Up-424/00

15. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A., d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 17/2000 z dne 14. 9. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1249/99 z dne 19. 10. 1999 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 106/98 z dne 17. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti sodne poravnave, sklenjene med stečajnim dolžnikom (družbo C.) in družbo Č., podrejeno pa njeno razveljavitev. Od družbe Č. je zahtevala tudi vrnitev izplačanega zneska z zamudnimi obrestmi v stečajno maso. Navaja, da je ta znesek družba Č. prejela na temelju zgoraj navedene sodne poravnave, s katero ji je bila priznana ločitvena pravica do poplačila terjatve, ki jo je uveljavljala v stečajnem postopku. Tožbeni zahtevek je bil na sodišču prve stopnje zavrnjen. Pritožbo zoper prvostopenjsko sodno odločbo je Višje sodišče zavrnilo. Pritožnica je nato vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 33. člena Ustave. Kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave utemeljuje z navedbami, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do določb materialnega prava, ki sta ga v svojih odločbah uporabili sodišči prve in druge stopnje. Navaja, da gre pri odločbah Višjega in Okrožnega sodišča za odstopanje od sodne prakse ostalih slovenskih sodišč in Vrhovnega sodišča in da takšnega odstopanja sodišči nista utemeljili.

Odstopanje pomeni stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da hipoteka preide na novega upnika na podlagi cesije avtomatično kot akcesorna pravica na osnovi 437. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - ZOR), ne da bi bilo to treba zaznamovati v zemljiški knjigi. Kot dokaz prilaga sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 293/96. Kršitev 23. člena Ustave pa utemeljuje s trditvijo, da Vrhovno sodišče ni meritorno odločilo o vsebini tožbenega zahtevka, temveč je revizijo zavrnilo zaradi pomanjkanja njenega pravnega interesa.

Meni tudi, da bi revizijsko sodišče moralo revizijo zavreči, če bi res šlo za pomanjkanje pravnega interesa. Pritožnica še trdi, da lahko uveljavlja od strank sporne sodne poravnave in pristojnih oseb, ki so postopek izvedle, odškodnino na temelju 26. člena Ustave, prav tako pa od stečajnega upravitelja na temelju 80. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 - ZPPSL). Zatrjuje tudi kršitev 33. člena Ustave, ker naj bi bila kot delniška družba z izpodbijano odločitvijo prikrajšana, to pa naj bi pomenilo tudi prikrajšanje zasebne lastnine delničarjev.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi med drugim ponavlja argumente, s katerimi ni uspela v revizijskem postopku, predvsem pa oporeka pravilnosti uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev.

Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja.

Njegova pristojnost je glede na 50. člen Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) le, da ugotovi, ali je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožniku kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, po vsebini utemeljujejo kršitve, ki sodijo v okvir pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je v izpodbijani odločbi obrazložilo, zakaj je sprejelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišči prve in druge stopnje. Navedlo je, da je za odločitev bistveno, da je družba Č. prejela sporni znesek na podlagi pravnomočne sodne odločbe (pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi), kar glede na dejstvo, da v stečajnem postopku ni obnove postopka, pomeni, da pritožnica vrnitve zneska v stečajno maso ne bi več mogla doseči. Zato je ugotovilo, da pritožnica za ugotovitev ničnosti sodne poravnave, ki je bila v tem sklepu upoštevana, nima pravnega interesa.

5.Tudi očitek pritožnice, da bi Vrhovno sodišče moralo, če bi res šlo za pomanjkanje pravnega interesa, revizijo zavreči, ni utemeljen. Ustavno sodišče zgolj pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, ker je ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbenega zahtevka, ne pa tudi za vložitev same revizije. Pritožnica je v tožbi, o kateri je bilo odločeno v izpodbijanih sodnih odločbah, zahtevala, da se ugotovi ničnost sodne poravnave in da se družbi Č. naloži vrniti v dobro stečajne mase vse koristi, ki jih je prejela na osnovi te sodne poravnave. Svoj pravni interes je torej pritožnica že v tožbenem zahtevku utemeljevala z uspehom v stečajnem postopku in v tem okviru je odločalo tudi Vrhovno sodišče. Prav tako pritožnica prvič v ustavni pritožbi zgolj omenja odškodnino, ki jo bo morebiti zahtevala od udeležencev zanjo sporne sodne poravnave, ne da bi ustavno pritožbo utemeljevala s tem zahtevkom. Ustavno procesno jamstvo, ki ga zagotavlja 23. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

6.Z vidika zatrjevane kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, ki je na področju sodnih postopkov poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bil lahko pomemben očitek pritožnice o odstopu od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnica opira ta očitek na stališči nižjih sodišč o hipoteki. Vrhovno sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, ker za njegovo odločitev ni bilo odločilno. Zato ustavni pritožbi priložena sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 293/96 z dne 15.10.1997, ki se nanaša na stališče o hipoteki, za odločitev ni pomembna. Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo tudi, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z navedeno določbo Ustave, oziroma če bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega pa sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati. Sodba temelji na argumentih, ki jih dopuščajo v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov.

7.Pritožnica tudi napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Očitek o nezakonitosti (zaradi napačne uporabe materialnega prava) izpodbijanih sodnih odločb, ki posegajo v premoženjskopravni položaj, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, kar je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi sodišče odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa revizijskemu sodišču prav tako ni mogoče očitati.

8.Ker pritožnici očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger