2 in Ustave, še zlasti, ker iz odločbe ne izhaja, kdaj so bili podatki pridobljeni in zato ni razvidno, ali so bili znani že ob uvedbi postopka in s tem izpolnjeni pogoji za uvedbo.

Ugotovitve, navedene na 7. strani izpodbijane odločbe, so zmotne. Tožnik ni nikoli razpolagal z vozili, saj jih je imel le v leasingu in je zanje plačeval le uporabnino. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev, da tožnikovo premoženje presega napovedane dohodke. Premoženje že v načelu vedno presega dohodke posameznega obdobja. V konkretnem primeru gre za 30-letno pridobivanje dohodkov, katerega rezultat je premoženje. Od tega je tožnik pet let delal v Avstraliji in enako dolgo v Iraku ter tam dobro zaslužil. Tožnik je na razgovoru 2. 8. 2010 izrecno pojasnil, od kod mu premoženje oziroma sredstva. Tožnik je na istem sestanku povedal, da je tekoče življenje financiral s prihranki iz celotne delovne dobe (35 let) in tudi, da jih je delno pokrival z ženinimi dohodki. Davčni organ prve stopnje ni izvedel nobenega dokaza in ni zaslišal tožnikove žene v tej smeri, čeprav bi moral v celoti in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Sicer pa se denarna sredstva hranijo (tudi) izven bank, nenazadnje pa je tožnik denar posojal tudi otrokoma, ni pa predložil potrebnih izjav, ker ni hotel družine vključevati v postopek. Petdnevni rok za predložitev dokumentacije o stanju sredstev na računu v Avstraliji, ki mu je bil postavljen v sklepu, je nerazumen že zaradi krajevne odmaknjenosti. Tožnik zato poudarja, da v inšpiciranem obdobju ni prejel nobenih sredstev, ki bi morala biti obdavčena, kar izhaja tudi iz poslovanja na transakcijskem računu, na katerega je prejemal vse obdavčljive prihodke. Dvigi gotovine z računa se praviloma ne dokumentirajo, zato so zaključki davčnega organa, da iz izpiskov prometa ni mogoče ugotoviti namena izplačil, neživljenjski in kot takšni neupoštevni. Vsi dvigi so pomenili tekočo potrošnjo oziroma plačevanje obveznosti, saj za drugačen zaključek ni nobenega dokaza.

Tožnik je davčnemu organu predložil potrdilo o prejemu kupnine z dne 12. 11. 1998 in potrdilo o posojilu 150 000,00 DEM z datumom 11. 10. 2004. Pri tem vsaj potrdilo z dne 11. 10. 2004 dokazuje obstoj sredstev tožnika neposredno pred začetkom inšpiciranega obdobja. Če meni drugače, bi moral prvostopni organ tožnikove trditve preveriti z zaslišanjem posojilojemalca in priče, česar pa ni storil. Premoženje v Avstraliji je tožnik prepustil v upravljanje tretji osebi, zato ni mogel dokazati višine sredstev, ki se spreminjajo in zato tožnik njihove oblike niti sam ne pozna. Premoženje na dan 1. 1. 2005 je bilo zato bistveno večje, kot izhaja iz izračuna davčnega organa. Nesprejemljivo je tudi, da je bilo pri izračunu upoštevano stanovanje, ki ga je tožnik podaril hčerki. Kakršnakoli davčna osnova ali plačilo davka je v izrecnem nasprotju z Zakonom o davku na dediščino in darila oziroma z namenom obdavčitve, saj fizična oseba prosto razpolaga s svojim premoženjem, darilo hčerki pa ni obdavčeno. Zgrešen je tudi namen določbe petega odstavka 68. člena ZDavP-2, saj dodatna obdavčitev darovalca, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru, pomeni dvojno obdavčitev. Tudi pri plačilu obrokov za najem vozil je treba upoštevati namen pogodbe. Tako posameznih obrokov ni mogoče šteti samo kot izdatek, še posebej, če je bil ob sklenitvi pogodbe plačan tudi polog v večjem znesku. Gre le za del kupnine, s tem da se bo premoženje povečalo šele z dokončnim odplačilom najema.

Ker tožnikovi prihranki izhajajo iz obdobja, ki je bistveno pred letom 2005, tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, davčni organ pa nima zakonske osnove, da bi to zahteval. V 68. členu ZDavP-2 ni predpisana metoda za ugotavljanje davčne osnove. Uporabljena metoda okvirno ustreza zakonski določbi, ni pa bila pravilno uporabljena. Tako je davčni organ davčno osnovo nepravilno povečal za darilo hčerki. Nepravilno je tudi izračunal povprečno stopnjo obdavčitev, saj je vanjo vključil četrtino davčne osnove, o kateri še ni bilo odločeno in s tem upošteval nepravilne podatke oziroma nezakonite ugotovitve. Kot zadnje davčno obdobje je razumeti leto 2008, ko je davčna osnova znašala 11 756,98 EUR in ne 139 472,01 EUR, kot zmotno meni davčni organ. Nepravilno pa je upoštevano tudi stanje posojila na dan 31. 12. 2008 v višini 107 088,86 EUR. Zato je davčna osnova previsoka in s tem nepravilna in nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za odmero davka v posebnih primerih iz 68. člena ZDavP-2, pri kateri se predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Po petem odstavku tega člena se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden, plača pa se davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

Po določbah 69. člena ZDavP-2 sme davčni organ v primerih iz 68. člena pozvati davčnega zavezanca – fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja torej lahko pozove zavezanca tudi v primeru iz citiranega petega odstavka 68. člena, to je, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Po nespornih podatkih spisov je davčni organ takšno nesorazmerje ugotovil na podlagi podatkov, zbranih uradoma, zato je imel podlago, da tožnika pozove k prijavi premoženja. Pravilen in skladen z zakonom je po podatkih spisov tudi način, na katerega je to storil ter premoženje oziroma sredstva, ki jih je pri tem upošteval, kar vse je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe (str. 2 do 5), na katere se sodišče sklicuje. Drugačne tožbene trditve nimajo opore v upravnih spisih, še posebej ne tiste o pomanjkljivi obrazložitvi in o prosti presoji davčnega organa o tem, „koga bo vzel v postopek inšpiciranja“. Kršitev temeljnih načel ZDavP-2 in Ustave, zatrjevana v zvezi s pozivom k prijavi premoženja, zato ni podana.

Neutemeljeni pa so tožbeni očitki tudi v pogledu dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za zaključek, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi, ki presegajo njegove dohodke in s tem za cenitev davčne osnove.

Glede osebnih vozil ni spora o tem, da je imel tožnik vozila v finančnem najemu in tudi ne o tem, katera so bila ta vozila. Spora tudi ni o tem, da je tožnik plačal pologe in obroke za leasing ter višina plačanih zneskov, ki se kot prirast premoženja (pravilno) upoštevajo pri izračunu davčne osnove. Lastništvo vozil se v izpodbijani odločbi ne omenja in pri izračunu davčne osnove, kot to dovolj jasno sledi iz izračuna neto vrednosti premoženja, ne upošteva. Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, s katerimi tožnik nasprotuje povečanju davčne osnove iz naslova pologov in obrokov za leasing. Ti sicer res lahko pripeljejo do spremembe pri lastništvu vozil oziroma do spremembe v premoženju tožnika. Do takrat pa izvršena plačila nedvomno predstavljajo potrošnjo oziroma neposredno porabo denarnih sredstev, ki se v skladu s citiranimi določbami 68. člena ZDavP-2 upošteva pri izračunu davčne osnove.

Sodišče se strinja s tožnikom, da poraba sredstev v inšpiciranem obdobju lahko vključuje tudi prihranke iz preteklih obdobij. Vendar pa mora biti izkazano, da gre za takšne prihranke in s tem za sredstva, s katerimi je tožnik razpolagal na začetku inšpiciranega obdobja, v konkretnem primeru na dan 1. 1. 2005. Tega pa tožnik za prihranke, na katere se sklicuje v tožbi, tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, v davčnem postopku in v postopku s tožbo ni uspel izkazati.

Prihranke v Avstraliji na dan 1. 1. 2005 tožnik ves postopek samo zatrjuje in z ničemer ne izkaže, čeprav gre za sredstva, ki naj bi jih po lastnih navedbah imel na računu oziroma v vrednostnih papirjih in nepremičninah in za katera torej obstajajo listinska dokazila, kar še zlasti velja za primer, če s sredstvi upravlja tretja oseba, kot se navaja v tožbi. Petdnevni rok za predložitev dokazil pri tem ni igral odločilne vloge, saj je davčni organ postavljeni rok podaljševal, ob ustrezni obrazložitvi pa bi tožnik, kljub prekoračitvi postavljenega roka, dokazila lahko predložil tudi še v pritožbi in v postopku s tožbo. Ker tega ni storil, je po presoji sodišča davčni organ tožnikove trditve o prihrankih v Avstraliji utemeljeno štel za neizkazane in jih kot takšnih pri ugotavljanju tožnikovega premoženja na začetku inšpiciranega obdobja (na dan 1. 1. 2005) pri odločanju ni upošteval, tako kot tudi sicer ni mogel upoštevati zgolj splošnih in neizkazanih tožnikovih trditev o obstoju prihrankov, ki izvirajo iz njegove celotne 35-letne delovne dobe.

Pokrivanje življenjskih stroškov z ženinimi dohodki tožnik prvič zatrjuje v tožbi, čeprav ni videti ovire, da bi tega ne storil že v davčnem postopku. Sodišče zato tožbene navedbe v tej smeri, ki so razen tega povsem splošne in nekonkretizirane, šteje za nedopustno tožbeno novoto in jih kot takšnih pri odločanju ne upošteva. Isto velja za (sicer povsem splošne) tožbene navedbe o tem, da se denarna sredstva hranijo izven bank in o tem, da je tožnik določena sredstva posodil otrokoma. Tožnik je ženine dohodke v davčnem postopku omenil le v zvezi s pokrivanjem stroškov leasinga in odplačevanjem posojila, pa še to brez navedbe kakršnihkoli konkretnih podatkov in nenazadnje tudi brez predloga za njeno zaslišanje, zato po presoji sodišča davčnemu organu ni mogoče očitati, da ni izvedel dokazov v tej smeri in da je iz tega razloga ostalo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno.

Glede potrdil o prejemu kupnine z dne 12. 11. 1998 in o vračilu posojila z dne 11. 10. 2004, ki ju je tožnik predložil že v pripombah na zapisnik, se je izjavil že prvostopni organ v izpodbijani odločbi ter navedel razloge, iz katerih ju ni upošteval. Prvega zaradi časovne odmaknjenosti in drugega zato, ker ob dejstvu, da je listino napisal in podpisal zgolj tožnik, zapisane vsebine ne izkazuje verodostojno. S takšnim stališčem in posledično z zaključkom, da omenjeni listini nista dokaz o obstoju gotovine na dan 1. 1. 2005, se strinja tudi sodišče, ki tožbenih ugovorov v tej zvezi iz istih razlogov ne upošteva.

Stanovanje, ki ga je tožnik podaril hčerki, po podatkih spisov in izpodbijane odločbe vrednosti tožnikovega premoženja in s tem davčne osnove ne povečuje. Kot pravilno pojasnjuje že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je iz izpodbijane odločbe (na 19. strani) razvidno, da darilo kot poraba sredstev v inšpiciranem obdobju davčno osnovo sicer zvišuje, da pa obenem nepremičnina, ki je pridobljena pred inšpiciranim obdobjem, znižuje spremembo neto vrednosti premoženja, kot to izhaja iz tabele na 17. strani odločbe. Drugačne tožbene trditve, tudi tiste o dvojnem obdavčenju, so zato v nasprotju s podatki spisov in kot takšne neupoštevne.

Davčne osnove tudi ne povečuje posojilo oziroma stanje posojila, ki ga je tožnik prejel od banke I. d.d. v višini 119 341,93 EUR in ki naj bi po izračunu davčnega organa na dan 31. 12. 2008 znašalo 107 088,86 EUR. Kot ugotavlja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, izračun neodplačanega dela posojila res ni pravilen. Vendar pa hkrati pravilno in skladno s podatki spisov ugotavlja, da omenjena nepravilnost na pravilno višino davčne obveznosti ne vpliva. Prvostopni organ namreč pri spremembi neto vrednosti premoženja odplačanih anuitet ni upošteval med potrošnjo, zato je davčna osnova (oziroma njeno zmanjšanje iz naslova prejetega posojila) ugotovljena pravilno.

Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se davek od ugotovljene davčne osnove plača po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja in ne po povprečni stopnji dohodnine, kot izhaja iz dohodninske odločbe zadnjega davčnega obdobja, kot smiselno uveljavlja tožnik v tožbi. To pa pomeni, da je prvostopni davčni organ pri izračunu povprečne davčne stopnje utemeljeno upošteval vse obdavčljive dohodke določenega leta in s tem tudi dohodke, za katere tožnik ni izkazal ustreznega (neobdavčljivega) vira ter da so tožbeni očitki v tej zvezi brez podlage. Drugačna razlaga zakonske določbe bi namreč povzročila neenako obravnavanje davčnih zavezancev, kot pravilno poudari že tožena stranka v odgovoru na tožbo ter se pri tem utemeljeno sklicuje na (enako) stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 367/2011 z dne 29. 3. 2012. Zatrjevane kršitve določb ZDavP-2 in temeljnih načel davčnega postopka torej po povedanem niso podane. Prav tako niso podane kršitve zakona, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče je zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.