Jedro

O vštevanju izplačila obveznic v pokojninsko osnovo se ni odločalo kot o predhodnem vprašanju pri izdaji odločbe, s katero je bila tožnici priznana pravica do invalidske pokojnine, tako da ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, četudi iz zapisnika o opravljeni reviziji izhaja, da so bila sredstva izplačanih obveznic delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi sklep tožene stranke z dne 20. 3. 2009 in odločba z dne 24. 6. 2009 ter da se predlogu za obnovo postopka ugodi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti invalidsko pokojnino in pri odmeri upoštevati podatke sporočene na obrazcu M4/M8 št. VP 287 z dne 21. 1. 2009 (datum spremembe 9. 12. 2008), tako da se za obdobje od 1. 1. 1992 do 29. 2. 2002 kot osnova za pokojnino upošteva še znesek 130.637,50 SIT ter za obdobje od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992 kot osnovo za pokojnino upošteva še znesek 1.102.615,17 SIT ter je toženka dolžna v roku 30 dni po prejemu sodbe izdati novo odločbo o odmeri invalidske pokojnine in povrniti tožnici stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ni podan. Sodišče je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za primer, ko bi se odločba organa opirala na kakšno predhodno vprašanje. Menilo je, da ni šlo za predhodno vprašanje, saj ni šlo za odločitev pristojnega sodišča ali kakega drugega organa, temveč je zmotno štelo, da je šlo le za toženkino razlago, veljavnega zakona in njegovo uporabo. Sodišče bi po mnenju pritožbe moralo zaključiti, da gre za predhodno vprašanje, saj je o tem, kaj spada v osnovo za odmero pokojnine, pooblaščen revizor toženke v bistvenih točkah po opravljeni reviziji odločil drugače. Ustaljena sodna praksa veleva, da je treba šteti, da gre za drugi organ, tudi če gre za odločitev druge organizacijske enote (službe, oddelka) istega upravnega organa, kar se je zgodilo ravno v konkretnem primeru. Predhodno vprašanje je v danem primeru pristojni organ – to je pooblaščen revizor tožene stranke – drugače rešil, kot ga je ob izdaji odločbe z dne 2. 6. 2003 rešila območna enota ... toženke. To je razvidno tudi iz zapisnika z dne 27. 11. 2008, saj je šlo za odločitev drugega organa in ne za razlago toženke glede veljavnega zakona in njegove uporabe, kot zmotno trdi sodišče prve stopnje. Pooblaščeni revizor je ugotovil – torej odločil, da so bila navedena sredstva razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancu upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Ne gre torej le za razlago veljavne zakonodaje, temveč za konkretno odločanje pooblaščenega revizorja toženke. Tudi ni sporno, da odločitev o tem, kaj se delavcu upošteva pri izračunu pokojninske osnove, glede na definicijo iz 147. člena ZUP, predstavlja predhodno vprašanje. Zgolj dejstvo, da organ toženke, ki je odločal o odmeri pokojnine tožnice, vprašanja „kaj se upošteva pri izračunu pokojninske osnove delavca in kaj ne“, ni eksplicitno definiral kot predhodno vprašanje, še ne pomeni, da o njem ni odločal kot o predhodnem vprašanju oziroma, da ni šlo za predhodno vprašanje. Organ, ki je izdal tožnici odločbo o odmeri pokojnine z dne 2. 6. 2003, se je očitno odločil, da bo predhodno vprašanje sam rešil. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da vprašanje, kaj se upošteva pri izračunu pokojninske osnove delavca in kaj ne, ne predstavlja samostojne pravne celote. Pritožba poudarja, da je bilo ravno to vprašanje predmet samostojnega postopka in sicer tako predmet obravnave pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kot tudi predmet revizije delodajalca. Tožnica je že s predložitvijo zapisnika z dne 27. 11. 2008 in odločbe z dne 2. 6. 2003 izkazala, da je o tem, kaj se upošteva pri izračunu pokojninske osnove delavca in kaj ne, bilo naknadno odločeno bistveno drugače ter, da je o tem najprej odločala območna enota ... toženke, nato pa kot pristojni organ za odločanje o konkretnem predhodnem vprašanju pooblaščen revizor toženke, torej drug pristojni organ. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 24. 6. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep toženke z dne 20. 3. 2009, s katerim je bilo odločeno, da se predlog za obnovo postopka zavrže. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje.

Tožnici je bila s pravnomočno odločbo toženke z dne 2. 6. 2003 priznana pravica do invalidske pokojnine od 7. 4. 2003 dalje. Tožnica je dne 17. 3. 2009 vložila zahtevek za ponovno odmero pokojnine, v njem navedla, da je bila njena pokojnina nepravilno odmerjena, ker ji niso bila všteta v osnovo izplačila osebnega dohodka iz naslova dobička izplačanega v letu 1992 in predlagala, da se ji ponovno odmeri pokojnina z upoštevanjem teh izplačil. Organ toženke je s sklepom z dne 20. 3. 2009 predlog za obnovo postopka zavrgel kot prepozen. Tožnica se je zoper sklep pritožila in pritožbo utemeljevala s tem, da je šele januarja 2009 izvedela za opravljeno revizijo z dne 27. 11. 2008, kjer je revizor toženke ugotovil, da so bila sredstva razdeljena v letu 1992 v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače, ki se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Toženka je z odločbo z dne 24. 6. 2009 pritožbo zavrnila.

Razlogi za obnovo postopka so izrecno določeni v 260. členu ZUP, v 263. členu pa so določeni objektivni in subjektivni roki glede na posamezni obnovitveni razlog. Sodišče prve stopnje je štelo, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti 4. odstavek 263. člena ZUP, v katerem je določeno, da po preteku treh let od dokončnosti odločbe ni mogoče več predlagati obnove in je tudi ne izvesti po uradni dolžnosti. Izjema od tega je 5. odstavek 263. člena, ko se lahko predlaga oziroma začne obnove tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, torej, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka); če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočna spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (3. točka); oziroma, če se odločba organa, ki je vodil postopek, upira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (4. točka 260. člena ZUP). Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega postopka preizkusilo tudi navedbo tožnice, podano šele v sodnem postopku, da bi bilo potrebno opraviti obnovo po 4. točki 260. člena ZUP, saj gre za situacijo, ko se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, katero pa je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah rešil drugače. Menilo je, da takšno stanje v spornem primeru ni podano in da v danem primeru ne gre za predhodno vprašanje.

Pritožbene navedbe se v celoti nanašajo na to, da je bilo glede tega, kaj se tožnici upošteva pri izračunu pokojninske osnove, kar predstavlja predhodno vprašanje, pri izdaji odločbe v letu 2003, rešen pozneje drugače. Zapisnik o opravljeni reviziji z dne 27. 11. 2008, narejen s strani revizorke toženke M.K., predstavlja odločitev, s katero je bilo navedeno vprašanje glede vštevanja izplačanih zneskov obveznic v pokojninsko osnovo rešeno drugače, saj je navedena revizorka ugotovila, da so bila sredstva izplačanih obveznic delavcem v mesecih maju, juliju in oktobru 1992 v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevaju pri izračunu pokojninske osnove.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP ni podan. Obnovitveni razlog, kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje, iz 4. točke 260. člena ZUP je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Za predhodno vprašanje v smislu ZUP gre kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba toženke z dne 2. 6. 2003, katere obnova se predlaga, je bila izdana s strani pristojnega organa toženke, to je območne enote ..., katera je bila pristojna, da odloči glede pravice do invalidske pokojnine tožnice in o višini te invalidske pokojnine. Torej ni šlo za neko vprašanje, o katerem odločanje bi bilo v pristojnosti kakšnega drugega organa ali sodišča. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da takšno stanje v spornem primeru ni podano in da ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi moralo odločati pristojno sodišče ali kakšen drugi organ. O vštevanju izplačila obveznic v pokojninsko osnovo se ni odločalo kot o predhodnem vprašanju pri izdaji odločbe z dne 2. 6. 2003 ter tako ni bil podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.