Jedro

Če ima delodajalec v svojem pravilniku opredeljena različna delovna mesta (varnostnikov), je razporejanje delavcev na ta delovna mesta dopustno le z izdajo sklepov o razporeditvi v smislu 17. čl. ZTPDR, ne pa z delovnimi nalogi. Delavčev izostanek z dela tako ni bil neupravičen, ampak je povezan z nezakonitim ravnanjem delodajalca v zvezi z razporeditvijo tožnika na drugo delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 11.9.2001 ter 5.10.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičenega izostanka z dela (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati na delo prevoznika ali na drugo ustrezno delo, mu vpisati obdobje od prenehanja delovnega razmerja dne 4.9.2001 do vrnitve na delo kot delovno dobo v delovno knjižico ter mu za čas po 4.9.2001 obračunati bruto plačo za september 2001 v višini 64.042,10 SIT bruto, za oktober 2001 pa v višini 134.648,40 SIT bruto, od teh zneskov plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter mu tudi v bodoče izplačevati plačo, kot na delu prevoznika II in mu povrniti stroške postopka v višini 55.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2002 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Kar je tožnik iz naslova plače zahteval več, je zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 50.000,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo, ker je štelo, da ni neupravičeno izostal z dela. Takšno odločitev je sprejelo zato, ker je menilo, da tožnik ni bil dolžan opravljati drugih del, ki ne sodijo v delokrog prevoznika II. Tožena stranka bi mu morala izdati sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto in ne le delovnega naloga. Toženka se s takšno odločitvijo in obrazložitvijo sodišča ne strinja, ker meni, da v delokrog prevoznika II sodi tudi varovanje objektov. V opisu delovnega mesta prevoznika II je določeno, da delavec pretežno opravlja dela prevoza gotovine in vrednostnih papirjev, to pa pomeni, da lahko opravlja tudi ostala dela varovanja, kot izhaja iz zaslišanja priče M. G.. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik v podjetju V. Kranj d.d. ves čas opravljal dela varovanja na različnih objektih, nazadnje na objektu Hrušica. Nikoli se ni pritožil na noben delovni nalog, ko je objekt menjal. Tudi v tožbi ne navaja, da želi delati kot prevoznik. Protivi se le temu, da bi moral delati na novem objektu in sicer iz zdravstvenih razlogov. Ker je tožnik ves čas opravljal dela varovanja na različnih objektih in nikoli dela prevoznika, na katera je bil formalno razporejen, bi moralo sodišče ob analogni uporabi 73. člena ZOR (oz. 58. člena OZ) ugotoviti, da sta stranki izpolnjevali pogodbo o zaposlitvi, čeprav ni bila spremenjena zaradi razporeditve delavca na delovno mesto varnostnika, izpolnjevanje pogodbe pa je nadomestilo pisno spremembo pogodbe. Izdaja sklepa o razporeditvi ni bila potrebna. Tožnik bi moral opravljati dela na OŠ A.T. L. na podlagi napotila na delovni nalog. Ker tega ni upošteval in ni prišel na delo, mu je tožena stranka upravičeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je tožena stranka še navedla, da tožeča stranka dne 4.9.2001 ni prišla niti na novo delovno mesto na šoli niti na staro delovno mesto v Hrušici, kjer bi morala začeti z delom ob 14. uri. V Hrušico je tožnik prišel le zjutraj. Ko je ugotovil, da ga ni več na seznamu, se na delovno mesto v Hrušici ni več vrnil. Zato nikakor ne drži zaključek sodišča, da je bilo tožniku delo v Hrušici onemogočeno, kar lahko potrdi priča M. G. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih kršitev določb postopka.

Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik v skladu s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prevoznika II dolžan opravljati dela varovanja prevoza gotovine in ostalih vrednostnih stvari, ne pa tudi vseh ostalih del varovanja, in da bi tožena stranka v primeru potrebe, da tožnik opravlja ostala dela varovanja, ki so izven delokroga delovnega mesta, morala tožnika prerazporediti na drugo delovno mesto v skladu s 17. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR, ki se smiselno uporablja kot predpis RS). Pritrditi je potrebno stališču, da se pojem "pretežno" v opisu delovnega mesta prevoznik II ob upoštevanju 6. člena pravilnika nanaša le na konkretne operativne naloge in ne na celotno dejavnost varovanja tožene stranke. Ker ima tožena stranka v svojem pravilniku opredeljena različna delovna mesta (varnostnik II, varnostnik prevoznik in spremljevalec gotovine, varnostnik III/varnostnik prevoznik in spremljevalec gotovine, varnostnik II/nadzorno obhodni varnostnik, varnostnik I/varnostnik, prevoznik 1, prevoznik 2 ...), je razporejanje delavcev na ta delovna mesta dopustno le s sklepi v smislu 17. člena ZTPDR, ne pa z delovnimi nalogi, kot zmotno meni pritožba. Drugačna praksa tožene stranke ni sprejemljiva. Zlasti pa ni mogoče dejstva, da je tožnik že daljše obdobje dejansko opravljal delo varovanja na posameznih objektih na podlagi delovnih nalogov, čeprav je bil razporejen na delovno mesto prevoznika, razlagati v smislu 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89 - ZOR), za kar se zavzema pritožba. Določbe ZTPDR o razporejanju delavcev na druga delovna mesta ter določbe o varstvu pravic delavcev so kogentne narave in jih mora delodajalec spoštovati, zato smiselna uporaba 73. člena ZOR, ki se nanaša na izpolnitev pogodbe, ki ji manjka (pisna) oblika, ne pride v poštev.

Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil dolžan opravljati dela na Osnovni šoli A.T. L. od 4.9.2001 zgolj na podlagi naloga tožene stranke za nastop službe z dne 3.9.2001, iz katerega izhaja, da se tožnik, razporejen na delovno mesto prevoznik gotovine (2), z dnem 4.9.2001 zaradi operativnih potreb dela razporedi na opravljanje dela in nalog varnostnika na delovnem nalogu Osnovna šola A.T. L., Kranjska c. 27, 4240 Radovljica. Tožena stranka bi morala takšno prerazporeditev tožnika na drugo delovno mesto izpeljati z izdajo sklepa o razporeditvi, ki učinkuje šele z dokončnostjo, ne pa takoj. Zato ni mogoče šteti, da je bil tožnikov izostanek z dela v spornem obdobju neupravičen. Tožniku delo na Hrušici res ni bilo omogočeno, ker ga ni bilo več na razporedu na tem delovnem nalogu od 4.9.2001 dalje, kar pomeni, da dela na tej lokaciji ni mogel več opravljati. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi nesprejemljive.

Ker tožnikov izostanek z dela ni bil neupravičen, ampak je povezan z nezakonitim ravnanjem tožene stranke v zvezi z razporeditvijo tožnika na drugo delovno mesto, v obravnavanem primeru ni podan razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93. Po tej določbi delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev izpodbijanih sklepov, v zvezi s tem pa tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).