Up-213/03 - 4

8. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. in B. B. z Z. na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 854/2002 z dne 5. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrženju zahteve ustavnih pritožnic za denacionalizacijo deleža 2/3 zemljišč. Zahteva za denacionalizacijo je bila zavržena, ker zemljišči njunemu očetu nista bili podržavljeni na podlagi predpisov, navedenih v 3. oziroma 4. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen) oziroma na način iz 4. oziroma 5. člena ZDen, temveč na podlagi odločbe o poplačilu davčnega dolga. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča in upravnih organov, po katerem prehod spornih nepremičnin ni bil opravljen na prisilen način, pač pa na pobudo očeta pritožnic. Podlaga za prenos v družbeno lastnino je bila namreč odločba, izdana na podlagi 60.a člena Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uradni list FLRJ, št. 33/53 in nasl. - v nadaljevanju Uredba), ki je omogočal poravnavo zapadlega davčnega dolga s prenosom zemljišča davčnega dolžnika v družbeno lastnino.

2.Pritožnici v ustavni pritožbi zatrjujeta, da jima je bila z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navajata, da sta bili podržavljeni zemljišči v solastnini njunega očeta (do 2/3) in njegovega brata (do 1/3). Zemljišči naj bi v družbeno lastnino prešli leta 1964 na podlagi odločbe (ki se je nanašala na oba solastnika), pri čemer je bil hkrati njunemu očetu poravnan davčni dolg in izplačana razlika, očetovemu bratu pa je bila izplačana vrednost njegovega deleža. Šlo naj bi za prisilno podržavljenje tako kot v drugih primerih podržavljenja na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, saj naj oče pritožnic v razmerah leta 1964 ne bi imel druge možnosti, kot da se odpove lastništvu zemljišča, na kar naj bi ga napeljala takratna Občina Radovljica. Vlogi za denacionalizacijo deleža 1/3 zemljišč očetovega brata naj bi upravni organ prve stopnje (na podlagi 4. člena ZDen) ugodil že leta 1994, zahtevo za njunega očeta pa naj bi upravni organ šest let kasneje zavrgel, kljub temu, da naj bi bilo "pravno stanje zadeve" očeta pritožnic enako.

B.

3.Pritožnici v ustavni pritožbi predvsem ponavljata navedbe, ki sta jih brez uspeha uveljavljali že v upravnem sporu.

4.Ustavno sodišče pa ni instanca upravnim organom in sodiščem, ki odločajo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnici sicer zatrjujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi ju utemeljujeta, nista izkazali. Za utemeljitev navedenih kršitev namreč ne zadošča zgolj trditev, da je sodišče pravo razlagalo napačno, oziroma dejstvo, da pritožnici pravo razumeta drugače od sodišč.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno (torej brez ustrezne obrazložitve) odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Vendar pritožnici v ustavni pritožbi ne navajata, da bi sodišča v podobnih primerih kot je obravnavani odločala drugače. Očitka o odstopu od sodne prakse pa ni mogoče utemeljevati z drugačno odločitvijo upravnega organa v postopku denacionalizacije premoženja strica pritožnic. Zato se Ustavno sodišče niti ni spuščalo v presojo zatrjevane enakosti pravnega položaja očeta pritožnic in njegovega brata.

Tudi argumenti pritožnic, s katerimi utemeljujeta enakost pravnega položaja tistih, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, in tistih, katerih nepremičnina je v družbeno lastnino prešla za poravnavo davčnega dolga po Uredbi, so očitno neutemeljeni. Po navedeni Uredbi je pristojni upravni organ v družbeno lastnino sprejel zemljišče, ki mu ga je posameznik ali civilnopravna oseba pismeno ponudila v odplačilo zapadlega davka. Sama Uredba torej ni bila temelj podržavljenja. Zato prenosa nepremičnin v družbeno lastnino na podlagi Uredbe ni mogoče primerjati s predpisi, ki jih 3. člen ZDen taksativno našteva.

ZDen s 4. členom sicer razširja krog v 3. členu naštetih predpisov, vendar je treba to razširitev razlagati v skladu z namenom zakona, izraženem v 1. členu ZDen (kot je pritožnicama pojasnilo že Vrhovno sodišče). Z "drugimi predpisi" iz 4. člena ZDen so torej mišljeni le predpisi, ki so bili pravni temelj podržavljenja zasebne lastnine, ne pa vsak prehod zasebne v družbeno lastnino. Zgolj dejstvo, da pritožnici z zahtevkom za denacionalizacijo nista uspeli, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče pojasnjuje le, da ima stranka v upravnem postopku v primeru, ko je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja, možnost zahtevati ugotovitev ničnosti (5. točka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - ZUP); po prejšnjem Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 ur.p.b. - v nadaljevanju - ZUP86) pa je bil to razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (5. točka 263. člena ZUP86).

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan