Jedro

Ravnanje obsojenke, opredeljeno v opisu kaznivega dejanja, da je kot direktorica gospodarske družbe, ki je bila investitor objekta, izvajalcu odredila pričetek gradbenih del, čeprav je vedela, da se na tem območju nahaja arheološko najdišče izjemnega pomena, gradbeno podjetje pa je na podlagi njene odredbe pričelo z gradnjo, bi moralo sodišče opredeliti kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ.

Izrek

Pritožbi višje državne tožilke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženi D. E., po drugem odstavku 223. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika, izreče kazen 1 (eno) leto zapora, v odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da je obtožena po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Sicer pa se pritožba višje državne tožilke v preostalem delu, pritožba zagovornika pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženka je dolžna plačati sodno takso kot strošek nastal s pritožbo, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena D. E. spoznana za krivo napeljevanja h kaznivemu dejanju poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote po drugem in prvem odstavku 223. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila obtoženka oproščena povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je bila obtožena pravna oseba X. d. o. o., v stečaju, spoznana za odgovorno storitve kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote po drugem in prvem odstavku 223. člena v zvezi s 26. in 33. členom KZ ter 2. točko 4. člena in 6. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Obdolženi pravni osebi kazen ni bila izrečena.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili višja državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju in obtoženka po zagovorniku. Višja državna tožilka se pritožuje zoper odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženi izreče kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter ji naloži plačilo stroškov kazenskega postopka. Zagovornik uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

4. Pritožba obtoženke po zagovorniku ni utemeljena. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obtoženkin zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je storila očitano ji kvalificirano obliko kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote po drugem in prvem odstavku 223. člena v zvezi s 26. členom KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

5. Pritožnik uvodoma izpodbija sodbo prvostopenjskega sodišča zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, ker po njegovem prepričanju prvo sodišče v obrazložitvi ni pojasnilo kako je prišlo do zaključka, da je delo odredila obtožena, s čimer naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Da je očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka neutemeljen smiselno izhaja že iz same pritožbe. Pritožnik namreč obenem sodišču prve stopnje očita neutemeljenost zaključkov o tem, da je obtožena odredila dela, v točki 5 obrazložitve. Ker se je torej sodišče prve stopnje očitno le opredelilo do tega vprašanja, gre predmetne pritožbene navedbe upoštevati kot očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drugostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da je prva sodba v tem pogledu neoporečna. V času storitve obravnavanega kaznivega dejanja je bila obtožena direktorica in s tem odgovorna oseba investitorja X., d. o. o.. Po podatkih iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Celju (priloge C1 do C3), sta bili ustanoviteljici te družbe P., d. d. in T. d. d., edina zastopnica novo ustanovljene gospodarske družbe pa je bila prav obtožena D. E.. V tem svojstvu je 21. 01. 2003 podpisala gradbeno pogodbo št. ... z izvajalcem gradbenih del V., d. d. za izgradnjo poslovno trgovskega garažnega objekta ... ... oziroma objektov označenih z A, B in C. Obtožena je kot zastopnica investitorja naslovila na družbo A., d. o. o. dopisa z dne 30. 10.2002 in 04. 11. 2002, v zvezi s prekinitvijo arheoloških del. Res sicer nobena od prič ni izpovedala, da je inkriminirani gradbeni poseg odredila prav obtoženka, vendar tudi nobena od prič tega očitka naslovljenega na obtoženo ni ovrgla. Obtoženka je kot direktorica investitorja prisostvovala inšpekcijskemu pregledu 25. 03. 2003. Na zapisnik je podala izjavo, da z izvedenimi geofizikalnimi raziskavami in sondiranjem v globini do dveh metrov na območju objekta C ni bilo najdene arheološke dediščine, kar naj bi ugotovili sami, brez arheološkega nadzora. Nekaj zgoraj navedenih dejstev iz listinske dokumentacije predmetne kazenske zadeve potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je prav obtoženka kot tudi sicer edina pristojna odgovorna oseba investitorja, odločala o izvajanju tako gradbenih kakor tudi del v smislu zavarovanja arheoloških najdb in kot taka tudi izdajala povsem konkretne odredbe. Nenazadnje tega ne zanika niti sama v zagovoru. Tako npr. v zagovoru pove (list. št. 79): „ Ko sem ugotovila, da za izdajo le-te ni pristojen (arheološki inšpektor, o. p.), saj gradbena inšpekcija del ni ustavila, smo po mesecu dni nadaljevali z gradnjo“, in v nadaljevanju: „Tako menim, da sem kot direktorica podjetja ravnala v skladu z zakonom in mi ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja“. Na listni št. 80 spisa je obtožena navajala: „Res je inšpektor zavoda ustno izrekel ustavitev del, ki sem jo jaz potem tudi spoštovala in na tem področju nismo delali skoraj mesec dni“. Zgoraj povzeti izseki iz obtoženkinega zagovora torej prav tako brez dvoma potrjujejo njeno osebno angažiranost pri izvajanju gradbenih del in s tem dognanje prvostopenjskega sodišča, da je utemeljen obtožbeni očitek, da je prav ona 21. 03. 2003 izvajalcu del V. d. d. odredila pričetek gradbenih del na objektu C. 6. Po mnenju pritožnika so kontradiktorni zaključki prvega sodišča pod točko 7, da je bila obtožena 30. 10. 2002, ko je odpovedala arheološke raziskave, seznanjena z ugotovitvami strokovne komisije z dne 07. 11. 2002 in z dopisom Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 22. 11. 2002. Tudi v tem delu izpodbijane sodbe drugostopenjsko sodišče ne najde postopkovne kršitve, ki bi nalagala uporabo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to predlaga pritožnik. Ta procesna kršitev je podana le, kadar gre za razloge o odločilnih dejstvih, vendar pa pri razlogih pod točko 7 prvostopenjsko sodišče skuša le utemeljiti dognanje, da so arheološke najdbe segale tudi na območje objekta C, kar je zahtevalo nadaljevanje arheoloških raziskav. Za ugotavljanje obstoja predmetnega kaznivega dejanja in obtoženkine krivde pa je odločilna okoliščina, ali je bila obtoženka s temi dejstvi seznanjena tedaj, ko je izvajalcu del odredila pričetek gradbenih del na objektu C, torej 21. 03. 2003. Da so se na območju objekta C nahajale arheološke najdbe ne izhaja le iz zgoraj omenjenih dveh dopisov, ampak tudi izpovedb prič M. N., D. B. in A. P., še zlasti pa iz začasnih poročil A., d. o. o., o izvajanju zavarovalnih arheoloških raziskav. Že poročilo izdelano oktobra 2002 na območju objekta C razkriva najdbo 25 do 30 grobov v sklopu poznoantičnega grobišča. Na tem območju je bila izkopana sonda označena s št. 5 v obliki črke L in dolžine 50 metrov (na fotografiji A 10/9 v prilogi začasnega poročila so vidna okostja iz sonde 5, grob 26). Najdbo grobov na območju objekta C so potrdile zgoraj naveden priče. Priča A. P. je izpovedala celo o tem, da so po gradbišču ležale polomljene kosti, ki so bile uničene ob kopanju temeljev. Upoštevajoč zgoraj zapisano, je sodišče druge stopnje zaključilo, da so ugotovitve prvega sodišča o tem, da so se na območju objekta C nahajale arheološke najdbe, povsem pravilne. Na podlagi teh najdb je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota ., z dopisom z dne 07. 11. 2002 (priloga A14/1) Upravo RS za kulturno dediščino v Ljubljani obvestila, da je pred gradnjo nujno raziskati tudi celotno območje objekta C. Ta dopis je bil poslan v vednost investitorju. Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da ne gre slediti obtoženkinem zagovoru, češ da na območju objekta C ni bilo arheoloških najdb. Dokazano pa ji je tudi bilo, da je za te najdbe v času odreditve nadaljevanja del vedela, obenem pa se zavedala z arheološko najdbo povezane obveznosti investitorja, da pred nadaljevanjem gradnje na področju objekta C postopa v smislu kulturnovarstvenih pogojev (kot je to bilo storjeno že v primeru objektov A in B).

7. Poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena mora biti protipravno, kar pomeni, da kaznivo dejanje ob dovoljeni gradnji ni podano. Zato pritožnik, sklicujoč se na pravnomočno enotno gradbeno dovoljenje, izdano po Upravni enoti ... (priloga A3/1 do A3/4), meni, da je v obravnavanem primeru šlo za dovoljeno gradnjo ter da je bil zato kršen kazenski zakon v smislu 1. točke 372. člena KZ. Sodišče druge stopnje se s takšno pritožbeno argumentacijo ne strinja. V točki 15 obrazložitve je sodišče prve stopnje dovolj tehtno obrazložilo zakaj okoliščina, da gradbena inšpektorica del ni ustavila, obtoženke ne ekskulpira. Že v točki 9.0 Izrisa iz zazidalnega načrta s tolerancami, izdelanega po podjetju Y., d. o. o., ..., z naslovom Varstvo kulturne dediščine izhaja, da je predvideni objekt ... lociran na območju arheološkega območja C. – keltsko rimska naselbina, zaščitenega z odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Celje (Uradni list RS št. 26/86, z dne 28. 11. 1986). V nadaljevanju je zapisano, da so bili, glede na varstveni režim izdelani kulturnovarstveni pogoji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote C. št. ... z dne 26. 04. 2002, št. ... z dne 20. 06. 2002 in št. ..., ki jih je obvezno potrebno upoštevati in so priloženi pri pogojih ter mnenjih pristojnih organov in organizacij. Enotno dovoljenje za gradnjo z dne 10. 10. 2002 pa na tretji strani v 6. odstavku izrecno pogojuje izvajanje gradbenih del z upoštevanjem kulturnovarstvenih pogojev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote C. (enotno gradbeno dovoljenje je bilo z odločbo Upravne enote C. z dne 02. 12. 2002 sicer spremenjeno, a le glede investitorja). Kulturnovarstveni pogoji, ki jih torej gre šteti za sestavni del enotnega dovoljenja za gradnjo, njihovo upoštevanje pa predpogoj za izvajanje gradbenih del, so od investitorja izrecno zahtevali predhodne zavarovalne arheološke raziskave za celotno območje predvidene gradnje. Izvajal jih je lahko le izvajalec, ki je na podlagi pisnih poročil izkazoval ustreznost raziskovalne metode za arheološke raziskave in imel ustrezne reference s strani pristojnih služb za varovanje nepremične kulturne dediščine (v konkretnem primeru je bil ta izvajalec ..., d. o. o.). Nikakor torej ni bilo v pristojnosti obtoženke in investitorja, da sama ocenjujeta ali so na območju predvidene gradnje objektov A, B in C arheološke najdbe. Tako je bilo, kljub obtoženkinem zanikanju, v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da so se pomembne arheološke najdbe (grobišča), ki so zahtevale postopanje po kulturnovarstvenih pogojih, nahajale tudi na območju objekta C. V skladu s temi pogoji, pa bi bili podani nadaljnji kulturnovarstveni pogoji o načinu, obsegu in dolžini arheoloških raziskav. Ob odkritju nepremičnih najdb izjemnega pomena so kulturnovarstveni pogoji predvideli tudi morebitno predstavitev na mestu odkritja z vključitvijo v poslovno – garažni objekt ..., oziroma spremembo projekta v toliko, da ne ogroža arheološkega spomenika. Kljub temu, da je izvajalec arheoloških raziskav ..., d. o. o., na območju objekta C odkril arheološke najdbe, ki bi morale biti raziskane in zavarovane v skladu z izdanimi pogoji, pa se investitor za to ni zmenil in je po odredbi obtoženke gradbenemu izvajalcu, posegel v še neraziskani del najdišča, na način kot je naveden v opisu kaznivega dejanja.

8. Upoštevajoč ugotovitve in poročila A., d. o. o., ugotovitve strokovne komisije z dne 07. 11. 2002, dopis Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 22. 11. 2002 ter izpovedbe prič D. M., M. N., D. B., A. P. in S. J. ter nenazadnje tudi zaključke izvedenca arheološke stroke L. S., je povsem neutemeljena pritožbena trditev, da ni izkazano, da so se na območju objekta C nahajale kakšne najdbe ter da so to le domneve. O tem vprašanju je sodišče druge stopnje zavzelo stališče že v zgornjih dveh točkah in pritrdilo argumentaciji prvostopenjskega sodišča pod točkama 7 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvo sodišče se je prav tako pravilno opredelilo do dejanskega vprašanja, ki je odločilno za obstoj kvalificirane oblike obtoženki očitanega kaznivega dejanja in sicer, ali so bile delno poškodovane, delno pa uničene arheološke najdbe na območju gradnje objekta C izjemnega kulturnega in zgodovinskega pomena za Republiko Slovenijo. Pri ugotavljanju izjemnosti se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca arheološke stroke, ki z vso strokovno kompetentnostjo grobovom s poznoantičnega grobišča na tem območju pripisuje izjemen zgodovinski pomen oziroma jih ocenjuje kot zgodovinski vir izjemnega pomena za Republiko Slovenijo. Te ugotovitve so tudi skladne zapisu o vlogi in pomenu poznoantičnega mesta ... za raziskovanje zgodovine, arheologije in kulture slovenskega prostora priznanih zgodovinarjev in arheologa prof. dr. R. B., izr. prof, dr. T. K. in doc. dr. S. C. z dne 15. 04. 2003 (list. št. 27 do 29). Obtoženki je bilo torej v postopku pred prvostopenjskim sodiščem dokazano, da je vedela, da je vsak poseg v prostor z gradnjo objektov ... pogojen s striktnim spoštovanjem kulturnovartsvenih pogojev. Slednje je spoštovala pri posegih na območju objektov A in B, kar še dodatno potrjuje ta del njenega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja kot ga je tudi osvetlilo prvo sodišče. Ob naloženih omejitvah, arheoloških odkritjih na območju objektov B in C ter poznejših poskusih Zavoda za varstvo kulturne dediščine (november 2002), da bi se stroške arheoloških raziskav, zaradi investitorjeve odpovedi pogodbe A., d. o. o., krilo iz interventnih sredstev Ministrstva za kulturo RS, se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi prvega sodišča, da je obtoženka ob izdaji odredbe izvajalcu za začetek gradbenih del na območju objekta C, vedela, da bo posledica te odredbe poškodovanje oziroma uničenje kulturne in zgodovinske dediščine izjemnega pomena za Republiko Slovenijo. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje v pravni stavek dodalo besedo „kulturnega“, po prepričanju pritožbenega sodišča ni prekoračilo obtožbe. Kazenski zakon-1, ki predmetno kaznivo dejanje kodificira v 219. členu, niti več ne omenja stvari posebnega zgodovinskega pomena, kar je povsem razumljivo, saj gre za en in isti pojem. Tako npr. po prejšnjem, kakor tudi sedaj veljavnem Zakonu o varstvu kulturne dediščine pod pojem kulturne dediščine sodijo tudi arheološka najdišča in predmeti ter stvari zgodovinskega in umetnostnozgodovinskega pomena.

9. Obtoženka se je po zagovorniku pritožila tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Do tega dela pritožbe pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju, ko bo obrazložilo svoje zaključke v zvezi s pritožbo višje državne tožilke, ki je prvo sodbo izpodbijala le glede odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka.

10. Pritožba višje državne tožilke je delno utemeljena.

11. Določba prvega odstavka 41. člena KZ zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za posamezno kaznivo dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, pri čemer še upošteva olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so primeroma naštete v drugem odstavku istega člena. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote je v drugem odstavku 223. člena KZ zagrožena kazen do osmih let zapora. Že sama višina zagrožene zaporne kazni izpričuje, da gre za kaznivo dejanje, ki ga je zakonodajalec ocenil kot težjega. Po prvem odstavku 26. člena KZ se napeljevalec kaznuje, kakor da bi sam storil kaznivo dejanje. Ob dognanem dejstvu, da gre v obravnavanem primeru za storitev težjega kaznivega dejanja, katerega posledica je bila povzročitev nepopravljive škode ohranjanju slovenske kulturne dediščine, kar sta objektivni okoliščini, ki nikakor ne narekujeta izrek kazenske sankcije opozorilne narave, je bilo potrebno dosledno raziskati tudi obtoženkino subjektivno plat, torej ali pa njena osebnost in prejšnje življenje, njeno obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine v katerih je dejanje storila, morebiti le ne pretehtajo nad ugotovljenimi objektivnimi okoliščinami. Žal, razen prejšnjega življenja oziroma dosedanje nekaznovanosti kot to pravilno ugotavlja tudi pritožnica, pri obtoženki tudi sodišče druge stopnje ne najde tako tehtnih subjektivnih olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale pozitivno prognozo z izrekanjem zgolj opozorilne sankcije. Povsem se gre strinjati s pritožnico, da pri obtoženki ni šlo za hipno odločitev za storitev kaznivega dejanja, ampak ga je storila premišljeno in skrbno načrtovano. Že 30. 10. 2002 je samovoljno prekinila financiranje arheoloških raziskav, pri tem pa predstavniku družbe A., d. o. o., kar je potrdil M. N. zaslišan kot priča, trdila, češ da ne bodo šli v izgradnjo objekta C. Kljub nespornim arheološkim najdbam na območju objekta C (grobovi najdeni v sondi 5), ki jih je A. d. o. o. odkril s sondiranjem in dokumentiral že v začasnem poročilu, izdelanem oktobra 2002, je na zapisnik inšpektorice inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor 25. 03. 2003 zatrjevala, da na območju objekta C ni bilo arheološke dediščine, ker so tako ugotovili sami, brez arheološkega nadzora. Kljub ukrepanju in urgencam Zavoda za varstvo kulturne dediščine, inšpektorjev z Inšpektorata za kulturno dediščino ter tudi priznanih zgodovinarjev in arheologov, se obtoženka ni ustavila, ampak je izkazala izredno mero vztrajnosti in odločnosti, da se izvede načrtovan gradbeni poseg na območju, ki ni bilo arheološko raziskano. Kot izpoveduje priča D. M., se obtoženka ni držala nobenega dogovora. Kmalu po tem, ko sta z S. J. zapustila gradbišče in je bilo dogovorjeno, da se dela zaustavijo, so ga arheologi obvestili o nadaljevanju del. Očitno je obtoženko vodil le interes kapitala, ne ozirajoč se na varstvo kulturne dediščine, na katere neprecenljivo vrednost je bila opozarjana s strani številnih kompetentnih strokovnjakov. Slednje je sicer v določeni meri tudi sama priznala, ko je v zagovor izjavila, da so že na objektih A in B dopustili več kot so bili dolžni, za področje objekta C pa ni bilo več finančnih sredstev pa tudi čas naj bi jih priganjal. Obtoženkina vztrajnost in odločnost pri storitvi kaznivega dejanja ter izkazana brezobzirnost do posledic kaznivega dejanja pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča okoliščine, ki ob sami teži kaznivega dejanja in povzročeni nepopravljivi škodi, nikakor ne opravičujejo izrek pogojne obsodbe. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženki namesto pogojne obsodbe izreče zaporna kazen. Pri tem pa ni v celoti sledilo predlogu višje državne tožilke za izrek kazni enega leta in šestih mesecev zapora. Sodišče druge stopnje je namreč prepričano, da bodo tudi z izrekom kazni zapora v višini enega leta uresničeni vsi smotri kazenskopravnega varstva. Pri določitvi višine kazni pa je pritožbeno sodišče obtoženki kot dodatni olajševalni okoliščini upoštevalo skrb za tri otroke, ki jo je sodišče prve stopnje spregledalo, pa tudi časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, pri čemer je pomembno, da obtoženka sama ni vplivala na dolžino trajanja kazenskega postopka. Argumentom pritožbe, da sodišče ne bi smelo kot obteževalno upoštevati obsega povzročene škode, sodišče druge stopnje ni moglo pritrditi, saj dejstvi, da so bile na področju objekta C odkrite arheološke najdbe ter da je šlo za ostanke keltsko-rimske naselbine na površini okoli 1000 m2, izhajata že iz samega opisa kaznivega dejanja.

12. V celoti je utemeljena pritožba višje državne tožilke v odločbi o stroških kazenskega postopka. Prav ima, ko opozarja, da obtoženka vendarle ni brez lastnih prihodkov oziroma prihrankov kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Obtoženka ni prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, pred pričetkom glavne obravnave 26. 09. 2011 pa je izjavila, da si sama plačuje prispevke. Doslej je bilo v predmetni kazenski zadevi zaznamovanih za 1.039,47 EUR stroškov kazenskega postopka, kar pa ne predstavlja zneska (upoštevajoč tudi plačilo sodne takse), ki ga obtoženka ne bi zmogla plačati brez škode za lastno vzdrževanje ter za vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna vzdrževati. V skladu z določbo drugega odstavka 93. člena ZKP bo moral predsednik senata prvega sodišča s posebnim sklepom odločiti o višini stroškov kazenskega postopka, ko bodo podatki o njih v celoti zbrani.

13. Obtoženka s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.